Moja svakinja Krista
Sedaj v teh dolgih zimskih večerih, ko sediva z možem vsak pri svoji knjigi, ali pa jaz kaj pletem, šivam ali kaj druzega delam, spominjam se posebno dostikrat, kako lepo je bilo letos poleti, ko je bila pri nas na počitnicah moja svakinja Krista.
Vidim jo še dobro, kako je stala med vrati – »tako tukaj sem« – in solnčni žarki, ki so svetili skozi okno, obsevali so jo, da so se blesketali njeni rudečkasto zlati lasje. Bilo je ravno v soboto in moj mož je imel šolo, jaz sama pa nisem bila prav zdrava, tako smo ji poslali le služkinjo proti. Od železniške postaje do nas je uro hoda, a vožnja cesta je slaba, in boljše je iti peš skozi zeleni gozd. Krista sama je pisala, da ji prav nič ne napravi eno uro hoda. In tako je prišla res vsa sveža in lepa tisto soboto popoludne ob štirih in vesela sva jo pozdravila. Sedeli smo potem in pripovedovala nam je to in ono, in izpraševala sva midva vse vprek. Kaj delajo starši? Kako je kaj v Mariboru? Čudili smo se vsi, ko se je stemnilo in je bilo treba prižgati luč, kako hitro so potekle ure.
Tri mesece je ostala Krista pri nas, in lepo smo se razumeli ter prijetno živeli. Navadno je pri nas zelo tiho, ker nimava nič otrok, a tedaj je le kar donelo od smeha po hiši. Po kosilu sva sedeli navadno s Kristo na vrtu in pripovedovala mi je iz svojih otročjih let. Oče je bil nadučitelj in otrok je bilo dosti. Neizmerno dober in vesten učitelj je bil oče in šola mu je bila vse. Potrpljenja je imel neznansko veliko z otroci, tujimi in svojimi – In treba mu ga je bilo, ker Krista je bila pravi mali falotek. Plezala je po drevju, kakor kak fant, skakala čez jarke, nagajala sestram in če ne drugače se je tudi malo stepla z brati ali pa že katerim koli. A sedaj je Krista resna, postave je velike in močne a lepo rasle in človek si težko predstavlja to impozantno žensko, kot malega, gibčnega škrateljčka.
»Eine Juno, eine Juno« – je stokal moj nekdanji nadučitelj, kadar je govoril o njej. Poznal jo je, bila sta si dobra z njenim očetom.
Prileten je že bil, precej prileten ta moj nadučitelj, in ne ravno lep, zraven tudi že dvakraten vdovec, pa vedno ga je še mikal zakonski stan. A dopadle se mu niso pametne, priletne ženske, kot bi se bilo to spodobilo zanj, gledal je le rad za mladimi. Krista mu menda ni malo ugajala, ker kadar je prišel pogovor na njo, vedno je začel: »eine Juno, eine Juno« – in cmokal je z jezikom, pa zaljubljeno vil oči.
A Krista je res, kakor je pravil stari zaljubljenec – »eine Juno« – Tudi meni je že zmerom imponirala s svojo velikostjo in impozantnostjo – pa drugim tudi.
Spominjam se še dobro, kako smo šle nekoč v Mariboru v neko prodajalno. Jaz sem bila komaj par dni poročena, a imenitna in spoštljiva sem se zdela sama sebi kot »gospa«. Silno pa me je jezilo, da ni tega spoznal takoj vsak človek. Prišle smo torej s Kristo v prodajalno, zahtevale to in ono in takoj je položil nesrečni komi vse pred Kristo »milostivo«, mene pa je zaljubljeno gledal. Pa sem jaz kritizirala blago in hitro je odgovarjal: »Oprostite, gospica, a to je res fino« –.
Jaz in gospica! Pogledala sem ga neznansko ponosno, pa vse ni nič izdalo. Krista je bila gospa in jaz gospodična. Pomagalo je edino to, če sem slekla rokavico, pa sem prav mogočno sukala poročni prstan. In letos se mi je godilo še prav tako. A sam Bog ve, kako je to, jezilo me ni več, obratno celo, prav dobro se mi je zdelo in – obdržala sem rokavice na rokah.
