Noben del srca doslej s strani zdravnikov, raziskovalcev, anatomov, fiziologov, fizikov, kemikov in biologov ni požel toliko občudovanja kot prav levi prekat. To, kar je za katoliškega vernika kölnska katedrala, je za zdravnika ali naravoslovca, usmerjenega v preučevanje v delovanja srca, levi prekat – svetišče, in to ne brez razloga; njegova funkcija je namreč tisto, kar poganja življenje od rojstva do smrti. Morda so zato vsi ostali deli srca nekako skriti v njegovi senci in šele v zadnjem času pridobivajo, vsaj kar se pozornosti strokovne javnosti tiče, na veljavi. A kljub temu ni soj žarometov nič manj usmerjen v to popolno in enkratno komoro.
Način krčenja in raztezanja levega prekata od nekdaj bega znanstvenike. Če začnemo pri sestavi njegove stene – že ta je vse prej kot preprosta. Od nekdaj je znano, da je sestavljen iz treh mišičnih slojev, šele novejše raziskave pa kažejo, da gre verjetno za neprekinjen trak mišičnih vlaken, ki v notranjih plasteh poteka v drugi smeri kot v srednji in zunanji plasti. Kljub temu, da v prekatu ni morebitne skeletne opore, ki je sicer značilna za ostale mišice telesa, pa ima zaradi debeline svoje stene dokaj čvrsto in na prvi pogled rigidno obliko.
Za razliko od preostalih srčnih votlin, katerih stene so debele le nekaj milimetrov, je pri odraslem človeku stena levega prekata debela okoli 1 cm in še to v sproščenem stanju. Situacija se takoj spremeni, čim se prične srčni utrip. Kri, ki se takrat nahaja v prekatu, se ob nenadnem zaprtju dvolistne zaklopke, ki deli preddvor od prekata, naenkrat ujame v zaprt prostor. Tlak v komori ob hkratnem krčenju notranjih slojev prekatnih mišic in raztezanju zunanjih močno naraste, pri čemer pa se oblika prekata pomembno ne spremeni. Še najbolj je vse skupaj podobno delovanju ”ekonom lonca” oziroma parne posode, s katero pospešujemo kuhanje na štedilniku. Ko je tlak v posodi dovolj visok, slišimo znano piskanje pare. Podobno se pri srcu ob doseženem dovolj visokem tlaku v prekatu odpre aortna zaklopka, ki predstavlja iztočni ventil iz prekata. Temu takoj sledi silovito krčenje celotnega prekata, kar dobesedno izstreli več kot polovico vsebovane krvi v sistemski krvni obtok. Pri tem se prekat krči kar v treh smereh naenkrat; tako v vzdolžni smeri kot v radialni smeri in obenem tudi torzijsko. Za povrh se zunanja in notranja plast mišic krčita v nasprotnih smereh; nekako tako, kot če rokami ožemamo mokro brisačo, pri čemer jo vsaka roka navija v drugo smer.
Ob vsem tem je levi prekat tudi izjemno prilagodljiv. Od njega seveda tudi ne pričakujemo nič manj; potrebe človeka so namreč precej različne, če mirno spi v postelji ali če se z vso silo podi za nogometno žogo. V mirovanju tako srce prečrpa okoli 5 litrov krvi na minuto, ob ekstremnih naporih pa se to lahko povzpne na več kot 20 litrov na minuto. Še na bolj občudovanja vredne podatke naletimo pri profesionalnih športnikih, katerih srce je zmožno prečrpati tudi več kot 40 litrov na minuto. Seveda si lahko samo predstavljamo, kakšno porabo energije pri tem srce zakuha in kako natančna in usklajena mora biti njegova preskrba s krvjo in hranilnimi snovmi.
Poglejmo si sedaj od bližje še obe zaklopki, ki sta nameščeni na vstopu v srce in njegovem izstopu. Podobno kot v desnem srcu je tudi tukaj med preddvorom in prekatom nameščena velika zaklopka. Za razliko od desne, ki je trilistna, je ta le iz dveh lističev. Ko je zaprta, tako izriše dokaj popolno ravno ploskev, kadar pa se odpre navznoter v prekat, spominja na tradicionalno škofovsko pokrivalo, ki ga poznamo že stoletja – mitro. Vsaj tako se je zazdelo raziskovalcem stoletja nazaj, zato so jo tudi poimenovali po njej in ji nadeli ime – mitralna zaklopka. Razen števila lističev pa se od svoje desne sosede bistveno ne razlikuje. Na zunanjem obodu sta lističa narastla na nekakšno ogrodje oziroma obroč, ki skupaj s podobnimi obroči okoli preostalih zaklopk predstavlja edino rigidno in čvrsto strukturo v srcu. Notranja robova lističev sta podobno kot pri trikuspidalni zaklopki z nitkami oziroma hordami, kot jih strokovno imenujemo, povezana z dvema mišicama, ki poganjata iz notranje stene prekata.
