Nič posebnega (odlomek)

prelepo mestece.
2010

Moja mama je imela knjigo, ki mi jo je kot otroku rada brala. Nekje je morala odkriti, da je dobro, če svojega otroka izobražuješ. Na to dejstvo je morala naleteti v množici drugih dejstev iz tistega časa. Morda je celo nekoč videla mamo in hčerko, ki sta se na klopi prebijali skozi strani v knjigi; mama se je pri branju ustavljala le toliko, da je hčerko poljubila na čelo. Najbrž sta bili videti, kot da ni nikomur na svetu lepše kot njima. To je bil tip podobe, ki jo bi obsedel in preplavil.

Mislim, da je knjigo dobila v trgovini z darili. Imela je tisto sijočo, neminljivo privlačnost, ki jo imajo izdelki iz trgovine z darili. V knjigi so bili različni tipi rejnih živali, pod ilustracijami pa so bile naštete njihove značilnosti. Mislim, da je imela moja mama nekoliko slabe vesti, da me je vzgajala v mestu, ob vsem tem hrupu in kriminalu. Povsod so bili grafiti, ki so nakazovali na množično nezadovoljstvo.

Knjiga o kmetiji je prišla pozno. Precej prevelika sem že bila zanjo. Celo tedaj sem to razumela. Bila sem v starosti, ko sem se začenjala zavedati številnih neobičajnosti naših življenj – družinske ureditve, turobnega, škripajočega stanovanja, avre, za katero se je zdelo, da nas vse tri obdaja, menze, naše umazane, temačne ulice. Moj oče je bil pogosto odsoten in tudi, kadar ni bil, je moja mama vztrajala, da ga branje prav gotovo ne bi zanimalo. Ni bil pameten. Tega se ni sramovala; zakaj bi moral biti moški, s katerim je spala, pameten? To je nečimrnost, je trdila moja mama. Verjela je, da je marsikaj nečimrnost. Kot da bi moral biti pameten, da bi lahko pokazal na stran v knjigi. Tako nikoli nisem spoznala svojega očeta, on pa nikoli ni spoznal knjige, v kateri je ovca privzela temeljne bivanjske značilnosti. Vsakič, ko sva z mamo skupaj sedeli na tleh, so se mi zdele zlovešče. Nekaj se dogajalo pod suhim, mirnim poigravanjem tistih ovac.

Če je bilo pozno, če je mama pila, je velikokrat rekla kaj nepredvidljivega. Pogosto je pokazala na kravo in rekla: »To je ovca.«

»Ovca,« sem ponovila.

Vedela sem, da jo je nevarno popravljati. Vedela sem, globoko v sebi sem vedela, da na ilustraciji ni ovca. Telo narisane ovčke bi obdajal oblak puhastega kožuha. Obtožena žival je s strani v knjigi strmela, kot da bi hotela reči nič nisem naredila narobe. To je bil eden mojih najsrečnejših spominov. Prisotnost moje mame in njena nedeljena pozornost sta bili posebni, mamljivi. Mislim, da so se ob njej vsi počutili tako. Rada sem bila blizu njenemu mehkemu obrazu, rada sem opazovala, kako se ji je čelo nežno mrščilo; njen dah je bil mehak, ko mi je na uho šepetala laži. Tišina, nič – tresoče roke moje matere, medtem, ko je obračala strani. Nato je pokazala na drugo žival, morda na osla in rekla: »To je ovca.«

»Ovca,« sem ponovila.

Nisem se ji upirala. Nikoli, vse do konca. Kadarkoli sem bila v upokojenski vasi moje mame – včasih sem ji pravila vas, kot da bi se tamkaj vsi skupaj s kolesi vozili po podeželskih cestah ali kaj podobnega – in je medicinsko sestro zanimalo, kaj sem mami lepega povedala, sem ji preprosto rekla: »Ovca.« To je tip medlega humorja, ki ga zdaj vnašam v svoj vsakdan. Kjer sem živela zadnja tri desetletja, ne gre za bistroumnost. Mi nimamo tovrstnih želja. Bolj gre za stvar ujemanj. Moj dan je enako običajen kot tvoj, moje misli so enako urejene kot tvoje. Tukajšnje šale so nedolžne.

