Ob desetih sva šla na zajtrk. Postregel naju je isti moški kot naju je sprejel ponoči. Očitno nikoli ne spi. Takoj sem mu pojamrala, da naju je celo noč zeblo in da bova ostala še eno noč le v primeru, če nama zagotovi delujočo pečko. Obljubil je, da bo do popoldneva uredil zadevo. Ni nama bilo v interesu iskati drugega prenočišča, ker bi morala na novo pojasnjevati zgodbo z dokumenti. Najbolje, da počakava, kjer sva. Za zajtrk sva naročila trdo kuhana jajca in topljeni sir. Dobila sva dve res veliki porciji – eno sva zavila, da jo bova kasneje odnesla prijatelju iz Maroka. Če je po kakšnem čudežu ostal še živ in ga ni odpeljala policija. Tudi Samirja je skrbelo, verjetno je imel slabo vest, da ga je brez vsega pustil na postaji. Vsaj jaz bi jo na njegovem mestu imela. Že tako mi je bilo hudo, da mu nisva mogla bolj pomagati. Samirja sem želela prepričati, da bi najprej odšla k zdravniku, da pregleda njegove rane na nogah,vendar se je med potjo do postaje premislil. »Saj veš, zdravniki ti ne dajo tistega, kar rabiš. Verjetno mi bodo dali zdravila, ki bodo povzročila druge težave z zdravjem.«
Vem, kaj ga je mučilo. Zavedal se je, da mu bo zdravnik ob pregledu močno odsvetoval pitje alkohola, kar bi bila tudi edina smotrna zadeva, saj je bil zanj to sovražnik št. 1 in glavni krivec, da se mu rane od prej še vedno niso zacelile. Ali pa bi mu dal antibiotike, ki so z alkoholom prav tako nekompatibilni. Ni in ni hotel zaviti k zdravniku, pa čeprav sem mu rekla, da bom jaz plačala pregled. Mudilo se mu je k prijatelju.
V daljavi sva ga zagledala kako se pogovarja s tremi drugimi migranti, ki so dajali vtis kot da so slučajno obtičali v Banjaluki. Saj res, ko sva hodila po mestu, nisva srečala niti enega.
»To so migranti iz Pakistana,« je Samir takoj ugotovil.
»Ne maram jih. Imajo spolne odnose s kozami in drug z drugim.«
Zanimiva trditev, ni kaj. Kaj, ko bi se za spremembo raje zamislil nad svojo spolno prakso … Meni so dajali le vtis, kot da so zelo lačni. Ko sem prijatelju iz Maroka izročila tri oluščena jajca, šest kosov topljenega sira in nekaj kruha, so se vrgli na hrano kot sestradane hijene. Kot da ne bi jedli že najmanj teden dni. V roku treh minut ni za njimi ostala niti ena sama drobtinica. Zdi se mi, da so pojedli celo papir. Maročanu so v komaj razumljivi angleščini razložili, da so želeli iz Sarajeva priti v Bihać, a zaradi policijske blokade niso mogli priti ne na vlak ne na avtobus. Zato so se odpravili v Banjaluko, kjer jim na avtobusni postaji prav tako nočejo prodati kart za Bihać. Edino, kar jim preostane je, da se dogovorijo s taksistom, da jih za dobrih sto evrov prepelje v Bihać. Vendar tudi oni s prevozom migrantov veliko riskirajo. Govorili smo z enim od njih, ki nam je zaupal, da so policijske kontrole na cesti zadnje tedne precej pogoste – če jih dobi policija z migrantom v avtu, lahko plačajo sto petdeset evrov in več kazni. Na sploh Srbska Krajina ne odobrava ne zadrževanja ne transporta migrantov po njihovem ozemlju. Tudi danes smo na postaji videli veliko policistov, ki so ustavljali sumljive ljudi in jih spraševali, kam so namenjeni. Če so ocenili, da so pred njimi migranti, so jim v angleščini na glas prigovarjali:
»Pojdite nazaj v Sarajevo, migrantom ni dovoljeno ostati tukaj, kupite vozovnico za Sarajevo!«