Morda je narava pošteno premislila, preden se je odločila, da bo mitralna zaklopka sestavljena le iz dveh in ne iz treh lističev, kot njena desna sestra. Več lističev namreč pomeni več stičnih ploskev, kar na koncu pomeni več možnosti za slabše tesnenje ali puščanje. V desnem srcu, kjer so tlaki nizki, je manjšega pomena, če trilistna zaklopka pušča, saj to ne vpliva pomembno na delovanje desnega prekata, pa tudi v venah, ki vodijo v srce, takšna majhna okvara ne bo povzročala večjih sprememb. In dejansko pogosto tudi je tako; trikuspidalna zaklopka pri večini ljudi ne tesni popolno, a zdravniki se ob tem posebej ne vznemirjamo. Povsem drugače je z mitralno zaklopko. Ta mora dobro tesniti; že majhno puščanje lahko zaradi visokih tlakov, ki jih levi prekat ustvari, dolgoročno pomembno vpliva na razmere v levem preddvoru in pljučih.
Delovanje mitralne zaklopke je v preostalem dokaj podobno delovanju trikuspidalne zaklopke. Med skrčenjem levega prekata je povsem zaprta, ob njegovi sprostitvi pa se odpre in spusti preddvorno kri v prekat. Da med utripom ob nastalih visokih tlakih v prekatu zaklopka ne popusti, skrbita obe močni papilarni mišici; vsaka posebej s hordami čvrsto držita robove obeh lističev in tako zagotavljata, da se ob tlačnih eksplozijah, ki jih prekat ob vsakem utripu producira, zaklopka ne odpira nazaj v preddvor.
Visoki tlaki in dolga življenjska doba pa imajo svojo ceno. Z leti se robovi zaklopk pričnejo krhati, debeliti, krčiti, na njih se nabira kalcij, tesnjenje postaja vse slabše. Do kakšne mere te okvare napredujejo, se razlikuje od bolnika do bolnika. Če skrbimo, da je srce manj obremenjeno s preostalimi boleznimi, kot sta recimo visok krvni tlak ali motena prekrvavitev zaradi ateroskleroze, potem se na ta način morda le izognemo obisku srčnega kirurga.
Ker je delovanje mitralne zaklopke zaradi njene vpetosti v mišičje levega prekata odvisno tudi od njegove oblike in funkcije, lahko tudi morebitna strukturna okvara srca oziroma povečanje levega prekata vpliva na njeno delovanje. Kakorkoli, rezultat je v vseh primerih enak. Puščanje povzroči povišane tlake v levem preddvoru, ki se z leti močno razširi, vse to pa vpliva na cirkulacijo v pljučih, ki nato bolnika s težko sapo pripelje v zdravniško ambulanto.
Med raziskovalci, ki so prodirali v skrivnosti človeške anatomije, je potrebno omeniti Galena. Živel je v času starega Rima in svoje zaključke snoval na temeljih, ki so jih pred njim postavili številni grški znanstveniki. Zavračal je napačne Aristotelove nauke glede prepleta srca in živčevja in se nagibal k pravilnejšim teorijam. Zaradi turobnega srednjega veka, ki je sledil, so bili njegovi zapisi celo podlaga za novejše študije, ki so se nadaljevale šele po sedemnajstem stoletju. Močan vpliv cerkve je namreč zavrl vso znanstveno dejavnost in zahodni svet tako skoraj tisoč let ni naredil niti koraka naprej v smeri raziskav človeške anatomije ali fiziologije.
Galen je kot prvi navedel, da teče kri tako po arterijskem kot venskem sistemu. Pred njim so mnogi namreč zmotno trdili, da je v arterijah predvsem zrak – pneuma – ki je obenem predstavljal tudi duhovnost. Prav tako je kot prvi opisal mišično strukturo levega prekata in orientacijo mišičnih vlaken v različnih smereh. Posvečal se je tudi koronarnim žilam, pljučnemu žilnemu sistemu, opisal je celo drobne žilice, kapilare. Prvič je tudi opisal ovalno okence – tanko opno, ki deli levi in desni preddvor. Seveda je tudi on, kot vsi pred njim, brcal v temo; menil je, da je vzrok za vse bolezni neuravnoteženost med humorjem in zlobo ter da srce po telesu distribuira tudi duhovne vrline.