Sredi devetdesetih, ko z mamo še vedno nisva govorili, sem postala obsedena s knjigo o kmetiji. Imela sem določene osebne probleme, za katere sem, kot večina napornih ljudi, verjela, da jih je mogoče neposredno povezati z odnosom z mojo mamo. Sem bila dovolj ljubeča? Sem bila odgovorna? Odgovor na obe vprašanji je bil ne in najbrž je bilo temu tako zato, ker mi mama ni dovolj brala, ko sem bila otrok. Nato sem se spomnila knjige o kmetiji. Povsem na novo mi je bil na voljo splet in pobrskala sem za informacijami. Na koncu sem poslala emajl založbi, ki je knjigo izdala. To sem se mi je zdelo kot izjemno produktivno dejanje. Duhovno misijo. In zdelo se mi je, da ji to dolgujem. Ljudje so se tedaj še vedno privajali emajlom. V revijah, na katere sem bila naročena, so se pojavljali članki o tem, kako poslati emajl, kako prejeti emajl, o bontonu pri pošiljanju emajla …; članki, ki so nam pomagali naučiti se jezika, ki ga še nismo razumeli. Pozdravite, prilizujte se, poslovite se. Vse dobro. Računalniki so se, še vedno veliki, beli, nahajali v dnevnih sobah, kjer so jih lastniki lahko nadzorovali. Tipkovnico sem poznala povsem instinktivno. Rada si domišljam, da sva se nemudoma prepoznali.

Mislim, da je bila založba sprva preplašena zaradi števila emajlov, ki sem jih poslala – vsakih pet minut ali kaj takega je iz mene kot kričeča mehanska kukavica, ki pokuka iz ure, bruhnil nov emajl. Novo sporočilo, nova ideja, nova vizija. Prejemnico svojih sporočil sem si lahko zamišljala zgolj kot dekle v začetku dvajsetih, nič starejšo. Predstavljala sem si jo skupaj z urejeno pisarniško mizo, počesanimi lasmi, bolj sofisticirano, kot sem bila sama pri njeni starosti, z zdravo, pegasto poltjo, ki jo je dobila med izobraževalnim popotovanjem po Evropi. Ves ta trud je skušal prikrivati njen notranji nered, kujavo nepotrpežljivost. Povedala sem ji, da je moja mama oboževala knjigo o kmetiji. Nikoli nisem izvedela, kje jo je pridobila. Namerno sem uporabila besedo ‘pridobila’, da bi določila ton sporočila. Pridobila. V tem novem jeziku je vse zvenelo prazno. V svojem drugem sporočilu sem vprašala, kdaj je bila knjiga o kmetiji objavljena in kdo je sodeloval pri njeni pripravi. V tretjem sporočilu sem trdila, da ni čudno, če ima človek rad neko knjigo. Ustvarjalci knjige o kmetiji – še živijo? – ne bi mogli vedeti, da bodo začarali ponosno srce moje mame, ko so živali razporedili skupaj v natanko tej postavi, ko so izsanjali te ovce toplih obrazov in jih izrisali.

V tistih dneh, v dneh pošiljanja emajlov se mi je praznina mojega stanovanja občutila kot udarec. V življenju sem imela več razmerij, ki so imela težo in pomen, toda zdaj se nisem več mogla zaljubiti kot nekoč. Kaj bi lahko torej počela namesto tega, kam bi lahko usmerila vso to energijo in osredotočenost? Zbirateljstvo, nakupovanje. Zdelo se je, da ima moje domovanje veliko prostorov in jaz sem si želela napolniti vse. Moje reči so se mi nasmihale z novim tovarištvom. Medtem ko sem čakala na odgovore na svoje emajle, sem obiskovala spletne strani, ki so bile oblikovane tako, da bi me pritegnile, da bi zlahka zapeljale žensko v srednjih štiridesetih. Mislim, da najbrž nisem vedela, kaj z vsem časom, ki sem ga imela na voljo. Izgubila sem nadzor nad tem. Potrebovala sem pohištvo, ki bi ga lahko ure in ure prestavljala po sobi. Potrebovala sem primerne hlače in bluze, v katerih bi lahko sedela in tipkala. Ključnega pomena je bilo, da sem videti kot tipkarica: siva, neprizanesljiva in zlahka prepuščena pozabi. Vloga, ki sem jo nekoč tako učinkovito igrala.

