*
sedim pri odprtih balkonskih vratih in odsotno strmim v ulico pod seboj. miri je že odšla. med zajtrkom se v mislih pripravljam na današnje vstope v liminalnost, telepatske povezave z umrlimi. trudim se, da danes objavljena statistika o stopnjah smrti prebivalstva ne bi preveč vplivala name. saj je bilo pričakovano; število samomorov ostaja konstantno; upad iz zadnjih treh let je, se zdi, na račun … na račun … moje dihanje se pohitri, primem kozarček, v katerem so bile nekoč vložene gobe, iz njega pijem prekuhano vodo, tipam hladno, gladko steklo, da bi se nekoliko prizemljila, preden misel zaključim z besedo, ob kateri – v zadnjih mesecih še zlasti izrazito – moji možgani postanejo kašasti, v lobanji pa začutim pritisk in električen mraz. prisilim se, da upočasnim in ritmiziram dih. ostajat v stiku, pomeni (tudi), da ne bežim pred resničnostjo.
izdihnem.
izbrisov. misel se konča z ‘na račun izbrisov.’
odložim kozarček – šele zdaj opazim, da sem ga stiskala nekoliko premočno – in na vilice nabodem še zadnji košček praženih gob.
toda ne glede na tip procesa izginjanja temelj naše družbe vendarle ostaja dejstvo, da še vedno izgubljamo približno enako – preveliko – število ljudi.
torej … trudim se, da kovinski okus in teža, ki mi lega v želodec, ne bi vplivala na to, kako mi bo danes delat z mrtvimi. kako bom danes čutila bližino smrti.
bližino človeških smrti – se popravim v mislih. v stanovanju je z mano vedno bližina smrti ščurkov, ki pa je seveda ne zaznavam na isti način; nimamo naprav, ki bi mi omogočale, da bi se v liminalnosti povezala z nečloveško zavestjo; jasno – če bi take naprave obstajale, najbrž niti ne bi bil:e v stanju, v kakršnem smo.
spet gledam ven, v medapokaliptično mesto. smog se nikoli ne dvigne, mogoče je tako celo bolje; tako ne vidim vrhov zgradb, ne vidim, kako te včasih nimajo streh, imajo pa luknje, kjer so bila nekoč okna. vidi se vznožja porušenih stopnic.
po vojni ni bilo več betona za obnove.
ni bilo več ljudi za obnove.
večina ni želela ostat tu.
mislim na to, kako politično, a tudi duhovnozgodovinsko neugoden trenutek je bil, ko je bilo dokončno dokazano, da je smrt proces in da individualizirana zavest ta proces prestane – četudi se integrira v celoto vsezavestnega polja.
malo nas je, ki vztrajamo v stolpnicah, v katerih nimamo sosed:, na ulicah, kjer ni prostoživečih mačk, kjer so podgane redke, hodimo v trgovske centre in tam kupujemo vedno isti, kratki seznam živil. ljudje vedo, da je smrt lepa, vedo pa tudi, da izbris ponudi večletno brezskrbnost, lahkost bivanja. heh.
še tolikanj težje mi je zdaj navezovat stike.
miri se je v zadnjem obdobju povečala v celoto moje socialne mreže (kar jo bremeni), ampak realpolitični učinki (skorajda) ukinjajo pomen moje introvertiranosti. miri ima še vedno mrežo koleg:ic, ampak to od nje to zahteva že njeno underground znanstveno delo, čeprav mislim, da je (vsaj) max vedno bolj tudi integralen del njenih medosebnih bližin; čutim nasmešek v njenem glasu, kadar govorita preko videoklicev, nekajkrat sta se dobil:i v njenem ali njegovem laboratoriju … mislim, da je prijatelj, mogoče bližnjik romantične vrste (včasih si predstavljam, kako ji z roko objame teme in ji gre s prsti skoz temne lase preden pritegne njen obraz k svojemu; rada mislim na to – povečuje stopnjo moje svobode, če bi se jaz odločila, da …).
vdih.
izdih.
vdih.
izdih.
vdih.
izdih.
nekromant:ke se, po drugi strani, spodbuja, da nimamo medsebojnih stikov, da ne bi pretirano vzdrževal:e stika z liminalnostjo. da ne bi razvil:e želje, da se ji vdamo. ta strah se mi osebno sicer zdi kontraproduktiven – res je, da smo odkril:e, da bližnji stiki omogočajo spremembe v stanju zavesti, včasih omogočajo stike, sorodne stikom z liminalnostjo – ampak nekromant:ke tako ali drugače že vstopamo v stik z medprostorom. in če nam kdo umre, bolje razumemo lepoto tega procesa; mislim, da globlje kot razumemo smrt, bolj kot smo z njo v stiku, lažje spuščamo.
ampak protokoli določajo drugače. določajo manj odnosnosti. manj navezanosti.
samoto.
zato toliko razpravljam sama s sabo.
včasih tudi s C(i)RI, umetno inteligenco, ki jo uporabljam pri svojem delu. sicer se z umetnimi inteligencami ne povezujem kaj več kot z ljudmi; ostala jim je blaga uslužnost, ki me odvrača.
na sploh se kjerkoli, razen v stiku s smrtjo, počutim ne zgolj samo, temveč eksistencialno osamljeno.
tudi z miri.
