Ašur
Brez noža, ki sem ga zadrl bratrancu v ramo, ne bi ušel smrti. Ne bi preživel in ne bi mogel povedati svoje zgodbe: začela se je tisto jutro, ko mi je sonce ožgalo rjavo plešo, ko je v meni vrelo od sovraštva do tistih, ki so me pregnali iz vasi, in ko me je prestrašil prizor, ki sem ga zagledal pred sabo. Namrščil sem čelo in se opotekel k brinovemu grmu. S palico sem udaril ob tla, da bi ustavil ovce. Preštel sem jih, od ena do šest, nato pa sem jih gnal domov. Tam sem zagledal svojo še ne dvanajstletno hčer Luizo. Suha kakor trska, naslonjena na vrata, se je igrala s svojim bratom, ki je komaj shodil. Bil je nag, oblečen samo v zeleno srajčko, ki mu ni pokrivala popka. Zadrl sem se, naj zapre ovce v ogrado. Luiza je poskočila, da bi izpolnila ukaz, in palica, ki sem jo vrgel, kakor športnik vrže kopje, je pristala pred njo. Ko je zavpila: »Kam greš, očka?« sem bil že daleč in prah se mi je dvigal pod nogami.
Vrnil sem se tja, kjer je na pobočju med grmi pelina na hrbtu in z razkrečenimi nogami ležalo truplo. »Ljubi bog!« Pogladil sem si teden dni staro brado, nato pa desnico dvignil ob sence, zgrožen ob pogledu na zasušeno kri, ki se ji je razširila med nosnicami in levo ramo. Zazrl sem se v izrez njene bež srajce, od koder je kukala zlata ogrlica. »Bog ji odpusti,« me je stisnilo v želodcu.
Pogledal sem njene ogleno črne, ob konicah skodrane lase. Oči je imela rjave in trepalnice pomazane s kajalom, njen nos, podoben grozdni jagodi, pa je bil prekrit z grudicami zemlje. Opazil sem brazgotino, ki jo je imela na spodnji čeljusti, in pomislil, kako hudo bo njeni družini, zaradi tega, kar se ji je zgodilo. Sodeč po potezah njenega obraza, je bila sredi dvajsetih in opazil sem, da je vitkejša od moje žene, z mehkejšo kožo – zdravnica morda ali učiteljica in tega nisem razumel: Kako je prišla sem? Razumna ženska se ne bi sama podala na ta travnik, ki je kakor slepo črevo pripet na mesto, (to primerjavo sem slišal od uslužbenca na občini) in je v resnici samo kup peska, poraščen z nizkim grmičevjem, med katerim se bohotijo zdravilne in strupene rastline. Sem se zgrinjajo zgolj reveži, ki si iz pločevine, resja in slame postavljajo začasna prebivališča in upajo, da bo svet prijazen do njih in da se bodo preselili v hiše, priklopljene na vodovod in elektriko. Hotel sem ji položiti desno dlan na čelo in recitirati verz iz Korana, saj božja beseda mrtvim pomaga v paradiž, pa se je nisem mogel dotakniti. Ko sem bil otrok, je bila mati stroga z mano in zato me je žensk še vedno strah: če mi pot prekriža kakšna, ki je ne poznam, pogledam v tla in lica mi zardijo, dokler mi ne izgine izpred oči. Zagledal sem uhan z biserom na njenem ušesu in pomislil, da moja hči ni še nikoli nosila uhanov. Odmaknil sem se za dva koraka, prestrašen, da bi se kdo nepričakovano pojavil in me obtožil zločina, ki ga nisem zagrešil. Opazil sem lesketajočo se uro na njenem desnem zapestju in rožnat lak na njenih dolgih nohtih. Le kaj je v torbi, ki ji leži med nogami, sem pomislil: denar ali zlato?
Stekel sem do varnostne zapore na cesti, ki gre mimo travnika. Vsak dan med sedmo zjutraj in osmo zvečer dve patrulji izmenjaje pregledujeta dokumente in pišeta kazni prehitrim voznikom. Brada se mi je tresla, ko sem pozdravil policista, ki sta delala na zapori, in izjecljal: »Mrtva je … videl sem jo … leži …« S prstom sem pokazal proti kraju, kjer sem našel truplo. Eden od policistov je iztegnil vrat proti meni: »Bolan si!« in se popraskal po mečih leve noge. »Pojdita … poglejta … na lastne oči …« Policista sta se presenečeno spogledala, nato pa sem se usedel z njima v avto in odpravili smo se proti kraju, v katerega sem ju usmeril.
Vozili smo po kolovozu, polnem kamnov in obdanem s suhimi strugami. Iz zvočnikov bližnje mošeje se je zaslišal Koran, ki je opozarjal, da se bliža petkova molitev. Vedno bolj sem se bal, da me bosta obtožila za nekaj, česar nisem storil.