Sedeli sva torej s Kristo navadno po kosilu na vrtu, tako do treh. Zatem sem šla jaz v hišo pogledat po južini. Krista pa je v vrtu pogrnila mizo z belim prtičem, natrgala nekaj svežih rož, jih dala v vazo, pa postavila sredi mize. Ko je prišel moj mož, je bilo že vse pripravljeno. Po južini smo šli navadno na sprehod. Krista namreč silno rada hodi – moj mož tudi, jaz pa sem bolj lenih navad. Do gozda sem šla ž njima, a tam sem razpela med dve smreki mrežo in legla vanjo.
»Srečno hod’ta, pa se vrnita še danes!«
In šla sta. Urno sta stopala, dve lepi, veliki postavi, in kmalu izginila med visokimi smrekami.
Odprla sem knjigo, da bi brala – pa se ni dalo. –
Šumelo je v gozdu tako skrivnostno, tajinstven mrak je vladal v njem. – Skozi vejevje se je svetlikalo modro nebo in objemal me je opojni vonj smrečja – polagoma pa mi je legla na ude mehka, sladka lenoba. –
Zaprla sem knjigo, pa sanjala. Sanjala sem Bog ve kaj vse.
»Nuu – šaa – Nuu – šša« dolgo nisem vedela, se mi sanja ali je resnica. Skočim z mreže, gledam okrog, gor, dol – nikjer nikogar. Malo tesno mi je že postajalo okrog srca. In zopet se je razlegal zamolklo, dolgo zategli – Nuu – šaa.
Pa stopim par metrov dalje – odprl se je tam malce gozd in Velunja, ki prihaja s hriba in hiti mimo – Vidi se od tam tudi vrh hriba. In tam gori sta stala moj Henri in Krista – dve mali pičici. Videlo se je še nekaj pičic pa so se urno premikale, par koz od kočlarja, ki je stanoval ob Velunji. Kmalu zatem sta prišla in vrnili smo se domov. Prinesla sta mi vsak šopek rož. Pa pravi nekoč Krista: »Veš kaj, Nuša, v L. bi šla jaz kaj rada enkrat!«
Midva z možem greva le vsake svete čase enkrat kam, no Kristi na ljubo smo pa odrinili nek četrtek dopoldan v L. – Mal ličen trg je tam, na prijaznem holmcu in z lepim razgledom. – A od nas je precej daleč tja, dve dobri uri hoda – in pošteno vroč je bil tisti četrtek, ko smo se bili mi napotili tja. Moj mož se je strašno potil, vedno si je brisal pot s čela. Krista pa je stokala: »Je še daleč? Bog se usmili – pečeni pridemo tja«. No pa naposled smo le dospeli v L. in šli naravnost v gostilno. Prej pa sem še jaz moj poročni prstan nateknila Kristi na prst. Težko sva ga porinili gor, silno težko, in ležal je kakor med blazinami. Vsak je nazival Kristo »gospa« – me pa smo se dregale in silno dobro se nama je zdelo, samo moj mož naju je gledal grdo. Popoludne smo postili gospoda nadučitelja – in si ogledali trg. Menili smo že odriniti proti domu, pa nas sreča g. kaplan.
»Domu? Kaj še! Bog varuj!«
Sedeli smo zopet v gostilni in bili zelo dobre volje. Ko sem se jaz domislila, da bi bilo skoro čas, da odrinemo, in pogledala skozi okno – je bilo zunaj popolnoma temno. Moj mož in Krista sta hotela iti v temni noči domov, jaz pa ne, za nič ne. Ako smo prenočili v L. – Moj mož je dobil malo kamrico, me s Kristo še precej čedno sobico. Čudno tesno mi je bilo pri srcu, ko smo stopali ob 11. uri ponoči, po ozkih, strmih stopnicah. Gostilna, kjer smo prenočili, je bila namreč mežnarija, in mežnar krčmar, in poznalo se je stenam da je krčmar mežnar, ker viselo je na njih vse polno zastarelih svetih podob. Na malem hodniku je stala celo soha Matere božje. Videti je bilo, kot bi se kolikor mogoče stiskala v kot.
Modri plašč je imela ogrnjen čez nekdaj belo, sedaj ob prahu sivo obleko, ki je padala na bosi nogi. Nad glavo je imela venec zvezd, ki pa jih je manjkalo precejšnje število. Roki je imela razprostrti, ena pa ji je bila odlomljena prav pod komolcem. Prav tik nje sem morala iti, in zdelo se mi je, da me gledajo začudeno njene oči. Poslovila sva se z možem in stopile s Kristo v sobico. Samo ena postelja je bila notri pa miza, omara in štirje stoli. Trije so bili razpostavljeni okrog štirioglate mize, četrti pa je stal v kotu, in na njem skleda polna sveže vode, poleg pa je ležal bel, lepo pregrnjen brisač.
