Ljubljana je bila naslednjega dne že ob sedmih zjutraj zatohla in zrak je bil meglen, kot v kakšnem kitajskem mestu, zadušenem od smoga industrijskih izpuhov. Čez parkirišča med skladišči in trgovskimi centri je vlekel moker veter, ki ni prinesel olajšanja, ampak je le premešal vonjave po prahu, izpuhih in zatohli vlagi, da ni ostalo v zraku nič, kar bi osvežilo poletno jutro. Sonce je obtičalo nekje nad oblaki, nad plastmi prahu, ki so lebdele nad vzhodnim delom mesta kot pozabljen saharski pesek.
Novinarka Vita Justin je vstala s tremi levimi nogami. Zamujala je. Imela je pomemben sestanek. Prišla je je do pomembnega kontakta in bila je na pomembni sledi. Budilka je ni pravočasno vrgla iz postelje in kavo je morala malodane pogoltniti v dveh samih požirkih, medtem ko je s cigareto v roki iskala ključe svojega zanikrnega stanovanja.
V zmajani in na številnih mestih zakrpani kripi jajčaste oblike se je prebijala skozi gnečo v ljubljanskem BTC-ju. Dobila naj bi se z nekom, ki je pri koritu in zagotovo nekaj ve. Povedal ji je dovolj, da mu je zaupala. Kraj njunega srečanja se je večkrat spremenil, ker je bil njen kontakt izjemno previden. Pravzaprav je pričakovala prav to. Ni vedela, ali je utrujena ali le prazna. Prejšnji dan je od dopisnice z Gorenjske slišala, da je Rok Strah v kritičnem stanju in leži v bolnišnici. To je bil še za Vito, vajeno vsega nenavadnega in odklonskega, majhen šok. Škofov osebni tajnik, torej pomemben človek, je šele pred kratkim vstopil v njeno življenje in na njej pustil dober vtis. V zadnjih mesecih sta izmenjala kar nekaj elektronskih sporočil. Ni bila presenečena, da je bil previden pri vsem, kar ji je poslal.
Odločila se je, da ne bo šla v redakcijo. Najprej se bo sestala s svojim virom. Enostavno ni zmogla stlačiti vseh opravkov in dolžnosti do svojega šefa v eno samo kratko jutro. Preveč monitorjev, preveč kofeina, preveč že stokrat slišanih slabih šal. Ona je bila na sledi, in tokrat ni šlo za neko majhno razkritje, za neko običajno lumparijo. Šlo je za nekaj večjega.
Na telefonu, ki ga je imela zataknjenega v zaprašeni reži za prezračevanje, je zasvetilo novo sporočilo.
»Lokacija spremenjena. Rudnik. 8:15.«
Ni se razburila. Vse skupaj je jemala kot del igre. Vozila je naprej in v glavi premlevala vprašanja, ki so jo glodala. Kdo je ta človek? Je res bančni uslužbenec? Zakaj tvega? Je to past? Je to tisti tipičen tip iz banke, ki je nekoč znal igrati po pravilih, potem pa se je ujel v pajkovo mrežo Bogataja in njegove bande?
Ko je čakala v avtu pred nakupovalnim centrom, ujeta med vozički in reklamami za sedežne garniture, je prejela novo navodilo:
»Križanke. 8:30.«
Ni še dobro zavila na Aškerčevo, ko je priletelo naslednje:
»Kolinska. 8:45.«
In nato spet:
»BTC, Hala A. 9:00.«
Vsaka nova lokacija je zvenela kot utrip panike. In ravno to jo je prepričalo, da je vir verodostojen.
Na Letališki je zapeljala med skladišča ene izmed večjih trgovskih verig. Beton, tišina in industrijska samota so zevali vanjo kot neka umetna tvorba sredi zelenega mesta. Takrat ga je zagledala. Stal je ob robu sence, komaj opazen, kot da se skuša skriti pred svetlobo – ali pa celo pred sabo. Njegova prisotnost je bila tako krhka, da bi jo zlahka spregledal; kot senca, ki še ni našla telesa, ki bi ji pripadalo. Le opazovala ga je, ko ji je s komaj zaznavnim gibom roke pokazal, naj gre za tovornjak.
