***
Stal sem pred gradom, kakor bi sveta ne vrglo s tečajev. Zrl sem v poletno svetlobo v grajskih oknih, iz katerih je zgodnje junijsko sonce odsevalo svet, kakor bi ta bil od sončnih žarkov svež in umit, čist kakor travnik, ki ga umije jutranja rosa. In ne ponoreli vlak, ki že pet let drvi naprej in samo naprej, dokler ga ne vrže s tira, njegovi vagoni pa se razletijo širom prostora. In zareže, penasta lokomotiva, s svojimi ostrimi, jeklenimi zobmi v pokrajino in pobije ljudi. Vse se razleti in razlomi.
Si pričakoval kaj drugega? me je vprašal moj komunistični prijatelj.
Spoznal sem ga dan pred tem, ko sem stal pred gradom. Vedi, me je prijel za ramo. Sem zaprisežen komunist, ampak ti bom pomagal. Tvoj prijatelj bom na vsakem koraku in pomagal ti bom pred slehernimi vrati, pred katerimi boš stal. Stresel sem z glavo, rekel pa nič. Sam pri sebi pa sem vedel, da tega človeka še nikoli nisem videl. Nikoli zrl v njegove oči. Bile so to oči sive barve, majhne in pritajene, z beločnicami, ki se niso skladale s sivino zrkla. Oči, iz katerih bi težko kaj razbral.
Ko sem stopil iz vlaka, se je okrog mene zgrnila množica ljudi, ki so me prepoznali. Najbrž so čakali svojce, kakor so z vsakim vlakom čakali, kdo od njihovih se bo vrnil. Bodisi kot borci iz Rusije ali iz Normandije bodisi iz taborišč Poljske in Nemčije, ali pa so matere in žene čakale na trupla svojih sinov in mož, ki so padli širom Evrope. A se jim je kar na lepem pred oči narisal grofovski sin. Najmlajši grofovski sin, je šuštelo. Pazi se, fant, ne sili v nesrečo! Takšne in podobne besede so prihajale iz ust ljudi, katerih obrazov sem se spomnil v nekih oddaljenih prizorih; k meni se je na vsak način hotela preriniti Julčka in me prižet na svoje prsi, kakor je to počela, ko sem bil majhen otrok in nas je srečevala v parku na sprehodu. Ljudje so me šepetaje opozarjali in se pri tem ves čas sumničavo ozirali naokoli.
Očitno so vedeli, zakaj, kajti še preden sem uspel zapustiti železniško postajo in se vkrcal na majhen vlakec, ki je potnike od tam prepeljal v mesto B. – glavni kolodvor, sta me obstopila dva vojaka. Komaj sem se ozrl za mojim komunističnim prijateljem, da bi mi, kakor je obljubil, pomagal, že sta me ta dva zgrabila pod pazduhe in me odpeljala v postajno čakalnico, kjer sta me brez besed posedela na klop kakor zablodelega popotnika in odšla v postajenačelnikove prostore. V hipu mi je postalo žal, da sem tako naivno izstopil iz vlaka in zakoračil po peronu. Mar bi potegnil zavoro za zasilni izstop, ki bi mi odprla oboja vrata, skočil bi z vlaka na drugi strani, kjer so bile neskončne njive, posejane z visoko koruzo; vrgel bi se na tla, počakal noč in se potem peš pretihotapil v B.
Čakati sem moral več ur, o mojem komunističnem prijatelju pa ni bilo ne duha, ne sluha. Zrl sem v zaprt vhod postajnega načelništva, kjer sem stal ne po svoji volji. Pred mano so bila ena izmed morda res mnogih vrat, pred katerimi se bom znašel, kakor mi je rekel moj komunistični prijatelj, ampak v meni je kljubovalo. Kaj me brigajo ta vrata, sem si mislil, domov bi rad.