»Kaj pa bo zdaj?« pravim, pa pokažem na postelj – »samo ena je.«
»I, kaj, vkup bova spale, pa je.«
Postavila je Krista svečo na mizo, jaz pa sem zaklepala duri.
»Veš kaj?« pravi potem tiho, »mene je pa strah« –
»Mene skoro tudi« šepnem jaz.
In zgrabili sva obe hkrati po sveči, pa posvetili pod postelj, mizo, omaro, za peč, ja celo v peč notri, pa nič ni bilo sumljivega najti. Hitro sva se slekli, pa zlezli pod odejo, čudno pisano in šekasto. Rjuhe pa so bile menda popolnoma nove in še neoprane, ker trde so bile in mrzle.
»Uh« – pravi Krista, pa se pogrne prav do nosu, » ne vem, če bom spala.«
Govorile sva še malo, pa kmalu je utihnila Krista in na njenem jednakomernem dihanju sem spoznala, da spi. A jaz nisem mogla zaspati, kako sem tudi stiskala trepalnice. Mislila sem na dom, pa na golobe, piške in zajce, ki jim je dekla gotovo pozabila dat hrane, in na moža, ki ima morda prav tako trde, mrzle rjuhe, pa na Mater božjo z odbito roko in prijaznimi očmi.
A naposled sem zaspala tudi jaz. Ko sem se zbudila, – je zvonilo.
»Sedem bo.«
Ko sva prišle s Kristo v gostilno, sedel je moj mož za mizo. –
Zajutrkali smo, pa se odpravili domu.
Napravili smo za tem še nekaj izletov, a pravila je Krista, da se ji je še najbolj dopadel mali trgec L. – naposled pa da je še najlepše doma. Ker sva bila tudi midva z možem te zadnje misli, ostali smo skoro zmerom doma.
Pridno mi je pomagala Krista pri kuhanju in gospodinjstvu, in mislila sem si včasih, dobra gospodinja bo. Prijela je za vsako delo, in znano ji je vsako delo, najbolj priprosto in najfinejše. Vsako jutro je vstala že ob šestih, in to mi je imponiralo strašno, ker sama zjutraj kaj rada poležim. Ko sem prišla ob osmih iz spalnice, je bil že zajuterk pripravljen na mizi, za katero sta sedela Krista in Henri, in sveže rože so bile v vazi, svetile so se še rosne kapljice na njih, natrgala jih je bila že Krista na prvem sprehodu v vrtu.
Lepo in dobro se bo godilo možu, ki jo dobi enkrat, sem si mislila dostikrat. Kajti tudi srce njeno je dobro in čisto. In kakor mi je nekoč povedala, ne bo trajalo več dolgo, da si utrga pameten človek to lepo rožo. Prinesel je pot pošto in časih tudi pismo za Kristo, ki sem takoj vedela od koga je, če sem ji pogledala zarudeli obraz. In pravila mi je v toplih, jasnih večerih, kako neizmerno ga ljubi, kako dober, blag in značajen je njen Ivan, kako lepo mu bo napravila življenje, ko se poročita, da bo mislil, da je v raji. Naučila se je kuhati posebno dobro in imenitno, kar jé rad njen ljubi, in vse njene obleke so sinje barve, ker je ljubi on.
Mehko mi je bilo pri srcu, ko sem jo čula tako govoriti in sem si mislila in si mislim tudi sedaj: »Bog ti daj srečo, Krista, in uresniči tvoje sanje!«
Mežnarjev Jak
Prav tik ceste je Mežnarjeva gostilna – njej nasproti pa marof – kjer spravljajo seno in drugo suhljad. Tam je sedel na pragu, pred letom še – Mežnarjev Jak in šival. – Dobro ga še vidim – coklje je imel na bosih nogah, pa mrzlo pipo v ustih – sključeno je sedel pa šival. Če pa je videl koga priti z daleč, pa je vstal in se skril v marof. Pri luki pa je gledal, kdaj je šel človek mimo, in je zopet prišel pa sedel na prag s pipo v ustih pa šival. Z menoj se je še časih kaj pogovoril – tako lepe dobre oči je imel in gotovo je bil lep fant – predno se ga je lotila bolezen. –»Ja, Jak ima sušico« – so rekli ljudje – »zima ga bo vzela«.
In res, ko je zapadel sneg – ni mogel Jak več iz hiše. Ležal je v gostilni na trdi peči, za zglavje vrečo s senom, v ustih mrzlo pipo.
