V hiši ljubitelja življenja
To je hiša na skali, je rekel in se smehljal in prelagal nabrane predmete, sedel je na oguljenem lesenem trinožniku in me gledal, vem, da se sprašuješ, ničesar drugega ni rekel, samo gledal me je, kot bi vedel, in najbrž je vedel, kje sem že ves ta čas in kaj je tisto, kar me že vse od trenutka, ko sva prestopila prag, drži v krču. Da razmišljam o beli kamnini, o alabastrno belem apnencu, v katerega se zaganja morje, ki ga bo nekoč izpodjedla voda. In da z vsakim trenutkom, ko sediva tam in prelagava predmete, manj vem, zakaj. Zakaj bi zgradil hišo na taki skali, zakaj, če je spodaj morje, slutnja zanesljive smrti, nekoč, v dneh, ki prihajajo, ki so z vsakim trenutkom bližje, bliskanje severnega neba in poletna vročina, morda sva v resnici ujela trenutek zatišja, ampak na koncu?
Zakaj, sem rekel, zakaj vse to, ničesar drugega nisem rekel, čeprav sem že slutil, da poznam odgovor, da se skriva v besedah, ki sem jih že slišal, tistih besedah, ki so mi po hrbtu poganjale drget, ob katerem me je imelo, da bi se naslonil ob zid in tam obstal, se pustil vzidati kot steber, ki bi to nenavadno hišo držal pokonci, se s hrbtom zlil vanjo in za vedno strmel le naprej, v veliko množico naplavljenih stvari in v oči moža iz hiše na skali, skoraj docela skrite pod sršečimi obrvmi, ki so se ob preprijemanju predmetov omehčale, se spustile še globlje, in v tistem trenutku sem vedel, s popolno zanesljivostjo sem vedel, moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe. In kaj bo na koncu, sem rekel in ga gledal, kaj bo s temi stvarmi, ko morje izpodje skalo? Ko se hiša zruši v globino, se raztrešči na brežini, med skalami in čermi, ki jih sonce že zdaj barva rdeče? Kaj bo z vsemi nabranimi predmeti, ki jih vsak dan nosiš sem gor, ki jih enega po enega pobiraš iz peska, jih vlečeš izpod naplavin, kaj bo z vsem tem, ko se hiša zruši, ko se druga za drugo pričnejo rušiti police in potresni sunki zamajejo svet? Kaj bo na koncu, ἐπ’ ἔσχατα, ko ne bo nikogar in ničesar več, kaj bo z vsemi predmeti in policami, s kamnito apsido in kaj bo s tabo, ki si tu, bogve kako dolgo že, morda od samega začetka, od samega začetka, ko se je rojeval svet, ko si rojeval svet, morda čisto zares, vsak konec ima začetek, ampak tudi vsak začetek ima konec, in kaj bo na koncu, ἐπ’ ἔσχατα, nekoč ne bo več morja, si rekel in me gledal. Apnenčasto kamnino bo nekoč izpodjedla voda, ampak vode nekoč ne bo več, ne bo več morja in ne bo več ladij, ki bi se izgubile, in teles, ki bi jih zakrile školjke in trave.
Ti veš, sem rekel in ga gledal, ti veš, da se bojim, da je izginila, da je izginila za zmeraj in da je ne bo odkrila niti odeja morja, če odteče. In na koncu, ἐπ’ ἔσχατα, ne bo več brežine, na katero bi se vrnil, kamor bi se spustil, da jo pričakam, treba pa je sestopiti, splezati navzdol in čakati, da morje izvrže tisto, kar se pusti izvreči, kar se pusti naplaviti v peščene dlani obale. In ti, ki ljubiš življenje, ki si gradil hišo na skali in jo nemara v resnici gradiš vse od začetka, ki praviš, da nekoč ne bo več morja, nekoč, ἐπ’ ἔσχατα, ti veš. Moraš vedeti. Nekoč ne bo več morja, ampak takrat bo prepozno. Vrniti se moram, spustiti se moram navzdol, vse do roba, vse do ostre zareze, ki loči morje od kopnega, na tisto prepadno črto dveh svetov, kjer se lahko stvaritelj sreča s stvaritvijo. In ti veš, moraš vedeti, ker drugače ne more biti. Ker nekoč ne bo več morja in ne bo več valov, in ptice bodo obsedele in se zvile v svoje lastne peruti, in ti se boš nehal spuščati na obrežje, hiša na skali bo (p)ostala tvoj dom, sedel boš na trinožnem stolčku in s svojimi grčavimi prsti, vejami davno rastoče hruške vsakega posebej jemal v roke, z ljubeznijo jih boš obtesal in zlepil, na novo sestavil in pobarval, na tisoče predmetov bo znova zadihalo, tistih, ki so se pustili naplaviti na obalo, ki se niso upirali valovom, ki so slišali klice galebov in odšli na pot in niso potonili v neznanih globinah sveta, ki odhaja.
