Po socialnih omrežjih je pred leti krožila šala, ali pač nešala, v kateri verniki mulo efendija sprašujejo, kaj je demokracija. Samoumevno jim navrže primer: »Ko se na primer jaz vzpnem na minaret, se lahko na vas poščijem. Ampak, tudi vi se lahko name.«
Pravico do scanja v luft, v vertikalo. Pogled zviška, pogled znižka.
Tja gor, vladajočim naproti, je pred približno stotimi leti redno scal sloviti slikar Hinko Smrekar (1883–1942), legenda slovenske satire, čigar razstavo si je moč ogledati v ljubljanski Narodni galeriji. Ni bil strašno izobražen, nabrit pa vsekakor za doktorat ali nekaj njih. Kdo ve, nemara mu je celo odsotnost akademskega predznanja vlivala še kako potrebni pogum za neposredno načenjanje pikrih tem in ga puščala v »nevednosti« glede vsesplošne družbene zaveze, da se o očitnih svinjarijah betajnovskih kraljev vendar ne tuli glasno, kaj šele v obraz, kakor kakšen nevzgojen mulo. Hja, Smrekar je tulil, risal, dražil in govoril naravnost, ni bil posebej prefinjeno »udomačen«, temveč slogovno oster kot britev. Ko je slikal slovenske umetnike kot obešence in se brez cenzure spraševal, ali bi jih gospoda z veseljem takšne videla na razstavi, ki bi jo rade volje požegnala, se je morda, ugibam, neznatno muzal in mislil smrtno resno, prav gotovo pa ob tem ni uglajeno kontempliral vršacev v sončavi, kot se komu zdi, da morda pritiče slikarju. Od sekretarke na Ministrstvu za kulturo smo se namreč naposlušali o lepi umetnosti.
Prizor z Janševim in Hojsovim pobegom s Kredarice (na stroške davkoplačevalcev?) pred »lastnim« ljudstvom ni bil posebno lep in je od večine izmamil en velikanski ojej. Jasno, vsi smo že vedeli, kaj bo sledilo – nakazalo se je neštetokrat. O babah histeričnih, levih teroristih, ubožcih »drugače mislečih« samaritanskih oblastnikih, ki jim barbarski kulturniki želijo smrt, smo se v obdobju tega režima naposlušali dobršnega odmerka medijskih spinov. Skratka, nikakor ni bilo nepričakovano, da se bo večji del javnosti zasukal proč in se distanciral od sporočil. Da bo nehal poslušati, češ, isti. Ne verjamem, da se je kdor koli, vštevši Teo Jarc kot inteligentno in razgledano žensko, nadejal mirnega sestopa. Ovajanje, ki mu je bil podvržen Hinko Smrekar zaradi številnih »razžalitev« avstroogrskega cesarstva, je vsekakor prežalo v dolini. Čisto mogoče je, da je komu posnetek zaigral na lakomne strune skorajšnjega škandala, izmamil prezirljiv nasmešek ali dva, vsi pa smo vedeli, s čim bo posla v naslednjih dneh. Ker zdravstvo in šolstvo in sociala niso posebej karizmatična konkurenca, kenede.
Četudi sama ne hodim v gore, toliko že vem, da naj bi po tihem dogovoru veljale za mitično lepo prizorišče kontemplacije in izravnave – še raje, poravnave – vseh pohodnikov na isto raven. Vsi ponižni, vsi ponosni, vsi na poti, vsi zrejo v sončavo, ponižni pred obsijanim vrhom očaka. »Smeti odnesite s seboj v dolino« je tako rekoč edina zapoved, kajti po gori se ne svinja – ravno v tem primeru pa se je pripetilo, da se je z gore prikotalila kepa, ki še kar sproža ta velikanski plaz nizbrdo, kepa, na katero se lepijo vsi ti neizgovorjeni miti o enakosti vseh otročajev matere narave pred tihim skalovjem.
