Tonija je čakal proces, še prej pa hudo mučni postopki: zaslišanje, neskončni pogovori s sodnimi izvedenci, zdravniki.
V celico so navadno prihajali po dva ali trije. Vsi brez izjeme so bili resni, z mrkimi pogledi. Skoraj nikoli se niso predstavili, takoj so prešli k bistvu. Preden so postavili vprašanje, so skrbno proučili gradivo, ki so ga imeli s sabo. To je bil kup papirjev, ki so dobesedno šelesteli pod njihovimi rokami. Sčasoma so se papirji pomnožili – tako kot vprašanja, tudi nadležna, ki so se dotikala intimne plati. Dobesedno vse so hoteli vedeti: od dogodkov iz rosnih let do delovnih navad. In seveda o razmerju z Marijo, njunih srečanjih, doma in drugod. Vsako izjavo so zapisali in imel je vtis, da jih je le utrujenost, po več urah, odvrnila od nadaljnjega zasliševanja. So se pa vselej vrnili in spet vrtali, do onemoglosti. Kar nesramno so se zapičili v podrobnosti, potem pa še v nove in nove. Nič jih ni ustavilo. Ampak to so bile le priprave na sodno obravnavo. Ko je pomislil na to, se je še bolj vznemiril. Navsezadnje se je zanj vse končalo na dan Marijine smrti, vse, kar je sledilo, je bilo odveč.
Ko so preiskovalci le odšli, se je vselej zgrudil na slamnjačo. V hipu je zaspal, ne toliko zaradi zaspanosti kot od utrujenosti. Utonil je v zelo globok spanec in takrat je telo povsem otopelo.
Med zaslišanjem preiskovalnega sodnika je Toni izjavil, da je usodnega večera »izgubil zavest, vsled česar ni vedel, kaj dela.« Da se torej v nekem trenutku ni zavedal svojih dejanj, čeprav »ga je zelo užalilo, ker dekle ni hotelo več nadaljevati ljubinskega razmerja.« Toda tožilec – to je Toni izvedel šele kasneje – je bil drugačnega mnenja, tudi na podlagi ekspertize.
Čeprav je bil marsikdo na začetku prepričan, da je šlo za dejanje tipično neprištevne osebe, tako rekoč iztirjenca, blazneža, je bilo izvedensko poročilo jasno. Potem ko sta zdravnika navedla Tonijeve somatske značilnosti (»je zdrave in zadostno krepke postave, žila bije redno, glava je obla in redne mere … čelo je ravno … zobje so zdravi …«), sta zapisala, da obtoženec »razsoja zdravo«, nima »nobenega znaka umobolnosti«, poleg tega pa da »govori jasno in se ne moti glede časa in kraja … zveznost misli in čustev je normalna, duha je gibčnega in ima za svoje misli svoje razlage«. Tudi stanje za nazaj ni puščalo velikih dvomov: »V otroških letih ni imel nobene bolezni, ki bi pustila kake hude posledice … V družini ni bilo nobene bolezni na umu … V šolo je hodil redno in pridno, obnašal se je lepo in napredoval je dobro …«
Glede njegovih čustvenih izpadov je ekspertiza navajala, da »je bil morda melanholičen vsled ljubosumja, toda ljubosumnost je le strast in nikaka umobolnost. Strasti postopajo opravičevalno samo pri nevrasteničnih ljudeh, obtoženec pa nima najmanjšega znaka o nevrasteniji.« Skratka: »… tudi v trenutku, ko je izvršil dejanje, je bil popolnoma odgovoren za svoje dejanje.«
Toni pač ni bil motena oseba, ker – tako je bilo zapisano – se je spominjal dogajanja v času umora in se je po njem takoj zavedal resnosti položaja. Obtožnica je bila torej nedvoumna: dotlej nekaznovanemu Toniju je bilo očitano, da je zakrivil umor, saj »je bil v popolni zavesti tudi v trenutku, ko je izvršil dejanje«, in da je »iz tega njena smrt prišla«. Kar je pomenilo, da je bil popolnoma odgovoren za svoje dejanje.
Sodišče je določilo, da bo sodna obravnava v začetku junija. Tonija je zagovarjal odvetnik Henrik Tuma, socialist po mišljenju, pravzaprav vodja novonastalega političnega gibanja na Goriškem. Bil je izkušen advokat, tudi zaradi odličnih govorniških veščin je veljal za uspešnega. Uspešen je bil tudi le dan pred začetkom razprave v neki drugi sodni zadevi.
Ko se mu je predstavil, je Toni takoj zaznal te veščine: prepričljiv nastop, pravilno izoblikovani stavki in gostobesednost.
»Fant, storil bom, kar je mogoče, da bo obsodba čim bolj mila,« je po dolgem uvodu zatrdil advokat.
»Razumem, vendar jaz sem za dejanje prevzel odgovornost, čeprav še vedno ne vem, kako se je vse to zgodilo, in ne mislim preklicati svojih izjav. Potrdil jih bom pred poroto. Dejanje, ki sem ga storil, je neupravičeno in zato sem pripravljen sprejeti kakršno koli razsodbo. Tudi najhujšo kazen.« Zadnje besede je izrekel odločno, videlo se je, da je bil advokat nemalo presenečen.
»Prebral sem sodni spis in zagotavljam ti, da te razumem. Vendar delati moramo na tem, da madež razsodbe čim manj umaže tako tebe kot tvojo družino. Gre tudi za to, navsezadnje.«
»Madeža se žal ne da izprati. Zato ne vidim več nobenega smisla teh postopkov in procesa. Proces je zame čisto odvečna predstava, ki ne more spremeniti bistva: sam sebi sem priznal in to je edino, kar šteje.«
»Drži, ampak sodna praksa je včasih nepredvidljiva in daleč od predstav navadnih ljudi. Lahko se zgodi celo, da te oprostijo. Pravim lahko, ker možnosti je seveda več. To pa je odvisno od moči argumentov obrambe in tožilstva, od razpoloženja porote, od prepričljivosti prič in izvedencev, skratka, od cele vrste elementov. Velikih in drobnih, včasih celo na videz nepomembnih.«
»Vse to mi ne pomaga …«
»Ne smeš se prenagliti, saj obstajajo, kot sem rekel, tudi druge alternative,« je malo v zadregi odvrnil Tuma.
»Druge alternative? Kakšne pa naj bi bile? Životarjenje v jetniški celici ni nobena rešitev. Zame ni nobene alternative.«
»To bova videla edinole na procesu. Ali pa na tistem, kar sledi.«