***
Pospremil me je vse do roba. Zadnja sončna svetloba me je, ko sva stopila nazaj skozi vrata, iz razrasle polteme spečih polic, skoraj zaslepila, nisem vedel, da še ni zašlo, v resnici je bil morda samo trenutek, ampak čutil sem, kot bi bila leta, tisoče in tisoče korakov, izmerjenih med mizami in policami.
Stala sva med skalami in gledala navzdol, belo peneče butanje valov sva gledala, hiša na skali se je rahlo nagibala in metala svojo senco, ampak nekam daleč nazaj, nisem se več oziral. Treba je splezati navzdol, je rekel in me pogledal, vsak dan je treba splezati navzdol, sestopiti s pečine, da pobereš naplavljene predmete in jih prineseš gor. Razpostaviš jih po policah in čakaš, da se posušijo, nekateri so obraščeni s školjkami in algami, v nekatere se skrijejo drobci peska in potem čakaš, da vse to odpade, se odlepi in odlušči, vsi ti drobni nanosi časa in prostora, ki zakrivajo barve in oblike, ki zasipajo brazde in zabrisujejo medprostorja. In vsak dan sestopaš, vsako jutro in vsak večer, do tistega dne, ko ne bo več morja in ne bo več valov, ko ne bo več ptic in ne bo več vetra, ko odtečejo morja in izgine ves strah, se pogrezne globoko v razmočeno zemljo in zabriše vsakršno sled nemira. In ta dan je blizu in je daleč, ti pa ne moreš čakati, danes moraš iti, spustiti se moraš dol, v zaliv in videti, vrniti se moraš in vsak dan znova se moraš vračati dol. Ker nekoč bo prišla. Izgubil si jo, tam široko na odprtem morju, izgubil si jo nekje v globini, ko ni hotela priplavati nazaj na površje, ko je poniknila, še vedel nisi, kdaj, v trenutku, ko si se obrnil, je ni bilo več tam, zaman si se obračal in jo klical, izginila je. In bežal si visoko v hribe in sanjal pristan, potapljala se je v najgloblje dlani morja in sanjala brežino, sanjala bližino, od začetka ponavljajoče se oddaljevanje in približevanje dveh svetov, temno šumeče vrtenje v krogu, odhajanje, ki ni nikoli odhod, in vračanje, ki ni nikoli vrnitev. Zato se moraš vrniti in vsak dan znova se moraš vračati dol in vračati se moraš vse do dne, ko se vrne, vse do dne, ko ne bo več morja in ne bo več valov, ko ne bo več ptic in ne bo več vetra, ko odtečejo morja in izgine ves strah.
Dolgo pot si prehodil in dolga pot je pred tabo. Vsak dan se boš vračal, čakal, da se vzdramijo galebi in se prebudijo valovi. V senci kamnite apside boš sedel in čakal, da bela morska pena naplavi kamne in školjke in trave. Nekje daleč bo nekaj utripalo na dnu, slutil boš in boš čakal, ker je plavanje s tokom in plavanje proti toku, vzpenjanje proti nebu in spuščanje navzdol. Tam spodaj je breg, ki si ga zapustil, kraj srečanja, v katerega ne verjameš. In vendar si prišel. In tudi ko se vrneš dol, v zaliv, ne boš več isti.
Stala sva med skalami, tik nad strmo vklesanimi stopnicami in gledala navzdol. Belo vrtinčenje pene se je zlivalo v rdeče mezenje svetlobe na mirujočih čereh. In ničesar nisem rekel. Kajti bil je večer in vedel sem, da bo jutro. Da bom s prvimi sončnimi žarki stal na brežini in čakal. Ampak večer je bil pri kraju in jutro je bilo daleč. In bal sem se verjeti, da ga pogoltne noč, ki se priplazi vmes.