Pa so prišli pivci, sunil je drug drugega s komolcem pa pokazal z očmi proti peči – in pokimali so si, pa pili dalje. Kadili so tudi, tako da je bila vsa hiša polna smrdečega dima in je Jaka dušilo. Počasi se je spustil s peči in šel tiho in opotekajo se v kuhinjo, k materi.
»Oh mati,« je zajokal enkrat, »hudo mi bo umreti radi vas.«
Pa ga je zeblo v kuhinji, na ognjišče ni mogel leči – drugje pa je bilo mrzlo, in zopet se je splazil tiho v hišo, pustil duri malce odprte – da bi se dim izkadil – in legel na peč.
A razgrelo je pivce vino in žganje in vpili in peli so. Videl je eden, kako se je Jak počasi plazil na peč, suhe noge so gledale za ped izpod kratkih hlač, uboge, kakor paličice tenke noge. Pa se je surovo zasmejal: »He, Jak! – letos boš pa umrl – to ti rečem, letos boš pa umrl – suh si že dosti.« Zagrohotalo je po hiši, potem pa so peli in pili dalje. Jak pa je ležal na trdi peči – pod glavo vrečo s senom, solze v očeh in v srcu srd nad temi suroveži, ki ne pomislijo, da jih zadene lahko ista usoda.
Čim mrzleje je postajalo, tem ubožnejši je bil Jak. Pa sem vprašal mimogrede mežnarico: »Kako je kaj Jaku.«
»Oh, da sam Bog pomagaj – zdaj pa je že štak slabo – oh, oh, oh, –» in je ihtela – nič ne jé, kar nič, malo mleka popije – če ne, pa kar nič – Pa mu skuham župo, kurjo župo, pa je neče. Pa pravi zadnjič: » Mama, prato bi jedel – oštarijsko prato iz trga« – Pa sem mu jo prinesla: »Na, Jak, jej! Šota bo dobra – lepa je in draga, dvajset krajcarjev sem dala za njo – na, jej no, jej!« Le dvakrat je del v usta pa kar ne več. Oh, Bog pomagaj, Bog pomagaj!« in brisala si je mokre oči s predpasnikom.
Pa je pekla moja žena za Božič potice pa pravi: »Eno malo bom pa Jaku spekla« – in mu jo pošlje na Sveti dan. – Dekla – ki mu jo je nesla – je pravila, da Jak leži – nič ne vstane več in je zelo slab. Ko je videl potico, se je veselo nasmejal in rekel: »Zdaj pa le vidim, da so dobri in me imajo radi.«–
Na božični dan je legel Jak in ni več vstal. A upanje je imel še vedno, da ozdravi, in ljudje, ki so prišli k njemu, so bili dobri in so mu to potrdili. Vsak mu je nekaj prinesel, ta par lepih jabolk, kdor drugega ni imel, kos belega kruha, eden celo grozdje. Ravno tisti dan, ko je umrl, je dobil dva lepa velika grozda.
»Mama, dajte mi jagode v usta,« je prosil, ker sam si siromak ni mogel več pomagati.
Pa je prišlo precej ljudi in vsi so stali poleg postelje. Pogledal jih je Jak še po vrsti, vsakega posebej je pogledal, potem uprl pogled v duri.
Počasi so mu legle trepalnice na oči – zavzdihnil je še enkrat – dvakrat – in ne več.
Čez dva dni so ga pokopali.
Sedaj zorevajo hruške nad njegovim grobom – tik ceste ima grob, in skrivati se mu ni treba več, če gre človek mimo njega.
Umreti na božični večer
Komaj da je začelo listje na drevju rumeneti in so se tako polagoma prikazovale sive megle v jutru, že sem se začela veseliti na Božič. Še ko sem bila otrok, mi je bil Božič izmed vseh praznikov najljubši in tudi sedaj, ko se nagiba moje, čeprav mlado življenje proti koncu, tudi sedaj mi je najljubši.