Pri tem projektu sem vztrajala več tednov. Ocenila sem, da sem morala poslati več kot dvesto emajlov večinoma z informacijami, za katere me ni nihče prosil. Pojasnila sem, da je moja mama delala v menzi na koncu ulice, kjer je bilo naše domovanje. Njeno življenje je bilo v tem smislu omejeno – toda zaradi svojega dela ni postala posebej sočutna. V nekem posebej klepetavem sporočilu sem orisala en dan v življenju svoje matere. Zelo natančna sem bila. Povedala sem jim o njenem nenasitnem apetitu po kavi. Na poti v službo si je v trgovini pod stanovanjem vselej kupila skodelico kave, ki jo je nato spotoma popila. V menzi si je nato skuhala cel vrč kave in ga pila tekom dneva – to je bila svetla plat njene službe. Nenehno je kadila. Nekega večera, sem jim napisala, je neki tatič v menzi mamo z žepnim nožem porezal po obrazu. Glede tega je bila popolnoma histerična. Zalotila sem Mikeyja, moškega, s katerim sva živeli, ko ji je z umazano kuhinjsko krpo brisal rano. Kot veliko drugih ljudi tudi ona ni marala svojega dela in se je pogosto pritoževala. Odvratneži so piskajoč sopli vanjo, se je dotikali. Moški so včasih skočili čez pult, jo zgrabili za tenki vrat, nato pa je naslednji teden taistim ljudem stregla, kot da se ni nič zgodilo. Tega je bila, kot je povedala meni in Mikeyju, zmožna samo zato, ker je premogla bolj poglobljeno razumevanje človeških slabosti kot povprečna oseba. Takim strankam je pravila ‘uboge duše’. Kaj še? Nisem vedela, ker nič več nisem bila prepričana, ali je bilo to, česar sem se spominjala, življenje moje matere ali življenje neke druge ženske, ženske, ki je delala v menzi v nekem filmu. Moj um se je občutil tako porozno. Toliko podob je bilo, ki so mi bile znane. Toda moja mama je bila razdražljiva in tako reči, ki so ji bile všeč, ni bilo težko razvrstiti. Všeč ji je bila edinstvena osama v menzi po tem, ko je zvečer zaprla. In všeč ji je bila knjiga o kmetiji.

Predstavljala sem si mlado žensko, ki je brala ta elektronska sporočila – sporočila o mojih občutkih krivde, o tem, kako sem ravnala s svojo mamo, o razpokah v najinem odnosu – in kako si je potem nataknila plašč, v temi odpešačila do podzemne železnice in razmišljala o vseh rečeh, ki jih je morala opraviti, o neskončnem seznamu, o stotinah reči. Predstavljala sem si, kako so moja elektronska pisma izginila, kot privid. Morda je bila na novo v mestu in se ji je razpiralo kot sanje. Ves ta hrup, privlačnost tujcev, vročina.

Odgovorila je neka nevljudna psica. Mislijo si, da skozi uradniški slog ne razbereš njihove osebnosti, ampak jo. Prepoznaš jo iz njihovega odsekanega, arogantnega tona. Ljudje celo preko računalnika želijo, da bi se po kolenih plazil pred njimi. Želijo, da jih moleduješ. Še naprej sem tipkala. Predstavljala sem si sestanek, ki so ga v založbi morali imeti o meni, tej novi sorti osebe, s katero niso vedeli, kako naj ravnajo. Seveda so se že v preteklosti morali spopadati s tečnimi klicatelji, ljudmi, ki so jih z žalostnimi nadrobnostmi svojih življenj zadrževali na liniji, ljudmi, ki se jim je od obžalovanja tresel glas. Takšnega klica ni težko odpraviti, proti kolegici zaviti z očmi in s pogledom sporočiti, da je oseba, ki kliče, naravnost ubitačno neumna, se malo pačiti, nato pa odložiti slušalko in odkorakati stran. Nihče pa ni hotel vključiti računalnika in brati o življenju neke norice. Tedaj sem bila še manjšina. Zdaj sem večina.