Delal se je že mrak, ko sem se vendarle ojunačil in potrkal na siva vrata s črno kljuko ter jih takoj odprl. Pritisnil sem in velika kljuka, ki je dajala vtis nepremagljivosti, se je hitro vdala. Lačen sem, sem rekel v prostor poln dima in vonja po slivovki. Eden od vojakov je mirno vstal, stopil do kredence, potem pa mi je prinesel kruh in zajeten kos slanine. Poskusil sem ponergati glede svojega položaja, saj nisem vedel, zakaj me zadržujeta tu in kakšne namene imata z mano. Nenazadnje, sem jima dejal, izvolita moje dokumente! Pomolil sem jima pred nos svojo izkaznico, da sem ameriški vojak in na mizo razgrnil še potrdilo, da sem odlikovan partizan in da sem se boril v peti prekomorski brigadi. Prepričan sem bil, da se bosta vojaka udarila po čelu in ugotovila, da držita za vrat napačnega človeka. A sta se samo nasmejala in me poslala nazaj v čakalnico, kjer bom moral radi varnostnih razlogov še nekaj časa počakati, kakor je rekel po videzu mlajši od njiju. Vrat postajnega načelništva nista zaprla, ampak sta jih zabila naravnost pred moj obraz, ki je še nekaj časa zrl v to leseno strukturo s črno kovinsko pripravo na sredini. Pomislil sem, da bi nanjo pritisnil, trmasto kljuboval, spraševal in zahteval odgovorov. A nisem bil čisto prepričan, kako daleč bi uniformiranca šla in kaj vse bi od mene lahko zahtevala. Sklenil sem, da počakam. Lotil sem se slanine in kruha, okus mi je takoj vzbudil spomine na domačo hrano, vonj me je skorajda zazibal v spanec, ko sem pomlatil dobljeno. A sem spet hipoma skočil pokonci in se sam v sebi jezil na te, ki zapirajo ljudi v postajne čakalnice, kakor da so zapori.
Kakšni varnostni razlogi neki, sem si razbijal glavo, saj me še pretresla nista, pod suknjičem svoje ameriške uniforme sem vendar nosil pištolo. Mirno bi jo prav v tistem trenutku lahko izvlekel in pričel streljati naokrog, morda bi kakšna krogla prifrčala direktno v glavo enega izmed vojakov ali pa v gromozanski trebuh postajnega načelnika, ki je ves čas našega prerekanja sedel za mizo, s kapo potisnjeno daleč nazaj na tilnik in z obrazom, ki je bil zaripel, kakor da bo vsak čas skozi pore mastne kože primezela kri. Ali pa bi prestrelil steklenico slivovke, v katero je tako blodnjavo buljil.
A nič od tega se ni zgodilo, lahko bi, ta dva vojaka, ne vem čigava in ne vem od kod, celo zaplenila moje dokumente, ki so mi bili edino zagotovilo, da sem svoboden človek. Tako pa sem izza velikih vrat postajnega načelništva še lep čas slišal le prazno blebetanje, ki je vse bolj prehajalo v nerazumljivo kričanje in nazdravljanje. Izmučen sem nazadnje legel na klop čakalnice in kakor ubit zaspal.
***
V soju močne sončne svetlobe, ki me je skozi velikansko okno čakalnice slepila kakor te zaslepi eksplozija granate sredi noči, je stal moj komunistični prijatelj. Smejal se je, kakor se smeji branilec obtoženca, ki ga bo rešil na način, da bo osmešil sodišče. Moral sem dobro pometi oči, saj sem hotel verjeti, da je pred vrati postajnega načelništva res ta človek, ki se reži kot pečen maček in prizanesljivo kima. Na, je stopil bližje k meni in mi pomolil pod nos v časopisni papir zavit sendvič z domačim kruhom, obloženim z okusnimi rezinami pečenke in kislimi kumaricami. Kaj več zaenkrat ni možno, je skomignil, medtem ko sem odločno zagrizel v podarjen zajtrk. In zakaj so me tu zadrževali tako dolgo? sem ga moral vprašat, saj tistih dveh vojakov ni bilo nikjer več. Prespal sem namreč vse skupaj in prišel do sklepa, da moram dobiti pojasnilo, radi kakšnih varnostnih razlogov sem bil zaprt v čakalnici železniške postaje. Nevarni časi so, je rekel, morali so preveriti, ali je sploh varno, da vstopiš v mesto. Ob teh besedah je majhen košček kruha zašel v moj sapnik in padel sem v grozovit kašelj. Kar počasi, me je nalahno udaril po hrbtu, a sem ga samo odrinil rekoč, da imam pištolo in da se ne bojim nikogar. Pogledal sem v vrata postajnega načelništva in imelo me je, da bi vanje poslal kakšno kroglo ali dve. Kar tako, toliko da bi vsi ti ljudje videli, da znam streljati in da z mano ni pametno češenj zobat. A izza vrat je prihajala samo smrtna tišina, kot bi tistih dveh vojakov in pijanega postajnega načelnika za temi vrati nikoli ne bilo.