Zadnji, seveda ta zadnji Božič sem preživela pač drugače, kot sem si ga naslikala popreje v sanjah, ki sem jih sanjala v polmraku z odprtimi očmi. Kako krasen bo že sam božični večer! Četrti bo, kar jih preživiva skupaj v vedno isti, če ne še v vedno večji ljubezni in razumevanju. Vse pripravim že poprej, vse se bo kar svetilo in lesketalo. Potic napečem mnogo, mnogo. Potice namreč oba z možem zelo rada jeva, posebno orehovo. Darila pripravim vse lepo, za drevesce bo že nared ves nakit, svečke, lamete in vse drugo. In ko bodo lučice že odgorele, potem pa si nažgem malo kadila, pa bom pokadila vse sobe, kuhinjo, klet in vse, vse prostore, in med potom bova molila z možem za blagoslov božji. Tako, se dobro spominjam, je delala tudi moja stara mamica, pri kateri sem preživela svoja srečna otroška leta.
In prav kot sem v sanjah vse naredila, prav tako se je zgodilo, do neke točke. Svetilo in lesketalo se je kar celo stanovanje, v kuhinji je zapeljivo dišalo po svežem pecivu in ravnokar mi je prinesel moj mož v sobo drevesce na trdnem močnem stojalu. Postavil ga je na tla, da sem lažje obešala nakit, sam pa je sedel na zofo, pušil eno smodko za drugo in mi pravil raznovrstne stvari. Njegov mlajši bratec Pavel, deček 14 let, ki je bil tedaj za nekaj časa pri naju, pa mi je podajal nakit, zdaj to, zdaj ono – da je šlo delo hitreje od rok. Pa je le že bil mrak, ko sem bila vendarle gotova. Mož in Pavli sta morala sedaj v drugo sobo, jaz pa sem vlekla iz vseh mogočih kotov skrite pakete in škatlje. Zavila sem vsako reč posebej v lep papir in napisala, čigavo je darilce. Potem pa je prišel moj mož in zaprl mene v drugo sobo, razvrstil je svoja darila in prižgal svečke. Nato sem vstopila v sobo vsa srečna, kot nekoč, ko sem bila še otrok. Ima pač v sebi nekaj blaženega, mehkega, nekaj veličastnega to božično drevesce s svojim svetlim nakitom, z nebrojnim številom gorečih lučic. Gledala bi ga lahko ure dolgo in mehko mi je bilo pri srcu, da bi od veselja in bridkosti zaihtela.
Dolgo sva tudi ta Božič sedela z možem pred drevescem roko v roki molče. Pogledovala sva si v oči, in zopet drevo, in mehko in dobro nama je bilo v duši. Pavel pa je skakal okrog svojih igrač in knjig, ki jih je dobil. Moj mož je potem zaigral na klavirju tisto staro, a vendar tako lepo in ljubeznivo pesmico »Tiha noč…« Pela sta sama, jaz sem bila nekako hripava. Stala sem pri oknu in gledala v noč. Prava božična noč, svetla in jasna, nebroj zvezd na sinjem nebu. Svetlo je bilo, da se je videlo daleč naokoli. In vsepovsod belina, svetla belina. Drevje se je pripogibalo pod težo snega, male lesene koče so bile vdrte, kot bi imele lepe bele kučmice, iz malih oken pa se je tu in tam svetilo. Ko smo pogasili sveče, sem dala v lopatico nekaj žerjavice in par kroglic kadila. In šli smo vsi trije skozi sobe, kuhinjo in vse druge prostore in goreče sem molila, da bi mi Bog ohranil mojo srečo še nadalje tako neskaljeno kot do sedaj. Po večeri smo sedeli v srednji sobi, to se pravi moj mož je legel na divan, Pavel je sedel in čital knjigo, ki jo je pravkar dobil, jaz pa sem potegnila k divanu moj naslanjač – gugalnik, pa sem se zibala in sva se pogovarjala z možem. Lep mir je vladal vse naokoli, tam v kotu je na mali mizici stalo božično drevo. Rdeč senčnik nad svetilko je povzročil, da je plavala nad vso sobo mehka, rdeča svetloba in nad vsem tem vonj peciva, kadila, duh ugaslih svečk in svežega smrečja. Zibala sem se sem ter tja in mehko ter veselo mi je bilo pri srcu, kot že dolgo ne v tej mirni, srečni božični noči. Domislim se, da bi bil čas nastaviti in pripraviti stvari za punč. Stopim v drugo sobo, pa malo zakašljam, a odkašljala sem se rahlo. Ko gledam pa tako navzdol, mi je že v ustih polno gorke slane tekočine. Hitro iztrgam iz žepa robec in hitim k možu v sobo – kri – kri. Henri, kri!!! V