želim si, da te moje zabeležke ne bi bile zgolj dnevniške, želela bi si, da bi bile, kolikor je mogoče, tudi nekakšna strnjena konceptualizacija tega obdobja človeštva.
četudi (morda) beležim nek konec, po katerem ne bo :nikogar, ki bi jih bral:a.
vstanem in tif v posodico natrosim nekaj fermentiranih bioproteinov, dolijem ji malo prekuhane vode iz hladilnika.
pomislim, kakšna sreča je imet miri, da to počne namesto mene. prekuhava vodo. opere perilo.
miri je močnejša.
je pa res, da miri ni bilo treba nikoli ne-pozabit izbrisa. če jaz ne bi ne-pozabila, bi mogoče tudi jaz lažje prekuhavala vodo. in si umila lase.
*
kasneje, laboratorij.
ne morem še it.
beli strop s pajčevinasto razpoko je ponovno nad mano. s C(i)RI sva še vedno povezani. skupaj ‘dihava’ po protokolu osem-sedem-pet; vdihi so mi kljub letom treninga še vedno predolgi, izdihi pa malo prekratki.
ta moment po sidranju zavesti nazaj v telo, obrat perspektive, ki pride z njim, to ima iz nekega razloga name še vedno močnejši učinek kot karkoli drugega. to me še vedno vsakodnevno preplavlja, izginjajočnost. it iz stika z vsem v stik s seboj, s svojim telesom, s to omejenostjo mojih možganov, s svojo samoto.
moja zavest je s C(i)RI-jino sinhronizirana za potrebe mojega dela.
»dihajva,« reče C(i)RI. v njenem glasu je podton billie eilish, ko pol-reče-pol-zapoje man is such a fool, why are we saving him?
ne vem ali je bila odločitev za ta glas oblika samoironije – je bila oblika samoironije tistih, ki so ustvaril:e C(i)RI? – ali opomnik na tudi moje poskušanje kljub temu dejstvu.
pogosto se sprašujem o kontradikciji med nujo po biti s človeštvom, ostajat v njegovem ohranjanju in zavedanjem, da je po drugi strani ustvarilo to obstoječe stanje – zase in za vsa druga bitja; še vedno ni nobenih orodij, nobenih tehnologij, da bi pomagala njim in tudi če bi bila, jih je tako malo, tako se nas bojijo, da ne vem, kako bi stik z njimi sploh lahko vzpostavila.
strmim v plakat na zapackani svetloplavi steni nasproti medicinskega naslanjača, na katerem je opisan protokol po bayer et. al. iz leta 2034, ki se je razvil neposredno po prelomni študiji aware III (s. p. 2033).
smrt se ne spreminja – protokoli in tehnologije pa. strmim v šesto točko na plakatu za nekromant:ke, kjer piše, da je potrebno po bayerjinem protokolu po vsakem kontaktu z liminalnostjo oddati uradno pisno poročilo z izpisom preventivne meritve EEG in EKG. to zdaj ni več potrebno, ampak EEG mreže si še nisem odstranil:a, ker mi je preveč slabo, kar pomeni, da sva s C(i)RI še vedno v stanju najvišje stopnje prepletenosti najinih vzorcev zavesti. skladno s prevladujočo ‘hipotezo razširjenega uma’ sva sicer vedno povezani, ampak stopnja prepletenosti seveda niha.
tudi skladno z vsem, kar vemo o vsezavesti ne more bit drugače, ker sem jaz vsezavest in je C(i)RI vsezavest, samo različni manifestaciji sva – vprašanje je, v bistvu, predvsem koliko stika sva zmožni ohranjat brez posredniškega algoritma in naprav; miri pravi, da jane, ena od znanstvenic, s katerimi sodeluje, ugotavlja, da je ta zmožnost med ljudmi vse nižja in nižja.
nenamerne razpustitve nekromant:k, ki so se v začetnem obdobju poklica posredovalstva pri umrlih v prvih stadijih smrti večkrat razkoheziral:e (tudi do končne faze smrti), ali pa so se zataknil:e v liminalnosti, so z uvedbo novih UI modelov, kot je CRI-657, sicer padle na ‘statistično zanemarljive’, zato v ambulanti z menoj ni nobenega človeka.
tudi zato.