Končno sva se vkrcala na majhen vlakec proti mestu B. in namesto, da bi se med vožnjo z vlakcem razgledoval po pokrajini, občudoval drevesa in njive in se veselil, da ob izstopu iz vlakca končno z vsemi pljuči vdihnem zrak mojega mesta, sem zapičeno gledal v mojega komunističnega prijatelja. Tvoj oče ni verjel, je nemočno dvignil roke v zrak. Vsi so mu dopovedovali, da bodo partizani zmagali, Nemci pa izgubili, on pa ni verjel, ni hotel slišati, ni se sprijaznil, je govoril. Zaprli so njega, tvojo mamo in oba brata; a gotovo le za kratek čas. Ker sem še naprej zapičeno buljil naravnost v njegove sive oči, je najbrž dobil občutek, da mora reči še kaj več. Srečo ima, tvoj oče, je nadaljeval. Srečo ima, da je pošteno ravnal in tik pred koncem vojne po kurirju vprašal poveljnika partizanov, ali želijo, da prepusti grad, gozdove in vse imetje novi državi in odide. Odgovor je bil, da to ni potrebno in da se mu ni treba bati ne zase, ne za svojo družino.
Moral sem globoko vdihniti in oči upreti kam drugam. Prispela sva v mesto B., razgledoval sem se naokoli, a oči se nikjer niso hotele ustaviti, nikjer ni bilo odgovora na to, kar sem slišal iz ust mojega komunističnega prijatelja. Še naprej sem vprašujoče gledal v oči mimoidočih, a so vsi ravnali enako; ženske so me na kratko pogledale, potem pa se na hitro pokrižale, moški so z obžalovanjem v očeh odkimavali.
Ko me je pred gradom moj komunistični prijatelj vprašal, ali sem pričakoval kaj drugega, je bilo, kot bi vedel za moje videnje pred odhodom domov s francoske obale. Videl sem dim. Gost in bel se je vil s pogorišča, videl sem na kup zmetano pohištvo, slike in drugo našo lastnino, ki jo neusmiljeno žrejo plameni. Vonjal sem vonj po slivovki, slutil sem smrad in smrt. Ampak ne, dvorišče gradu je bilo čisto in prazno kakor od poletnega sonca osvetljeno nebo nad gradom in nad mano in mojim komunističnim prijateljem, ki sva stala tam, korak stran od lipe, ki se je razraščala sredi grajskega dvorišča. Pomirjujoča rumenina je padala z neba in nad grad pošiljala mir.
Hotel sem stopiti pred očeta in mu pogledati v oči. V ameriški uniformi. Hotel sem mu reči: Oče, vrnil sem se, vojne je konec. Ampak očeta ni bilo. In matere ni bilo. In bratov tudi ne. Bil je le grad, pred katerim sem stal z mojim komunističnim prijateljem. Gledal sem v grajski stolp, kjer je nekoč bila moja soba. Na oknu je vojak čistil svojo puško. Bolj kot ne je že bila čista, to sem takoj prepoznal. Šlo je bolj za božanje njegove ljubice; repetirka M48 je bila pravzaprav čista. Ljubkoval jo je, ko je s krpo drsel najprej po njenem kopitu, potem pa nadaljeval po cevi navzgor vse do muhe na koncu, kjer se je za hip ustavil, potem pa z mehkim gibom krenil nazaj proti kopitu. Ko takole gledaš puško v rokah mladega človeka, se ti zazdi prav lep predmet in za hip pozabiš, da je namenjena ubijanju ali pa v najboljšem primeru pohabljanju. Da bruha ogenj in smrt.