hipu je bil robec krvav, odtrgam si predpasnik, mali fini, s čipkami prešit predpasnik, in si ga držim na usta. Kri – kri!! Zdelo se mi je, da me grabi in stiska za srce mrzla trda roka – v prsih pa je rohnelo – in predpasnik je ležal na tleh ves krvav. Sol – sneg – voda… Spila sem kozarec vode, v katero mi je mož natrosil pest soli – položil me je rahlo zopet na divan in mi deval v usta snega – kapljo za kapljo snega. Odpel mi je bluzo in mi deval na prsi mokre mrzle obkladke in me držal za roko – od strahu nem. In znova sem zakašljala – kri!! Krčevito se je ovila moja roka moževe – konec, konec – konec je mojega mladega življenja, mrzel pot mi je stopil na čelo pri tej misli: »In če umrem, ne bodi žalosten, ne bodi žalosten, moj Henri – srečna sem bila pri tebi, tako srečna!!« – Pa sem znova zakašljala – kri – »Ne govori Nušek, ne govori, vse bo dobro!!« (Bregant je Ano klical Nuša) a videla sem, da mu je kanila solza v njegovo lepo rumeno brado, ki jo je nosil le meni na ljubo. In dal mi je snega, kroglo za kroglo, in menjaval obkladek za obkladkom na prsi. A ko sem zakašljala, prišla je kri! Ja, zastonj, vse zastonj, ah in tako lepo je to življenje, to življenje in človek mlad. In on, on – kdo bo sedaj pri njem, kdo mu bo šel nasproti, če pride iz šole domov. Kaj naj naredi siromak, če sem jutri zjutraj mrtva – vsa bleda, mrzla in mrtva. Streslo me je, da sem vztrepetala po celem telesu. Vzelo mi je kar sapo – srce mi je bilo z neznansko hitrostjo. Jutri mrtva in še danes sem se smejala. Pomislila sem natanko, koliko parov nogavic ima celih, koliko manšet in ovratnikov še zlikanih, vsaka malenkost mi je prišla na misel in zraven je vedno stala poleg mene misel na smrt in bilo mi je, kot bi mi mrzla jeklena roka stiskala srce, in na čelu mi je stal mrzel pot.
Bila je polnoč, v kotu pod drevesom je zaspal na stolu Pavli, moj mož ga je poklical in mu rekel, naj gre v posteljo, potem pa vzdignil mene in me nesel v spalnico na posteljo. Polagoma mi je snel čevlje in nogavice, polagoma mi snel obleko, da se nisem preveč premikala. Ko sem potegnila bluzo raz sebe – zopet kri!! – Hitro mi je dal piti slane vode in snega. Ubogi moj mož!! Tako lepo se je začel najin Božič in tako končal. Toda končal bi se lahko še žalostneje.
Celo dolgo noč je sedel pri meni, proti jutru sem malo zaspala, a ko se zbudim, začne mi rohneti v prsih, v grlu me je davilo od smrtnega strahu – in kri je zopet privrela. A polegla se je prej kot prejšnji večer. – Poslali smo po zdravnika. A to je na deželi hudo, oddaljen je poldrugo uro. Prišel je popoldne ob treh. Smilil se mi je – ker sem morala še njega nadlegovati na tak dan, kar sem mu tudi rekla. Bil je ljubezniv gospod, že bolj v letih – in se je smejal – in mi pravil, da je bil prišel prav od nočnega poroda, ki pa se je le po sreči iztekel, zato je takoj prišel k meni.
»Ali moram res umreti, gospod doktor?« »Kaj še, kdo bi umrl tako mlad,« se je smejal – a oči so gledale kaj resno mojega moža. Preležala sem praznike, preležala cele moževe počitnice – naš Božič. Božič, ki sva se ga tako zelo veselila. In ko sem tako ležala, tako obnemogla na duši in telesu, na duši od strahu, tedaj sem pač zaihtela, ali, Bog nebeški, usmili se me, ne pusti me tako mladi umreti. Še eno leto, vsaj še eno leto. Še enkrat naj doživim pomlad, še enkrat poletje – ne umreti, ne umreti, Bog nebeški!!
Zunaj sije sonce. Odcvele so že češnje in breskve na vrtu, odcvele so bele in rumene narcise – rože že imajo popke in španski bezeg bo skoro razširjal svoj opojni duh. Kmalu bo že poletje tu. Da bi mogla obdržati s temi mojimi rokami vso to pomlad, to poletje, da bi ne minila tako neznansko hitro. Kako dolgo še in listje bo začelo rumeneti – privlekle se bodo sive megle. Za tem pa pride mraz in sneg in zima in Božič… A sedaj se ga bojim.