V prsih je čutila naraščanje neke čudne napetosti, ki se je širila po vratu navzgor kot navit jekleni kabel. Vsaka mišica v njenem telesu je bila pripravljena na beg. Zaupanje ji ni bilo več domače; postalo je tujec, ki se le redko prikaže. Leta razočaranj, posmehov, prevar in groženj so na njej pustila neizbrisne brazgotine. Vse to le zato, ker je pisala, da bi ljudem povedala resnico. A kljub vsemu je še vedno znala poslušati. To ji je ostalo. To je bil njen dar.
Vita ga je opazovala, ko je on mirno pripovedoval svojo zgodbo. Govoril je počasi, kot bi želel, da dobro razume, kaj ji razlaga. Njegov obraz je bil utrujen, kot da že stotine noči ni dobro zatisnil očesa. Gube so mu polzele po koži kot nevidni tokovi in na njegovem obrazu risale zemljevid človeka, ki je videl preveč, slišal preveč in preživel preveč.
Njen izraz pa je ostal neomajen. Ni bilo strahu v njenih očeh – samo tisti stari upor, tisti ogenj, ki ga niso mogle zadušiti niti grožnje niti laži.
»Čisto resno, gospa Justin,« je govoril in gledal mimo nje, kot bi govoril zraku. »Nekaj se pripravlja. In ko bo to izbruhnilo, bodo padala velika imena. Strici iz ozadja, kot jim pravite, bodo ostali brez senc, v katerih so se skrivali. In vi … vi ste že zdaj pregloboko. Če to objavite, ne bo poti nazaj.«
Nekaj trenutkov ga je še opazovala.
Ko je odšel, ji je njegov obraz še za hip ostal pred očmi. Odmislila je. Ostala je sama ob tovornjaku in v žepu je začutila hlad kovine — star diktafon, ki ga v naglici ni vključila. Niti ni bilo treba. Nekatere besede so pretežke, da bi jih ujel trak ali zaslon. Nekatere moraš nositi s seboj, globoko v sebi, kjer je srce močnejše od vsake naprave.
Sedla je v avto in Cohen je iz avtoradia začel peti: »There’s a lover in the story but the story’s still the same …«
V beležko je hitro zapisovala podatke, ki jih je dobila od svojega vira. Pisala je tako ihtavo, da bo še sama komajda znala prebrati za seboj. Ni bilo časa za lep zapis, samo za resnico na papirju. Nato je vžgala avto in odpeljala v smeri centra mesta. Nekaj minut zatem je zazvonil telefon in ni pogledala številke. Pri prvem semaforju je zavila desno in zapeljala na parkirišče ter se ustavila. Telefon je vztrajno zvonil. Sprejela je klic.
»Gospa Justin, oprostite, če vas motim …« Sprva ni prepoznala tihega, skoraj zlomljenega moškega glasu. Potem ji je kliknilo.
»Povejte, gospod Bencik,« je rekla brez ovinkarjenja.
»Rok … mi je zaupal, da vas lahko pokličem. Povedal mi je … nekaj pred tem, preden … preden so ga napadli,« je skoraj brez sape govoril Bencik.
Vita je začutila, kako ji hladen pot teče po hrbtu pod tanko bluzo, ki jo je zjutraj navlekla nase.
»O kom govorite?,« se je zdrznila ona in se z obema rokama oklenila volana.
Na drugi strani linije se je zaslišal globok vzdih, kot da je bilo to nujno za večjo zbranost. »Rok Strah, osebni tajnik monsinjorja škofa Goloba. Bil je napaden. Včeraj pozno zvečer,« je pojasnil Bencik. Za trenutek je utihnil. Spraševal se je, ali je naredil napako.