Poslali so mi še eno elektronsko sporočilo, s katerim so me obvestili, da bodo, če ne bom odnehala, prisiljeni ukrepati po pravni poti. Predstavljala sem si sodnico, ki v nabito polni sodni dvorani bere moja elektronska pisma – situacija, ki je popolnoma ušla izpod nadzora. Kje bi sploh dobila odvetnico? Nikogar takega nisem poznala. No, zdelo se je kot pretirana reakcija. Vse, kar sem želela, je bil izvod knjige o kmetiji, da bi lahko organizirala spravo z mojo domišljavo, sebično mamo. Na nobeni točki vsega skupaj me ni bilo sram. Včasih me zajame kratek, nepričakovan naval občutka sramu, kadar jasno vidim svoje življenje, kakršno trenutno je – pogovorne oddaje, ki jih gledam eno za drugo, spodnje perilo, ki mi zgubano pogleda izza hlač, ko se v trgovini stegnem po škatlo kosmičev. Bla, bla, bla. Banalne reči, ki mi letijo iz ust. Svoj obraz opazujem odmaknjena iz lastnega telesa. Nič več ni mlad ali iskren. Vanj je vpisana določena brezrazrednost, za katero si domišljam, da bi se mu zdela zabavna. Pa saj ne, da mi je še mar, kaj bi se njemu zdelo zabavno.

Dom za ostarele, v katerem je bivala moja mama, je bil le kratko vožnjo proč. Obiskala sem jo ob večini popoldnevov in se obnašala, kot da to počnem iz dolžnosti. Bila je moja dolžnost; iz moje lastne vraževernosti in občutkov krivde se je porajal dejanski občutek, da sem odgovorna zanjo. Po tem, ko sva znova našli stik in je ostarela in postala bolj nemočna, sem jo preselila bližje k sebi. Med mojimi obiski je bila mama impulzivna in je pogosto podajala žaljive komentarje. Medicinske sestre – zavidala sem jim znanje, potrpežljivost in profesionalno distanco – so se mi resnobno nasmihale. Smešno se mi je zdelo – to odpuščanje, ki so ji ga v hipu namenile. Mislile so, da je ostra in depresivna, ker je stara. Niso mogle vedeti, da je od nekdaj bila takšna.

Dom za upokojence ni bil najdražji, je bilo pa vse v njem videti trpežno in to mi je bilo všeč. Imeli so neutrudljivega duhovnika, ki je bil zadolžen za zadnje izpovedi; nekaj starih nun v dnevni sobi si je sladoled tako basalo v usta, kot da bi bil to njihov zadnji, pičli približek užitka. Moja mama me je sumničala, da sem škrta, ampak v resnici sem porabljala več, kot sem si lahko privoščila. Želela sem, da bi ji bilo ob koncu življenja udobno. Brez prerekanja sem poslušala vsa njena pritoževanja. Poskušala sem ohranjati nevtralen ton. Pogosto je šla v rekreacijsko sobo, da bi klepetala s skupino upokojenk, ki jim je pravila ‘punce’; njihova vodja je postala brez kakšnega posebnega truda. Tako hitro se je vzpenjala po lestvici. Deloma je bilo temu tako zato, ker je bila iz New Yorka, kar ji je podeljevalo avro umetniškosti, ki je v resnici nikoli ni premogla, deloma pa zato, ker je bila moja mama izjemno spretna z ženskami, ki so jo hkrati občudovale in se jo bale.