Ko sva nahranila Pakistance ter se od njih poslovila, sva popokala Maročana in ga odpeljala v bližnji kafič na kavo. Razgrnili smo zemljevid Bosne in Hercegovine, ki sem ga imela v nahrbtniku, in pogledali kakšne so možnosti za preživetje zime, ki zna biti tu precej dolga in mučna. Ena varijanta je bila, da si fanta najdeta sobo v Banjaluki, kjer so se cene za enomesečni najem vrtele okrog sto evrov, druga varijanta je, da gresta oba z avtobusom v Bihać, v tem primeru bi jaz za njiju poizkusila kupiti karte, tretja varijanta je bila Posušje za morebitni naskok na Imotski in četrta Brčko, ki je imelo status avtonomnega mesta in je bilo edino mesto na severu, ki ni spadalo pod Srbsko republiko. Zadnjo varijanto mi je priporočala tudi prijateljica, ki je med vojno v Bosni videla veliko ljudi, ki so bežali čez tamkajšnjo reko na Hrvaško, ki se nahaja direktno za njo. Zato sem jima svetovala, naj se odpravita v Brčko, ker imata tam najboljše možnosti za prehod meje, obenem pa gre za mesto, v katerem praktično ni nobenih migrantov. Lahko se bosta mirno sprehajala po ulicah brez strahu pred policijskimi racijami. Natakarica nas je začudeno opazovala, verjetno se je spraševala kaj dela Slovenka v družbi dveh Arabcev – prav gotovo si je mislila, da tihotapim migrante in jima pravkar kažem po kateri poti bomo šli, da prelisičimo obmejno policijo. Po kavici in cigaretih (kako obožujem Bosno, da še ni ukinila kajenja v kafičih!) smo odšli proti centru, da bi za Maročana našli spalno vrečo. Revež je bil povsem brez denarja in ni znal niti besedice angleško. Vstopili smo v ogromni trgovski center, kjer smo se podali v akcijo. Vse spalne vreče, ki sva jih s Samirjem našla, so bile predrage, najcenejše so znašale trideset evrov. Zato smo odšli v bližnjo kitajsko trgovino, kjer smo za štiri evre kupili toplo odejo, vsaj nekaj, da se bo lahko Maročan z njo pokril na postaji. V trgovini je Samir vztrajal, da mu kupim pištolo za otroke, čeprav mi ni znal razložiti, kaj bo z njo. Izgledala je kot prava – če bi ga policisti na cesti pretipali, bi jo sigurno našli in zna se zgoditi, da bi ga brez zasliševanja ubili. Nenazadnje se nahajamo v mestu, kjer se mafijski obračuni dogajajo vsak dan, mladina pa umira v neobičajnih okoliščinah. To sem mu poskušala razložiti, a ga od otroške fantazme ni moglo nič odvrniti.
Potem, ko sva Maročanu izročila odejo in mu dala nekaj mark za nakup hrane, smo se poslovili. Spet mi je bilo hudo, da bo prespal v zapuščeni stavbi v bližini postaje, a zdaj je imel vsaj toplo odejo, ki ga bo grela. Če bi bilo po moje, bi ga nekako prešvercala v najino sobo v gostišču – kljub kameri na hodniku je bila verjetnost, da nam podvig uspe, vseeno velika. A se mi je dozdevalo, da bi bil Samir vseeno raje sam z mano. Šla sva na sprehod skozi ožji center mesta, kjer se nahaja t. i. Davidov trg s cvetjem, svečami in igračami za pokojnega Davida, ki so ga pred nekaj meseci našli v bližnjem jarku. Samirja sem fotografirala povsem zraven lesene pesti, ki simbolizira upor proti politični eliti, ki naj bi prikrivala resnico o njegovem umoru. Njegov angelski obraz je prekrivala tančica tragičnosti in nisem si mogla kaj, da ne bi pomislila na to, ali ga morda tu v Bosni ne čaka podobna usoda kot Davida.
»Če bi bil tukaj ubit, me nihče ne bi iskal ali terjal pravice zame,« je z žalostnimi očmi potožil.