»Sem slišala, da je v bolnici. Ampak da so ga napadli?!«
»Ja, napadli. Ne ve se, kdo. Niti zakaj,« je s hripavim glasom rekel župnik. »Ampak kličem vas … Rekel mi je, da vam lahko zaupam. Da boste razumeli. Ne vem, koliko veste, ampak …«
»Ničesar ne vem, gospod Bencik,« ga je prekinila. Ton njenega glasu je bil trd, skoraj hladen. Svojih virov ni izdajala. Nikoli.
»Stvari so ušle iz rok,« je tiho rekel. »Cerkev je šla predaleč. To, kar se dogaja … tega ni več mogoče nadzorovati. To je gordijski vozel. Rok je rekel, da vam lahko zaupam. In jaz … jaz mislim, da ima prav.«
Vita je za trenutek zaprla oči. V avtomobilu je postalo tišje, kot da bi celoten svet za hip zadrževal dih. Zunaj je nekdo zaloputnil z vrati, plastenka je padla na tla, nek otrok se je krohotal, in ona je stežka zadrževala misli, ki so v njej vedno glasneje ustvarjale občutke panike.
»Pa je pri zavesti?« je vprašala.
»Ne še.«
»Kje pa ste vi, gospod Bencik?«
»V bolnišnici,« je rekel s tišjim glasom. »Ampak papirjev ni tukaj. Moram jih najti. In potem … bomo videli, kam ta zgodba pelje.«
»Kakšni papirji, gospod župnik? O čem sploh govoriva? Ali vi slučajno veste, zakaj bi kdo napadel Roka Straha?«
Vprašanje je postavila previdno. Ni želela tvegati njegovega zaupanja. Ne zdaj, ko je vsak košček resnice tehtal več kot besede.
»Ne poznam podrobnosti,« je odgovoril. »Le to vem, da je Rok nekaj iskal. Sam, na svojo roko. Brskal je po nekih internih dokumentih … Drugega ne vem.«
»No, to je že nekaj, gospod Bencik. Pustite meni, da raziščem zadevo. V tem trenutku vam ne znam pomagati. Poklicati moram nekaj ljudi, povprašati naokrog.«
»Pridite ga obiskat. Morda vam bo sam kaj več povedal, ko se prebudi,« je dejal Bencik.
Ko je prekinila klic, je nekaj trenutkov le globoko dihala. Telefon je tiho zdrsnil z njenega ušesa in obstal v njeni roki. Zaprla je oči. V njeni glavi je odmeval glas Roka Straha in v ušesih so odzvanjale besede: »Imam nekaj nujnega. Dokumente. Povezujejo Cerkev, Intlex in banko. Moram govoriti z vami. Bojim se, da sem v nevarnosti.«
Zato so jo ljudje klicali. Zato je redno dobivala anonimna pisma. Prijave razočaranih duš, ki so želele živeti v bolj pošteni državi. Bila je ena redkih preostalih preiskovalnih novinarjev, ki niso pisali z vnaprej napisanim zaključkom. Bila je posvojenka dveh priseljencev, ki sta verjela v svetlo prihodnost in v poštenje bančnih sistemov. A ona je že zgodaj začela dvomiti v poštenost na tem svetu. Pisala je o korupciji, o prodanih dušah, o politikih, ki so si umivali roke z lažmi, manipulacijami in lepljivimi prsti. In vedno ostala korak pred njimi. Po mnogih letih novinarskega dela je razumela, da se resnica nikoli ne skriva v podatkih. Kot strupena zahrbtna kača se resnica skriva v vzroku, zakaj nekdo podatke sploh skriva. A tokrat – tokrat je bilo drugače. Vedela je, da ne stoji pred novo afero, ampak pred strukturo. Pred seboj je videla tunel, ki vodi v globoko državo. In ta tunel sta – za zdaj – poznala samo ona in Rok. Morda še Bencik. Nihče drug.
»Ajmo,« je zašepetala v zatohel zrak v avtomobilu. »Akcija.«
Obrnila je ključ in avto je zapredel.