Veliko časa je preživela v svoji sobi in gledala domače videoposnetke, ki jih je napravil Mikey in na katerih je nastopala ona sama. V natanko ta namen je zahtevala videorekorder. Njen duh, ki je stopal po naši ulici do službe, ona v menzi, ona, ki je kljub osupljivim izrazom zgodnjega cinizma še vedno verjela, da se bo nekaj zgodilo. Ti posnetki so nastali po tem, ko sem odšla od doma in tako je bilo nekaj neprijetnega na tem, kako so podajali nove informacije o življenjih, za katera sem verjela, da sem jih do potankosti poznala. Poskušala sem jo odvračati od tega, da bi jih gledala. Nisem je marala videti, kako je z odprtimi, brezzobimi usti, z očmi, prilepljenimi na ekran, ležala na postelji in si z velikimi odmerki nostalgije kvarila možgane. Medicinske sestre so ji zagotavljale, da je bila zelo privlačna. »Seksi,« jih je popravljala. Mikey je vedel, kako jo snemati. Tisti videi so mi potrjevali, da je mama imela svoje skrivnosti. Vedela sem, da je pri moških strankah spodbujala pasjo predanost, jim dopuščala, da so ji tu in tam kupili obrok ali jo peljali na pijačo, nato pa se je hitro obrnila stran, ko so se njihovi poročni prstani zasvetili v soju luči in se jim odpuščajoče nasmihala. Vedela sem, da je moja mama dobila, kar je želela. Toda njena skrivnost je bila v njej sami, v tem, kako se je nosila. Mikeyja je potrebovala, da je to ujel na filmski trak. Mikey, ki je vedno čakal nanjo, ki je pogosto pil z njo, dokler ni bila popolnoma otopela ali dokler se ji ni zazdelo, da bi se ga rada dotikala. Ne sovražim ga zaradi tega, ne mislim, da bi bil zaradi tega slab ali zloben. Moja ljubezen do njega ni zaradi tega nič manjša. Skozi desetletja in na splošno preoblikovano razumevanje do moškega vedenja sem ga začela videti skozi oči drugih ljudi; kako je ostajal na kavču in spal z mojo mamo, kadar ni bila trezna. Rečeno mi je bilo, da bi me moralo ob njem prevzemati pravičniško ogorčenje, da bi se mu morala javno odreči. Toda vedela sem, da je tudi moja mama jemala od njega – na načine, ki so bili morda celo hujši; zlorabljala je njegovo prijaznost, njegovo naivnost, uporabljala ga je kot varuško zame, da je sama lahko počela, karkoli ji je prišlo na misel. Ne vem, kako naj bi bila ob vsem tem jezna ali željna maščevanja. Bila sem zgolj žalostna, ker je mislil, da bi lahko njuno pijano mečkanje na kavču nekako prevedel v ljubezen, medtem ko mu je ona odrekala vsakršno pravo čustvo.

V zadnjih šestih mesecih svojega življenja je začela postavljati vprašanja, ki jih običajno ne bi. Za to sem krivila mlajše medicinske sestre, ki so, soočene s smrtjo, izražale popolno umirjenost, na kar je nakazovalo tudi dejstvo, da so njihove trač revije ležale vsepovsod po domu za upokojence. Na naslovnicah so bile zvezdnice in zvezdniki s svojimi uslužnimi, togimi nasmeški, toda zadnje strani so bile polne zgodb o ženskah, ki so dajale pobudo za seks na letalih, v nočnih klubih in pisarnah, kjer so bile – si lahko mislite? – šefice. Opisi nevarnosti, poželenja, položajev. Z mamo si nikoli nisva bili dovolj blizu, da bi govorili o seksu. Od doma sem odšla pri osemnajstih, zato so bile najine priložnosti za odrasle pogovore skrajno omejene. Tedaj je bilo to skoraj malce pozno; sledile smo prijateljicam, počele smo, kar so počele prijateljice. Zdaj je bila pohlepna, grabežljiva: ni bilo več veliko časa, v katerem bi lahko izbrskala vse moje skrivnosti. Nekega nedeljskega jutra, po maši, ki sva se jo občasno skupaj udeležili, me je mama vprašala, ali sem se kdaj pretvarjala, da mi je prišlo. Sesljala je slamico, zataknjeno v tetrapak pomarančnega soka iz linije supermarketa.

»Zakaj?« sem vprašala. »Zakaj je to pomembno?«

»Ženske to počnejo.«

»Ja.« Obrisala sem ji slino, ki se ji je nabrala v kotičku ust. »Seveda.«

»Celo dobro plačane ženske?«

»Tiste še posebej.«

Prhnila je in si izmaknila slamico iz ust. Hladno, odločno se je zastrmela vame. »Zakaj?«

»Najbrž ima to opraviti s prijaznostjo in prijetnostjo.«

»Iz dobrodelnih namenov,« je rekla z gnusom.