Imel je prav – kot migranta ga ne bi pogrešal nihče, njegova družina pa bi potrebovala kar nekaj dni, da bi iz Alžirije pripotovala v Bosno. Če bi umrl v sumljivih okoliščinah ali izginil neznano kam, ne bi nihče sklical podporne skupine Pravica za Samirja, saj bi si vsakdo potihem mislil, da si je za svojo nesrečno usodo kriv sam. Spet me je zamikalo, da bi se znebila tiste pištole. Najraje bi jo vrgla v bližnji smetnjak, saj me njena prisotnost zelo živcira. Samir je kot črna luknja – nase in vase vleče vso nesrečo tega sveta in če mu že slučajno nevarnost ne preti neposredno, vedno najde način, da jo pritegne k sebi. Kot zdaj s pištolo. Morda mu v organizmu drastično manjka adrenalina in serotonina. Med hojo po mestni tržnici sem mu kupila spodnji del trenirke, saj mu sedanje hlače že razpadajo. Na stojnici sva kupila tudi dve zimski kapi in prijazno prodajalko povprašala, če mogoče ve ali kdo v mestu oddaja sobo. Delno sva ji razložila situacijo glede manjkajočih dokumentov in ženska je hitro poštekala v čem je problem: »Daj, pomagaj temu fantu, dober je,« mi je ob slovesu dejala, čeprav nama ni mogla konkretno pomagati.
/…/
Počutila sem se kot trener, ki v boksarskem ringu daje tekmovalcu še zadnje napotke za preživetveno strategijo, le da moj tekmovalec ni imel vidnega nasprotnika – kot migrant se ni boril s policijo niti z nezaupljivimi domačini, temveč sam s sabo, s svojimi demoni.
»Ne morem biti tvoja mama, ne morem te rešiti, samo ti imaš moč, da se rešiš, veš to?«
S temi besedi sem se poslovila, ne da bi mu dala roko ali ga poljubila. V glavi mi je ostal njegov prepit obraz z rdečimi očmi, ki so vzpostavljale stik z možgani in iskale besede, ki jih ni in ni bilo. Ne vem, če sem že kdaj videla človeka, ki bi imel večje probleme z alkoholom. Za nameček je imel rakijo vedno na dosegu roke, saj jo je Miloš prodajal po simbolični ceni, prav tako pa tudi številni sosedi, ki so se nahajali na ulici. Spraševala sem se, če morda celotno mesto ne živi od prodaje cigaret in rakije. Če bo Samir še dolgo ostal tu, in glede na to, da je šele začetek zime, mu kaj drugega niti ne preostane, se lahko po Novem letu vrnem le še na njegov pogreb. Njegovo telo ni dovolj močno, da bi zdržalo liter rakije na dan. Nekega lepega dne ga bo Miloš našel mrtvega v postelji in ne bo imel nobenega kontakta od njegovih sorodnikov, da bi lahko organizirali njegov pogreb. Zakopali ga bodo na neznano mesto na stroške občine. A jaz moram živeti dalje, ne morem se ukvarjati z njegovim zdravljenjem in psihično podporo, ker jo tudi sama čedalje bolj rabim. Moram se vprašati, zakaj imam zaradi njega konstantno slabo vest, če pa je edino on sam odgovoren za svoja dejanja in položaj, v katerega se je spravil. Če ne drugega, ga bo Bosna naučila, da se dvigne iz pepela kot ptič Feniks ali da dokončno propade v svojem brezupu, srednje možnosti ne vidim. Jasno je zgolj to, da bo lahko prečkal fizične in psihične meje le, če bo trezen in če bo delal na sebi. Če bo pil alkohol, ne bo imel dovolj energije za prečkanje meje. Najprej se bo torej moral zdraviti, kar pa je v Bosni izredno težko – vino in rakijo dobiš na vsakem koraku za drobiž, klinik za odvajanje pa ni nikjer. Če imaš družinsko zaledje še nekako gre, če pa si praktično sam v deželi, v kateri znaš izreči le: »Imaš pivo?«,»Kolko košta rakija?« se ti ne piše dobro.