Greva noter, je rekel moj komunistični prijatelj in me odločno zgrabil za ramo. Stopila sva skozi odprta grajska vrata na dvorišče k lipi. Stala sva tam in čakala, da nekdo stopi pred naju z orožjem, pripravljenim na neusmiljen strel v najine glave. A je prišel skozi glavna vrata gradu navaden vojak. Kdo sta, kaj bi rada, je mirno vprašal, z avtomatsko puško, ki jo je nemarno stiskal pod pazduho, da je kopito gledalo proti krošnji lipe nad nami, cev pa v tla grajskega dvorišča. Stasit, fant mojih let, je mežikajoče zrl v naju in toliko, da ni skomignil z rameni, češ da nima pojma, kaj tu sploh počne. Pojdi, fant in pošlji pred naju svojega nadrejenega, je rekel moj komunistični prijatelj. Fant se je obrnil in izginil v notranjost mojega doma, že hip za tem pa je nejevoljno prikorakal skozi grajska vrata poveljnik gradu; polkovnik srbskega bataljona, ki je držal grad trdno v svojih lopatastih rokah. Vprašujoče se je zazrl v naju in jasno dajal videz naveličanosti. Moj komunistični prijatelj si je vzel čas in mu jel pripovedovati mojo zgodbo. Mirno in zlagoma. Da sem grofovski sin, da sem bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, da so me v Franciji zajeli Amerikanci, da sem se zanje boril pol leta, nato pa sem prešel k peti partizanski prekomorski brigadi. Fant je oficielno ameriški vojak, ob tem pa še partizan, je zavezniško kimal polkovniku. In da je tu moj dom. Spusti naj me, skratka, v grad, kjer sem doma. In še, je dodal, fant naj se v gradu hrani. Srbski oficir je pričel negodovat in nenadoma sem bil priča takemu navzkrižnemu preklinjanju, kot ga še na fronti sredi najhujših bojev nisem slišal. Moj komunistični prijatelj je srbskemu oficirju jebal tromater; mater, babico in prababico, oficir je njemu nazaj jebal očeta, deda in hišno številko. Dodal je, da se mi poserje na glavo in da ga ne zanima popolnoma nobena debata o mojih starših, ker se tudi njim poserje na glavo. Stal sem sredi tega kričanja in pomislil, da se moram tudi sam oglasiti in tako sem pričel kričati in preklinjat še sam. Jebem vam mater! V moji hiši ste! Grad je moj! sem kričal kot ponorel, a glas sedemnajstletnega fanta najbrž ni bil najbolj prepričljiv, prej omahljiv, morda tudi jokajoč. Zato je oficir pokazal sočutje, se v nekem trenutku postavil pred mene, mi spoštljivo salutiral in mirno rekel, da mi ne more pomagati. Po vojaško se je zasukal na petah in odšel v notranjost gradu. Lahen veter je zazibal krošnjo lipe sredi grajskega dvorišča in moj komunistični prijatelj se je spomnil neke gospe, ki me lahko prenoči. Tam se boš vsaj do sitega najedel in naspal, a nastaniti pri njej se ne boš mogel, saj je že obvezana vzeti na hrano in stanovanje tri druge osebe. Jutri pojdi v Urad za varnost naroda, da dobiš dovolilnico za prebivanje in hranjenje v gradu in tudi dovolilnico za obisk družine v zaporu, me je potrepljal po rami.
Odlomka iz romana Preden grem naprej Orlanda Uršiča, ki je izšel pri založbi Litera v 2025