»Se ti nikoli nisi pretvarjala?«

»Ne,« je rekla. »Tako ponižujoče je. Tega nisem nikoli naredila.«

Zadovoljna je bila sama s seboj. Želela sem ji pojasniti, kako je lahko potencialno bolj ponižujoče, če se ne pretvarjaš, a se je že umaknila iz pogovora, umaknila od mene. Tekom naslednjih nekaj tednov me je o mojem spolnem življenju spraševala na način, ki se mi je zdel istočasno obupen, kot tudi osvobajajoč. Sem kdaj varala? Sem. Kako sem se počutila glede fafanja? Nagrajujoče, ampak samo zato, ker se ves čas zavedaš svoje velikodušnosti. Mi je kdo kdaj predlagal afero? Večkrat, ampak se mi je zbadljivi ton elektronske pošte in sporočil, ki naj bi vodili do afere, tako gnusil, da sem spoznala, da nisem ustvarjena za kaj takega. V mestu, v katerem sva živeli, me je sloves odmaknjene, vzvišene, sanjave in ekscentrične ženske napravljal le bolj zanimivo za ponudbe, kajti če sem rekla ne, to moškim skorajda ni prizadelo ega. Tista psica itd. Moja mama je ob tej informaciji modro prikimala, kot da bi bila stara več stoletij. Sem kdajkoli spala s kom, ki je služil manj od mene? Niti sanjalo se mi ni, od kod so prihajala nekatera od teh vprašanj. Zaradi revij jo je površinsko skrbela finančna narava teh izmenjav. Priznati moram, da so se mi ti pogovorčki zdeli neobičajno navdihujoči. Nekoč sem se zbudila sredi noči in dojela, da se tresem od smeha ob misli na mamino nesodelovalnost. Predstavljala sem si parado moških, ki so se jo s popolnim ogorčenjem trudili zadovoljiti, ona pa ni bila zmožna odigrati niti enega pičlega orgazma. Iz oči so mi lile solze. Nisem mogla verjeti, da je bila tako zagrenjena in tako trdna v svoji odločitvi, da ne bo ugajala drugim.

Morda sem jo pa vseeno imela rada.

Kmalu po tem, ko so mi zaukazali, naj preneham s pošiljanjem emajlov založniški hiši in se je moje življenje vrnilo v svoje običajne tire, sem po pošti prejela knjigo. Seveda je to bila knjiga o kmetiji. Svet očitno instinktivno ve, kdaj imaš namen obupati nad njim. Ob knjigi ni bilo nobenega sporočila. Ne vem, ali sem knjigo prejela, da mi bi ustregli ali iz prijaznosti. Predstavljala sem si tajnico, več kot dvakrat mlajšo od sebe, ki je knjigo pretihotapila iz pisarne in pogumno sama plačala poštnino zanjo. Naj je bilo tako ali drugače, se me je gesta dotaknila. Knjigo sem poslala svoji mami in poklicala me je. Odkar je Mikey umrl, sva večkrat govorili po telefonu. Njen glas v telefonski slušalki mi je zvenel kot strup, ki ga dobro poznaš. Nobena od naju ni njegove smrti dobro sprejela. Po tem je čas zame postal fragmentiran, nemogoč. Nisem mogla vzdrževati normalnih stikov, gledati filmov, posvečati pozornosti poročilom. O čem za vraga so vsi na svetu govorili? V oporo sva si bili. To je bil način, da sva Mikeyja ohranjali pri življenju. Do leta 1996, ko sem ji poslala knjigo o kmetiji, je že več kot desetletje vzdrževala abstinenco in se na novo učila o svojem mestu v svetu. Preteklost jo je dovolj dolgo mučila. Veselila se je prihodnosti. To sem razumela. Obiskala sem jo v New Yorku; lepo sva se imeli. Obe sva bili bolj sproščeni. Z leti sta se najina temperamenta udušila. Nisem se več mogla razbesneti kot nekoč. Mnogi njeni komentarji so po tem, ko je nehala piti, izgubili svojo ostrino; izgubila je svojo strupenost. »Nisem več tako jezična, kot sem bila nekoč, zdaj nimam več strank, na katerih bi lahko vadila,« je rekla. Nekega dne, po tem, ko se je preselila v vas za upokojence, sem na njeni nočni omarici zagledala knjigo o kmetiji. Vzela jo je s seboj. Ko sem to omenila, je rekla nekaj zavračujočega. Takšna je pač bila. Moja mama nikoli ni bila zmožna resnične okrutnosti. Vse, kar sem zamenjevala za okrutnost, so bili razočaranje, močna čustva brez možnosti izraza, želja po človeškem stiku, ki ga ni dobivala. Tedaj se mi ni niti sanjalo, kaj je okrutnost. Ampak sem se naučila.

