Naslednjič je naslednjič.
Zdaj je zdaj.
(iz filma Wima Wendersa, Popolni dnevi)
Čas ni resničen, Govinda, to sem nekajkrat izkusil.
(Hermann Hesse, Siddharta)
Včasih sem mislil, da čas mineva.
Zdaj vem, da minevam jaz. Čas samo ostaja.
Drevo pred hišo je bilo tam, ko smo bili otroci. Bilo bo tam, ko nas ne bo več. Cesta, po kateri hodim, ne ve, kolikokrat smo jo prehodili. Morje nima spomina.
Je čas druga beseda za ravnodušje? Je zato tako dragocen?
Preteklost, za katero mislimo, da je minila, lahko prebudi droben detajl.
Vonj.
Pesem.
Svetloba jesenskega popoldneva.
Glas sopotnika, ki ga ni več.
Spomin je živ, spreminja se z nami. Zgosti se v sedanjost, ostaja v telesu. Tih in negiben, čakajoč na svoj trenutek, ves čas tu, nekje, v meni. Najlepše trenutke prepoznamo takrat, ko se življenje spremeni v spomin. Dobi ime.
Otroštvo.
Mladost.
Ljubezen.
Dom.
Človek.
Edward Hopper je znal naslikati čas, ki skoraj ničesar ne počne. Človek sedi ob oknu. Nekje gori luč. Nekdo čaka. Nekdo gleda v noč.
Nič se ne zgodi.
In vendar veš, da se je pravkar zgodilo vse.
Življenja večinoma ne sestavljajo dogodki, temveč čakanje nanje. Vsakdan. Skodelica čaja. Beseda prodajalke v trgovini, glas uslužbenca za poštnim okencem. Poletna nevihta; jutranja meglica nad reko.
Virginia Woolf v romanu Gospa Dalloway v enem samem dnevu odpre desetletja. London živi naprej, ure odštevajo čas do večerne zabave, a v zavesti Clarisse Dalloway se sedanjost prepleta s preteklostjo. Vonj, obraz, ulica ali zvok odprejo vrata v življenje, ki je bilo.
V filmu Popolni dnevi Wim Wenders pokaže čistilca tokijskih stranišč v zrelih letih Hirayamo, ki v kaotičnem in bučnem okolju velemesta živi svoje ponavljajoče se, a prebujeno življenje.
Zjutraj vstane.
Pospravi.
Odide na delo.
Bere.
Posluša glasbo.
Opazuje drevesa.
Zaspi.
Naslednji dan znova.
Navzven se v filmu z izjemo drobnih vsakodnevnosti ne zgodi nič. Nobenih zmag in porazov, triumfov in tragedij, nobenega nasilja, nevroz in obsesij, strasti in žrtvovanj. Le Hirayama ostaja osrediščen znotraj naključnosti sveta, v katerem živi in ponavlja svoje dnevne rituale. Njegovo življenje ni veliko, usodno in presežno, tega si ne želi. Sestavljajo ga drobne, otipljive stvari, ki jih večina spregleda. To ga ne odreši trenutkov bolečine in stiske, ko se priplazita iz sence. Srečanje z nečakinjo, stik z odtujenim očetom, pogovor z bolnim znancem, ki je zbolel za rakom, spomini, ki se vračajo. Nič od tega ne spremeni njegovega odnosa do življenja, do svetlobe in senc, do joka in smeha. Sprejema ga, kot je. V zadnjem prizoru filma se Hirayama pelje na delo, posluša glasbo. Svetloba in sence drsijo čez njegov obraz. Nasmehne se. V očeh ima solze.
Kaj prinesejo zrela leta v svetu, za katerega se zdi, da v njem nič ni več, kot je bilo?
Dalíjeva nadrealistična slika Vztrajnost spomina prikazuje ure v simboličnem jeziku sanj. Večpomenske podobe natančnih, racionalnih ur, s katerimi človek poskuša ujeti čas, se topijo, razlivajo v prostor, upogibajo prek robov. Ena je obešena prek posušenega drevesa, druga je v obliki sedla pripeta na negibno telo nerazpoznavnega bitja na ozadju katalonske morske obale.
Človek nikdar ni pripravljen na čas. Ta vedno pride nekoliko prezgodaj.
Ali prepozno.
Borgesov Vrt s stezami, ki se cepijo predstavlja čas kot razvejanje drevesa, kot labirint možnosti. Vsaka odločitev odpre novo pot, vsaka pot novo življenje. So prava tudi tista, ki jih nismo živeli? Koliko življenj živi človek v enem?
V filmu Živeti Akira Kurosawe glavni protagonist Kanji Watanabe nekega naključnega dne v zrelih letih izve, da boleha za rakom in da mu je ostalo le še malo časa. Zave se dejstva, da je večino svojega življenja preživel za pisalno mizo, čakajoč na nekaj, kar zdaj nikoli ne bo prišlo. Koliko življenja je mogoče preživeti v pripravi nanj? Se vse življenje prepričevati, da bomo zares zaživeli, ko bo bolje? Ko bo več denarja. Ko bo manj obveznosti in dela. Ko bomo našli pravega človeka. Ko bomo končno odšli. Kam? Ko se bomo vrnili, postali nekdo. Zdi se, da vedno nekaj umanjka. Dokler ni prepozno. Odtekel je tiho, brez opozoril.
Življenje ni nujno nekaj, kar mora pustiti neizbrisljivo sled. Včasih je dovolj, da je bilo. Fotografije in zgodovinske knjige porumenijo, ljudje pozabijo, interpretacije se spremenijo.
Pa vendar vemo, da obstajajo trenutki, ko se zdi, da čas obstane, se zgosti. Ko se ustaviš ob reki, v gozdu, ko se zgodi drugačno srečanje, pogled, dotik. Ko se sredi noči zagledaš skozi okno, obsediš ob igrivi veverici na klopci v parku.
Morda je s časom prav, da je tako, kot je. Če bi vedeli, da je nekaj zadnjič, bi vse postalo pre-pomembno. Pre-slovesno.
Zato gremo naprej. Pijemo vino.
Odpiramo vrata.
Hodimo po istih poteh. Srečujemo iste in nove ljudi.
Čas je tisto, česar nikoli nimamo.
In hkrati vse, kar zares imamo.