Eden od policistov si je nadel rokavico in ji tipal pulz na vratu. »O, bog!« je pljunil na svojo desno. Počasi je dvignil glavo, preden je rekel svojemu kolegu:
»Dobila je udarec v zatilje.«
Poklical je po brezžičnem radiu (besedo brezžičen sem se naučil od imama) in sporočil lokacijo. Manj kakor dvajset minut smo v tišini strmeli v poskakujoče kobilice, ki so se pred meseci spustile nad mesto in se jim ni nihče več čudil, preden je prišel rešilec. V le nekaj minutah je zdravnik pregledal truplo pokojne. Pripeljal se je še en policijski avto, iz katerega sta izstopila moška in zavarovala kraj z rumenim trakom. Eden od njiju je poslikal žrtev, drugi pa pobral njeno torbico, vendar je ni odprl. Nato sta odšla. Slišal sem, kako je voznik rešilca zašepetal zdravniku: »Poglej te barabe,« in z glavo pomignil proti sosedom, ki so se prikazali iz svojih domovanj in opazovali, nihče pa si ni upal približati. Od daleč sem videl Luizo, ki je pred vrati naše hiše držala brata za rame. Reševalca sta truplo prekrila z belo rjuho in ga dvignila, policist pa me je vprašal:
»Ime?«
»Ašur Hadiri.«
Drugi si je snel rokavico in dodal:
»Pojdi z nami.«
Zgrabil me je strah. Pomislil sem, da nisem dovolj poskrbel za čredo. Po navadi jih med pelinom pasem tri ure ali več, da se odžejajo, ali pa jim dam zelene veje rožičevca, da se poredijo. Policista sem že hotel prositi, naj mi dovolita, da jim dam suh kruh, ki ga hči zbira po mestu, ali prosim ženo, naj to opravi namesto mene, pa me je bilo strah, kako se bosta odzvala. Njuna namrgodena obraza sta dala vedeti, da sta žrtev poznala.
Ko smo prišli na postajo, je policist, ki se je praskal po mečih, izginil v pritličju, drugi pa je vprašal kolega, ki je stal na recepciji:
»Je načelnik prišel?«
»Da.«
In šel sem z njim v prvo nadstropje.
Posedel me je na lesen stol na hodniku, ovitem v oblak cigaretnega dima. Izginil je za škripajočimi vrati pisarne, vendar se je hitro vrnil in mi ukazal, naj vstopim. Vsa kri mi je šla iz obraza in po spominu sem brskal, kaj sem storil v minulih dneh: »Morda sem zagrešil kaj, zaradi česar Bog kaznuje.« Ničesar pomembnega nisem našel. Moje življenje je življenje reveža. Vstanem vsako jutro okoli sedmih, molim in nato leno popijem čaj. Pri vodnjaku poleg mošeje napolnim kante z vodo, pasem ovce, potem naberem les za štedilnik, kupim nekaj skromnih reči v trgovini ali se izpogajam za ceno zanje pri uličnih prodajalcih, se vrnem domov in pregledam staje. Potem se zleknem na slamnato podlogo, žvečim kaj, kar mi ogreje želodec, in čakam, da se bo znočilo, in bom šel lahko v posteljo. Ob četrtkih grem na tržnico z živino, opazujem rast in padanje cen in čakam na najprimernejši trenutek, da bi kupil ali prodal glavo živine in tako ohranil posel. Vsake toliko mi uspe najti kakšen dan dela na gradbišču in plača mi pomaga pokrivati življenjske stroške.
Misli so mi zatavale, ko me je policijski inšpektor povabil, naj se usedem. V zadregi sem bil zaradi svojega videza, škrlatne srajce, ki je imela le še dva gumba, prašnih črnih hlač in belih plastičnih natikačev, iz katerih mi je štrlel palec.
»Poročen?«
»Ja.«
»Kaj otrok?«
»Dva.«
Inšpektor, ki so mu rekli »šef«, je v zvezek z zelenimi platnicami zapisal, da sem bil rojen leta 1955, in ocenil, da nisem višji od meter sedemdeset. Po njegovem nisem bil kriv; govoril sem jasno, sam sem jih obvestil o umrli in prostovoljno prišel na postajo – vsi ti dokazi, je rekel, me izključujejo kot osumljenca, policist, ki je sedel poleg njega, pa je njegove besede tipkal na stroj, katerega zvok se je slišal na desetine metrov naokrog.
Slišal sem inšpektorja, ki mu je bilo ime Hamid, kako je rekel kolegu, da so forenziki v torbici umorjene našli samo bel svilen robec, lak za nohte, stekleničko parfuma in bankovce. Nobenih dokumentov, ki bi kazali na njeno identiteto.
»Počakajmo na poročilo o pogrešanih osebah, da jo bomo identificirali.«
Obsedel sem v naslanjaču, kar udoben je bil. Govoril sem samo, če so me kaj vprašali. Kako preživljam svoje dni? Imena sosedov in kaj so po poklicu? V misli se mi je prikradla sinova podoba. Moj prvorojenec je in z njim sem si bližje kakor s hčerko. Ko sem sedel v tisti prostorni, skopo opremljeni pisarni z ventilatorjem na stropu, sem začutil vonj po dezodorantu – da, dezodorantu, ne po kolonjski. Poznam razliko, čeprav ne uporabljam ne enega ne drugega. Stožilo se mi je po sinu.
»Si v zadnjih dneh videl kakšnega neznanca, ki je hodil po travniku?«
»Nisem.«
Pomislil sem, da lahko izkoristim priložnost in se pritožim nad sosedom, ki si brado barva s kano. Pred njegovimi vrati se dan za dnem vije vrsta žensk, ki prihajajo po amulete, ušesa pa mi para njihovo kričanje, ko iz njih izganja duhove. A še preden sem premaknil jezik, je v pisarno vstopil policist s pravkar razvito fotografijo žrtve. Hamid je zajel sapo in se zgrabil za glavo, spodnja čeljust pa se mu je zatresla. »Ne … zagotovo se mi sanja!« je zakričal, potem pa planil ven. Jaz pa sem obžaloval, da sem prijavil truplo.