En večer preden je moja mama umrla, sem z njo in puncami sedela v sobi za rekreacijo in gledala televizijo. Mnenja teh žensk so bila predpotopna in ob njih mi je bilo neprijetno, sem pa uživala v drobnem pecivu, ki je bilo na voljo v času, ki je bil namenjen gledanju televizije. Punce so najraje gledale kvize. Navadno smo imele v ta namen tudi lonček z denarjem, ki je vse skupaj malce popestril. Pogosto se nismo mogle strinjati, katera oddaja je najbolj zanimiva. Dorothy, ki je bila najljubša prijateljica moje mame, ni bila všeč oddaja, ki jo je vodila stroga ženska s košatimi, na videz elektrificiranimi lasmi. Neprijetno ji je bilo ob njeni asertivnosti, ob njeni očitni ambicioznosti. Meni je bilo to všeč. Vedno mi je bilo všeč, kadar so bili ljudje avtentično takšni, kot so pač bili, četudi so bili pravzaprav neverjetno grdi.

»Coprnica,« je siknila Dorothy.

»Absolutno, Dorothy,« sem se strinjala. Načeloma sem se strinjala z bolj ali manj vsem, kar je bilo izrečeno v sobi za telovadbo. Tistega večera smo gledale oddajo z moškim voditeljem. Njegova celotna persona je izžarevala sluzavost zakulisij, režal pa se nam je, kot da bi izvajal nekakšne trike. Zdelo se je, da vibrira na neki nemogoči ravni; vselej se je smehljal, kot da nesrečnost ne bi bila mogoča. Njegov gost tistega večera, moški, ki se je potegoval za denar v njegovem kvizu, je bil tihe sorte. Njegove oči so sporočale, da je sodelovanje v kvizu zanj nekaj povsem novega. Prilezel je do šestnajst tisoč dolarjev.

»Lep znesek,« je rekla Dorothy.

»Brez težav prideš do takšne vsote,« je zavzdihnila moja vselej pragmatična mama. »Posebej, če imaš družino.«

Naslednje vprašanje: »Kdo je ustrelil umetnika Andyja Warhola?«

Pogledala sem naravnost v televizijski zaslon. Moj izraz se ni spremenil. Trije napačni odgovori so plavali okoli pravilnega. Po odzivu tekmovalca mi je bilo takoj jasno, da ne ve. Problem je bil v tem, da nihče več ne zna poslušati. Ljudje se pretvarjajo, da gre pri kvizih za znanje, čestitajo si, ker so tako pametni, ampak v resnici so to igre poslušanja. Odgovor se vselej skriva v voditeljevem vprašanju. Tekmovalec je resno pogledal v kamero. Vse njegove priprave so se zdaj zdele zgolj kot oddaljen spomin. Voditelj je ponovil vprašanje. Oblački z odgovori se niso premaknili. Tekmovalec je prosil za polovičko. Dva odgovor sta izginila.

»Nobenega izhoda v sili nima več,« je rekla Dorothy. »Skrbi me zanj.«

»Valerie Solanas,« sem rekla s polnimi usti peciva.

»Kaj, Mae?« je rekla moja mama. »Bolj jasno povej.«

»To je odgovor.« Sem skomignila. »Valerie Solanas.«

Še naprej smo gledale moškega na ekranu. Zamrmral si je. Pomigljal je z desno nogo. Preiskujoče se je zazrl v publiko. Osramočeno si je obraz zakopal v dlani. Odgovor je zgrešil, kot mu je tudi bilo usojeno. Iz voditeljevega obraza sem razbrala, da je razočaran: noben od njegovih gostov se ni mogel kosati z njegovo neusmiljenostjo. Tekmovalca so pospremili izpred kamer in ga zamenjali.