Po drugi strani sem med hribolazci že slišala tudi floskulo »kar se zgodi v gorah, naj v gorah tudi ostane«. Naj se na višini krešejo še tako gromozanske iskre, se morajo razbliniti ob sestopu. Vse kamenje mora ostati na mestu, kot prešteto, in strnišča neskaljena, kot da nihče od pohodnikov ni med vzponom strupeno obrekoval, kot da v koči nihče ni nikogar zašlatal, kot da je doma eno, na gori pa drugo – kot da se ti nad mesti in vasmi odpre nova razsežnost, ker si umaknjen tako visoko, da se izpod minareta ne vidi, kam ščiješ. Ta bajeslovna, da ne rečem folklorna gora je mesto sprave. Skoraj podobno svetišču. Triglav je bil navsezadnje staroslovanski troedini bog, ki je združeval Peruna, božanstvo strele in groma, Svaroga, boga ognja, in sončno božanstvo Dažboga. In gora kot takšna je globoko vkopana v izročilo.
Vse pa, kar izročilu oporeka, marsikje obvelja za bogoskrunstvo, česar se resda zna kdo na tihem veseliti, to pozdravljati z dobrodošlico, celo vabiti, največkrat pa tega v javnosti ne bo priznal. Večinoma se sklicujemo na mešane občutke. Ni nepomembno, da je Tea Jarc pripetljaj posnela. Kako mešani so občutki, ko se ti ob ogledu posnetka zdi, da se moraš opredeliti med nečem načeloma »tvojim«, za kar iz vsega videnega veš, da je z dejanjem, ki ga pravkar voajersko spremljaš, obsojeno na propad in izkrivljanje. »Tvojim« pravim zato, ker vendarle se vsaj pol Slovenije strinja, da Ivan ni vodja, ki ga hočemo, da ni niti približno primeren za vodjo, da nas pravzaprav vodi v propad in razdor in da na naslednjih volitvah ne sme povesti.
Če se nam danes Hinko Smrekar zdi izključno pronicljiv in bistroumno piker, si poskušam zamisliti, kako bi se počutili, ko bi pred sto leti razgrnili papirnate strani in zagledali njegovo brutalno nazorno karikaturo katerega si že bodi veljaka, nazorno risbo s tušem, ki upodablja, kar vsi vemo, o čemer vsi natolcujemo v krčmah, pa vendar vemo, da »takšen odnos menda ne sodi v časopis«.
Mešani občutki ostajajo, kot ko na filmskem platnu zagledaš Nosferatujevo dolgoprsto senco in se junak še kar ne obrne, da bi zbežal. In zbežala Tea Jarc ni. Hinko zbežal ni. Kaj neki ju je pičilo, da nista pobegnila za prvo skalo, se uklonila, pokorila, pogoltnila – mar nista videla sence s kremplji, nista slutila, mar ne vesta, kolikšna je globa za bogoskrunstvo, stoletna inflacija gor ali dol?
Lahko samo ugibam, ampak rekla bi: Seveda sta.
Ali je bil med incidentom v gori nemočni civilni lik Ivana Janše res deležen pljunka v obraz? Ne. Za prejemnika gorniškega Kocbekovega priznanja, ki naj bi z žejnimi hribolaznimi kompanjoni rade volje delil čutarico, je bil Ivan precej ustoličen in nerodno vzvišen mula efendi, ki ščije z minareta. Mogoče mu je za hipec vztrepetalo gorniško srce, preden mu je zdrknilo v varno zavetje skorajšnjega poleta s Hojsovim zrakomlatom, ki jih menda potrebujemo vse več, veste, za Toninovo »reševanje dojenčkov iz visokogorja« – hja, hm, očitno.
Če kaj vem, resnica navadno ni lepa. Umetnost, ki bi bila samo lepa, bi bila neresnična.
Ko je resnica izrečena v obraz, je najgrša, in ko je Tea Jarc zagledala ta cinični Ivanov ksiht, utelešenje vsega, proti čemur protestiramo že mesece in leta, mu je resnico pokazala. Ni bila žaljiva, ta resnica, bila pa je vsekakor grozeča za nekoga, ki se je vsa ta leta uspeval izogibati soočenju z njo. Ta resnica najbrž ni bila niti posebej elegantna, diplomatska, spretna ali rahločutna, kot bi si želeli opozicijski komentatorji, ampak SD, SAB in – auč – Levica, ki elegantno, diplomatsko, spretno in rahločutno že leta tako ogorčeno ugovarjajo v zavetju govorniškega odra, niso bili na isti gori. Sam Ivan prav zagotovo ni bil na isti gori.