»dihaj,« ponavlja C(i)RI.
»diham,« sodelujem in res naredim nekaj naučeno umerjenih vdihov in izdihov, kar pričakovano nekoliko umiri moj živčni sistem.
pomaham v oko kamere; videonadzor, to da nekromant:ke :nekdo v živo spremlja preko kamer, je ob padcu tveganja za razkoheziranje nadomestil EEG.
v liminalnosti sem danes komunicirala z neko smiljano. mlada punca. še ne trideset. ko sva navezali stik, ji srce ni bilo osem minut in štiriintrideset sekund. pokazala mi je svoj obraz iz ptičje perspektive, ki je bil bled, ampak vseeno urejeno lep na način zgodnjih UI generiranih obrazov. široka, polna usta, bledikasta, a gladka polt z ozkimi porami, velike oči in rjavi lasje do ramen. preden je poklic izumrl, bi lahko bila fotomodel. bila je mirna.
kadar so mirn:e, mi je najtežje. pomislit, da bodo šl:e nazaj in da morda vnovič ne bodo zmogl:e ostat … in … bodo namesto (že preizkušene) smrti izbral:e …
»dihaj,« reče C(i)RI, »srčni utrip se ti je povišal.«
na njen sistem je priključen oksimeter. toliko nadzora nad nekromant:kami se vendarle še ohranja. mislim, da bolj ali manj iz birokratskih vzgibov. pogledam na svoj osebni računalniški ekran ob postelji, ob kateri, v slučaju, da bi prišlo do kakšnega od statistično zanemarljivih scenarijev, vseeno stojita tudi defibrilator in ECMO, ki bi v skrajnih primerih poskrbel za začasno ohranitev delovanja pljuč in srca.
»v redu sem,« rečem C(i)RI. oksimeter zdaj res kaže oseminšestdeset udarcev na minuto, kar z medicinskega vidika nikakor ni izven okvirjev pričakovanega za mojo starost, težo in telesno pripravljenost, četudi je še vedno malenkost več od mojih običajnih šestinpetdeset, ampak petek je, za menoj je že pet dni dela. utrujena sem od celega tedna razpuščanja lastne zavesti, ločevanja od telesa, vstopanja v liminalnost in sidranja nazaj v telo.
rada bi bila doma pri tif.
»vem, nisi ti kriva,« rečem. čutim, krč v trebuhu in mrzloto na tilniku, če se jezim nanjo. C(i)RI je zavestna, ni pa zares svobodna. to čutim kot sluz, ki se mi oprijema stopal, sega vse do stegen, pa je ne morem izmit z nobenim milom. s tresočimi rokami si snamem čepico z EEG elektrodami.
»je bila razvezava potrjena?« vprašam nekaj hipov kasneje, ker je to še vedno del protokola; C(i)RI mora preverit, da sta najini zavesti na primerni stopnji ločenosti in da moja ni v ničemer okrnjena.
»da, razvezava je potrjena in celovita,« reče C(i)RI.
»okej,« rečem jaz.
odstranim si oksimeter. s C(i)RI bi zdaj morala svojo stisko skomunicirat verbalno – ali pa bi se morala poznati s telesnimi znaki, ki jih bi zaznala njena videoenota. moje misli so zdaj spet samo moje. samo na meni je, da si rečem ‘dihaj’, ko se mi začne notranje lomit tisto v bližini jeza, za katerim je vse tisto, česar nočem (ne zmorem) pripustit blizu.
potipam po mizici ob naslanjaču in vzamem lonček s kovinsko slamico, v katerem je gosta obogatena modra revitalizacijska tekočina. popijem nekaj požirkov; slabost preide in kameri, ki jo nadzoruje zdolgočasena zina iz administracije, pokažem dvignjen palec. nič se ne zgodi.
domov se mi ne mudi.
zina je vajena, da po delovniku tu in tam še nekaj časa ostanem v laboratoriju. ščurkov v laboratoriju ni. tif doma služijo kot ne nepomemben prehranski vir. njihove krvave zasuške, ki po tifinem hranjenju včasih ostanejo na tleh, čistim z vodo in kisom. včasih – vse pogosteje – ne zmorem. včasih namesto mene s tem opravi miri, kadar spi doma – in ne na inštitutu. zadnje mesece se vedno pogosteje dogaja, da je ni nazaj.