»Solanas,« je rekla moja mama. »Spomnim se je iz mesta. Nekaj dobrih idej je imela, kot jih ima veliko neprivlačnih žensk.«

»Domov grem.« Vstala sem. »Čas je, da grem domov.«

»Si pa zmagala,« je rekla Dorothy in dvignila lonček. »To je tvoj denar.«

»Obdrži ga, Dorothy.« Ljubeče sem jo potrepljala po glavi.

Ime me je prebudilo. Ko sem odhajala, sem mamo poljubila na lice. Še vedno je pozornost namenjala televiziji. Nikoli ni bila posebej pozorna na druge, vselej se je potikala po kleteh lastnih razočaranj in komajda dvignila pogled. Želim si, da bi naredila kaj, kar bi si lahko bolj zapomnila; jo nekaj časa držala za roko, ji pogledala v oči. Ampak ne, hiter poljubček na lica in že sem hitela naprej, v smeri doma. Ni bila slaba mama, ne zares. Naslednjega jutra me je poklical zdravnik, ki mi je povedal, da je ponoči umrla. Zdaj mi niti njene žaljivke niso bile več na voljo. Ko sem mu odgovarjala, nisem prepoznala lastnega glasu. Zvenel je kot nekaj, kar je bilo več let nekam zaklenjeno in je bilo zdaj pravkar vzeto iz škatle. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi mi lagal, je rekel zdravnik; ni ji bilo lahko. Ne, sem se strinjala, res ni bilo.

Duhovnik je bil prijazen in duhovno zadovoljen na način, ki se mi je zdel nadležen. Pogreb je bil v cerkvi ob upokojenskem naselju. Ni prišlo veliko ljudi. Njene prijateljice iz doma za upokojence so vse sedele v prvi vrsti, kot da bi se želele predstaviti kot glavne žalujoče, kakor da je glede tega obstajalo nekakšno tekmovanje. Prišlo je nekaj mojih prijateljic, nekaj medicinskih sester, ki so cvilile ob umazanih štosih moje matere. Všeč jim je bila. Vedno sem pozabila na njeno neverjetno karizmo. Pogosto sem jo le stežka videla, kot so jo videli drugi ljudje. Trudila sem se izgubiti v molitvi; momljala sem stare svete besede, ki sem jih poznala. Pred menoj so se prikazovali in izginjali obrazi iz življenja moje matere, nato pa se je iz meglice pred žarom prikazal še njen lastni utrujeni obraz in njen hrbet v uniformi, ko je stopala po s smetmi posuti cesti. Moja mama je hranila veliko ljudi in bila pri tem videti prefinjena. Kje so bili zdaj vsi ti ljudje? Vsi so ji dovolili, da jim je tlačila hrano v mokra, nepotešena usta, nato pa zdrsnili tik mimo nje.

Po tem mi je – v poskusu, da bi se mu odprla – duhovnik rekel, da ga lahko karkoli vprašam. Karkoli religioznega, je nato hitro dodal. Podaljšek šova.

»Mislite, da je v nebesih?« sem vprašala.

Odhrkal se je. »Ja.«

Zasmejala sem se. »Pokvarjen lažnivec ste, oče.« Odpeljala sem se nazaj domov. Na dovozu sem obsedela, ne da bi si odpela varnostni pas; uživala sem v tišini. Dotaknila sem se svojega hladnega, mokrega obraza. Naslednji dan sem se vrnila po mamine reči in naletela na medicinske sestre, ki so gledale enega od Mikeyjevih videov. Ena od njih je jokala. Zakaj je nikoli nisem mogla videti tako, kot so jo videli drugi ljudje? Zdelo se je, da jih morda skrbi, da bom jezna nanje, ker posegajo v spomin moje matere. Nisem bila. Tako lepo je bilo, da te snema nekdo, ki te ljubi. Naj se odvrti, sem rekla. Naj se odvrti do konca.

prevod: Anja Radaljac