Pojdimo nazaj v srce. Zadnja zaklopka, ki jo moramo pri našem opisu levega prekata omeniti, je aortna zaklopka. Nahaja se v iztočnem delu leve komore, ki moli kot nekakšen dimnik, usmerjen navpično navzgor, ter se nahaja tik ob mitralni zaklopki. V tem delu je vanj umeščena tudi majhna, trilistna zaklopka, katere delovanje pa je, tako kot je to značilno tudi za pljučno zaklopko, povsem pasivno. Edini razlog, da se ob prvotnem naraščanju tlaka v levem prekatu pred iztisom ne odpre, je relativno visok tlak v arterijskem žilnem sistemu.
Vsi namreč poznamo približne osnovne vrednosti krvnega tlaka, ki si ga lahko izmerimo z nadlahtnimi ali podlaktnimi merilci. Prav gotovo je že vsakemu od nas medicinska sestra na roko nataknila platneni ovoj, ki je naenkrat pričel naraščati in neprijetno zategovati našo nadlaht. Aparat je nato zapisal nekakšno vrednost: če smo bili dobrega zdravja, je bila ta okoli 120/80 mmHg in ambulanto smo lahko brezskrbno zapustili. Obe vrednosti, ki jih takšni merilci zaznajo, sta dve osnovni vrednosti tlakov v arterijskem žilnem sistemu. Nižja oziroma druga vrednost – v našem primeru je to 80 mmHg – je torej osnovni tlak, ki je ves čas prisoten v arterijskem sistemu. Z omenjenim tlakom arterije skrbijo, da so organi, ki jih prehranjujejo, ves čas ustrezno prekrvljeni, obenem pa tlak skrbi tudi za to, da je aortna zaklopka v fazah polnitve levega prekata ter ob začetku njegovega krčenja lepo zaprta. Šele, ko se prične prekat močneje krčiti, se zaklopka odpre, saj tlak v prekatu naraste nad vrednost tlaka v arterijskem sistemu. Ko je utrip na vrhuncu in kri iz prekata z veliko hitrostjo prodira v arterijski sistem, takrat v njem tlak tudi ustrezno naraste. Sedaj naš aparat nameri zgornjo vrednost tlaka. Ta je tokrat 120 mmHg. Tako lahko vidimo, da na vrednost krvnega tlaka močno vpliva srčni utrip. Seveda pa so te vrednosti odvisne tudi od drugih dejavnikov, kot so stanje živčnega sistema, nivo hormonov v krvi, mirovanje ali telesni napor, stres, predvsem pa od elastičnosti arterijskega žilnega sistema.
A ostanimo pri aortni zaklopki. Njeni lističi so dokaj tanki in nežni. Ko se odprejo, se praktično povsem stisnejo ob steno aorte ter na ta način poskrbijo za čim bolj gladek in nemoten pretok krvi. Ob koncu utripa, ko tlak v prekatu pade, pa jih visok tlak v arterijskem sistemu ponovno zapre in kot tri majhne čašice se staknejo skupaj.
Tudi aortna zaklopka je zelo pomembna za pravilno delovanje levega prekata. Kot mitralna je tudi sama zaradi velikih sil in pretokov tekom let podvržena različnim okvaram. Prične lahko puščati, še pogosteje pa se njeni lističi z leti zadebelijo, nekoliko tudi zlepijo in privedejo do ene izmed pogostejših okvar srca, ki je značilna za starejše življenjsko obdobje, zožitve aortne zaklopke. Tu je potrebno omeniti, da je lahko aortna zaklopka v redkih primerih tudi dvolistna. Kot takšna lahko funkcionira povsem normalno, možno pa je, da je temu pridružena tudi kakšna manjša nepravilnost v njenem delovanju. V mlajših letih je lahko to predvsem puščanje takšne zaklopke. Kadar je to izrazito, je takšno zaklopko potrebno kirurško zamenjati.
Še zadnja, a nikakor ne nepomembna zanimivost je, da dva izmed treh lističev ob svojem narastišču skrivata tudi dve majhni odprtinici. Morda se ob prvotnih seciranjih v zgodovini ti dve nista zdeli pomembni, a sta bistvenega pomena za delovanje srca in obenem omogočata tudi večino posegov, ki jih kardiologi na srcu izvajamo. Predstavljata namreč vstopni mesti v koronarne arterije; drobne arterijske vejice, ki se razvejujejo po površini srca ter skrbijo za njegovo prekrvavitev ter prehrano s kisikom in ostalimi hranilnimi snovmi. Preko tek dveh drobnih luknjic, ki nista v primeru nič večji kot pol centimetra, celoten sistem srca dobi hrano in energijo. A pred vstopom v koronarno arterijsko ožilje se vrnimo nazaj v srce. Še ena struktura, morda nekoliko manj opazna, a zato izjemno pomembna, čaka na naš opis.