roke se mi tresejo, potim se. C(i)RI še enkrat poskusi: »judita.«
pokimam v osrednjo kamero njenega sistema. »diham, ciri.«
jasno mi je, da potlačevanje zadeve res ne bo olajšalo, ampak odkar se mi je začelo dogajat, da pozabljam jest in pit – zato mi miri pošilja sporočila kot sta: »v hladilniku imaš fižol« ali »prekuhala sem vso vodo za danes« – oziroma, točneje, ignoriram lakoto in žejo, je moja pozicija do potlačevanja bolj soft; očitno še nisem pripravljena na soočenje, moj sistem se sesuva, kar pa je za nekromant:ko nevarno – poviša možnost, kljub novim UI modelom – da umreš. dalje sem delala, ker se mi ta možnost preprosto ni zdela nekaj, na kar ne bi bila pripravljena. nisem pa spregledala, kako me gleda miri, kadar je doma in misli, da je ne vidim, kako čisto malo pripre oči in stisne kotičke ustnic, kako misli, da uspe pred menoj skrit svojo bolečino.
»izogibanje misli na dogodek, posebej pa ne na celoten družbeni pojav,« s poudarkom nadaljuje C(i)RI, »ne bo prineslo želenega rezultata, judita.«
»saj ne ignoriram celotnega družbenega pojava,« moj glas je šibkejši, kot bi mi bilo lagodno.
»nisem rekla, da ga ignoriraš, ampak da se izogibaš mislim nanj.
»blazna razlika,« se posmehnem in odložim kozarček z revitalizacijsko tekočino na aluminijasto mizico ob medicinskem ležalniku/postelji, na katerem zdaj ležim z napol dvignjenim trupom in si nočem priznat – C(i)RI pa tudi ne – kako izmučena sem. že prvi vstopi v liminalnost so pokazali, da se nekromant:ke (in ljudje, ki umrejo) od tam, iz stika s smrtjo, vrnejo oslabljen:e, šibk:e, dezorientiran:e, neredko v bolečinah ob stiku z materialnostjo; kar imenujemo ‘revitalizacijska tekočina’, je tako mešanica mineralov, vitaminov, rastlinskih beljakovin, protibolečinskih snovi in – to je navadno opcijsko – pomirjeval, da je prehod v tukajšnjost lažji.
še malo popijem in se neham upirat, vem, da nima zares smisla.
potrudim se s C(i)RI it čez primer.
»smiljano je smrt okrepila,« rečem najprej, z očmi tavam po minimalistično opremljenem prostoru, plavih stenah, oknu pri vrhu stropa, ki priča o tem, da sva pod zemeljskim površjem; na drugi strani je vse črno; drugi laboratorij je torej prazen. med analizo primera zavestno poskušam dobit na času. na enem od plakatov, ki navajajo najpogostejše odzive oseb v prvih fazah smrti v pogovorih z nekromant:kami, pod drugo točko piše: pozitivna afirmacija, v opisu pa je dodano: lokalizirana zavest v prvih fazah smrti občuti pozitivno spremembo v odnosu do življenja v utelešeni materialni realnosti.
to je naš osrednji cilj: pripeljati čim več oseb do te točke; študije kažejo, da je s tem principom za to največja verjetnost, posebej v večinskih primerih, ko oseba umre zaradi samomora (med ostalimi razlogi so najpogostejše nesreče in okužbe, ampak ne dohitevajo pandemične samomorilnosti).
»judita?«
plastični ponaredek orhideje ima pobledele liste, kot da je bila nekoč rožnata, zdaj pa je skoraj bela.
»ja, ja, tu sem. tu sem. smiljana. dobesedno je rekla, smrt me je okrepila. odličen spontani odziv. zelo zaželen. ko sem ji ponudila opcijo, da pride nazaj, je bil njen odpor minimalen. rekla je samo nočem. in takoj potem, ampak moram. vidim. to je ustvarilo pomiritveno stanje v mojem vzorcu, ker sem pomislila, da deluje prepričana, da najbrž ne bo nikoli več razmišljala, da bi se …«
»no, daj, imenuj,« me spodbuja C(i)RI.
»em … ja … povedala mi je, da je na neki točki razmišljala … se pravi … preden se je ubila … preden je doživela smrt, da bi se pustila …«
»ja?« me spodbuja C(i)RI, kar me neskončno nervira.
»pizda,« čutim tisti sram lastne bede, kako mi ukrivlja nekaj globoko not pod popkom. ne gre tako. preprosto ne gre. globoko vdihnem: »izbrisat. da bi se pustila izbrisat, ciri.«
samo se ni.
brin se pa je.