Če si za hipec poskušam predstavljati, da sem obraz protestniškega gibanja, da vsak petek že sedemdeset tednov zapored lepim, skandiram, nosim, si izmišljam protestna gesla in se jih trudim ponesti do gluhih ušes, nato pa se od nemoči med enim redkih odmorov sprehodim v neokrnjeni gaj izročila, kjer si lahko vsaj prezračim glavo in srce, samo da bi tam zagledala lik, ki ga iščem že sedemdeset tednov lepljenja, skandiranja, nošnje, izmišljanja gesel – če ne drugega, bi si rekla: MORAM. Vse življenje mi bo žal, če ne bom. Resnica mora ven, naj bo še tak *skremž. Mora ven iz mene. Hinko je risal, Tea je snemala, oba sta večkrat nasrkala, medtem ko se Ivan na gori zateglo nasmiha in je to že morda največ, kar se doseči da.
To, do kolikšne mere verjamemo nasprotniku, je po nekaterih teorijah močno vezano na tako imenovano pravilo 7-38-55, na skladje elementov v tem razmerju. Pri tem le 7 odstotkov vtisa pripisujemo govornikovim besedam, 38 odstotkov naše ocene pa se skriva v tonu glasu, medtem ko 55 odstotkov posredovanega sporočila opravita govorica telesa in obrazna mimika. Če povzamem, je bilo Janševih 7 odstotkov naravnost zlobnih, 38 prisilno umirjenih, ko se je trudil zadržati tresavico v glasu, v 55 odstotkih pa je do nas prišlo vizualno sporočilo, da predsednik vlade pohlevno ždi tam na gori, na tradicionalnem mestu sprave in nesmetenja, kakor nebogljeno pišče. In ker smo ob tem poslušali še malo več decibelov iz ust brihtne ženske, je bilo incidentu usojeno, da zažene zlajnane mantre o histeriji. Po izročilu, kakopak.
Menim, da je čas za soočenje s tem, da nam diplomacija, eleganca in ostali večni bla bla bla doslej niso najbolje služili. Da ima vsaj pravico na svoj način izrekati protest. Da ni slabih in boljših načinov. Da je legitimnost protesta – in resnice, ko smo ravno pri tem – popolnoma neodvisna od njegove/njene privlačnosti našemu očesu v dolini. Da Triglav dotičnega dne ni bil ista gora za vse in da niso vsi scali z iste višine. Mimogrede, dejstvo, da je Jarc snemala vse skupaj na video v živo, je bilo bržkone modro, kajti sam Triglav si ga vedi, kaj bi v manj javnih okoliščinah še storil primitivec, ki jo je med kolobocijo lopnil po glavi.
Hinko Smrekar je po glavi dokončno, okrutno in nepovratno fasal od nacistov med drugo svetovno vojno. Grozljivo in nemara neprimerljivo, za zdaj. Upam! Ampak ostaja pa nedvoumno, da se resnica, naj bo izrečena ali narisana v kakršni koli obliki, četudi zapakirana v umetnost, v satiro, zna pri večjem delu javnosti zrcaliti v mešanih občutkih strahu in naslade. Prepričana sem, da po krivici, kajti naj bo komu še tako grda, resnica ni histerična, temveč je edino hladnokrvno dejstvo, ki nas gleda tako, kot nočemo, da nas kdo vidi. Zato komot lahko takoj pospravite svojo lepoto v umetnosti in si raje priznate, da vaš skremž ob ogledu »barbarskega« videa izrekanja resnice Janši v obraz pove več o vas kot o Tei Jarc. Prepričana sem, da bi Hinko to z veseljem narisal, Cankar napisal, gora pa pozabila.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