Biti migrant v Bosni je podobno igranju ruske rulete, vsaka najmanjša napačna odločitev te lahko stane življenja. In četudi si pridobiš eno možnost za preživetje več, se zavedaš, da bo ena od naslednjih izbir nedvomno usodna. Najhuje je to, da čeprav ni konkretnega fizičnega sovražnika kot je v vojni, ti fantje doživljajo na lastnih telesih enako torturo kot bi jo, če bi se vsak dan borili na dejanski fronti. Telesno pohabljeni in uničenega duha blodijo naokrog kot zombiji, ki ne vedo, kam točno gredo in katera vrata vodijo proti cilju. Ujamejo se v prav vsako past, ki jih čaka na tej poti. Na poti v idealizirano Evropo, ki bi obenem morala biti pot iniciacije iz otroštva v zrelo dobo – odraslost pa ne dosežejo s premagovanjem fizičnih ovir in prečkanjem bosanske, hrvaške ali slovenske meje, temveč šele takrat, ko ugotovijo, da je velika Evropa le mit, fantazma, ki obstaja v glavi in od katere v realnosti nima nihče nič. Da gre za iluzijo, za katero so pripravljeni požreti vse etične zadržke, izruvati svoje družinske in nacionalne korenine ter zmanipulirati ljudi, ki bi jim radi pomagali, da naredijo vse za to, da bi oni dosegli končni cilj. Ki pa ni Evropa oz. Evropska unija, temveč smrt. In zdaj, ko odhajam iz Brčkega, ki stoji na meji med Balkanom in Evropsko unijo, gledam na Samirja v postelji kot na truplo, zavezano smrti. Sveči, ki sta ponosno tleli ob njem, sta se skrčili na četrtino – še kakšno uro in ju ne bo več. Namesto galona vode bi mu lahko v roke položila sveže cvetje, da bi mu skrajšala muke. Na oči položila po dve bosanski marki in grob bi bil narejen. Nisem vzdržala tega prizora, obrnila sem se in odšla ven.
Presenetilo me je, da je bil Samirjev prijatelj tako zgodaj že pokonci – ko sem odprla vrata od kuhinje, sem ga zagledala na hodniku. S svojo poškodovano nogo se je počasi vlekel do kuhinje, verjetno ga je skrbelo ali sva se ponoči med seboj dokončno pobila … Objela sem ga in mu rekla:
»Dober človek si. Poskrbi za Samirja, ok?« Miloš me je že čakal pred vhodnimi vrati in mi pomagal naložiti prtljago v avto. Imela sva še eno uro časa, zato sva se odpeljala v Bingo na kavo. Pričakovala sem pomembna vprašanja na temo Samirja in njegovega prijatelja. In res je po kratkem premoru Miloš pazljivo vprašal:
»Pa kdo sta tadva, migranta? Jaz sploh ne vem od kod prihajta in kam potujeta … Zakaj ni Samir pri svoji družini v Franciji?«
Lahko bi preprosto odgovorila:
»Ja, migranta sta, potujeta iz Alžirije za Francijo,« saj se mi je možakar zasmilil, ker ni dobil od njiju vseh potrebnih informacij, ki bi si jih zaslužil, a sem imela obenem pred seboj Samirjev srditi pogled, ki mi je očital, da ju bom s to izjavo ubila in imela celo življenje na vesti. Po njegovem prepričanju bi ju Miloš vrgel sredi zime na cesto in čim bi padle temperature pod ničlo, bi v kakšni zapuščeni hiši ali garaži zmrznila, ne da bi ju kdo kadarkoli našel. Dvomim, da bi Miloš storil kaj takega, saj je bil videti prijazen možakar, ki je v življenju šel čez težke preizkušnje in se je znal vživeti v sočloveka, a vseeno si nisem upala riskirati.
»Samir, veste, si predstavlja, da je neke vrste Che Guevara, zato je pravzaprav izbral Bosno, da se dokaže pred svojo družino, da lahko preživi tudi brez njihove pomoči.«
Miloš se je nasmehnil. Verjetno tako neumnega izgovora ni pričakoval. A kaj naj naredim – težko se postavim na obe strani, obenem pa se nerada lažem, če le ni nujno potrebno. Če Miloš že ve, da sta Alžirca migranta, zakaj me to sploh sprašuje, zakaj me postavlja v tako nelagoden položaj?
