Ema na robu romana se ni zavedala, da tisti hip spi točno tako, kot spijo delfini: tako na pol, z enim očesom in z eno polovico možganov. Ji je pa uspelo spomniti se, kaj je tisto jutro takrat, ko sta bila z Ivanom na poti do morja, prebrala o delfinih. »Radosti in hrepenenja mi manjka!« jo je zdaj prešinilo. Zbudila se je. Morda bi se pa morala še globje povezati s svojim delfinom? Bi bila to rešitev?
Je možno, da je jesen? Toliko čebel v drevju. In sence, mehko nametane po travniku. In na poti do morja devetnajst belih srnjih ritk, ki so zletele čez jaso, preštela jih je. Dovolj, da zdaj reče, dan je bil lep.
Ni je slišal. Že čisto predolgo je bil tam notri, pri kmetu. Odprla je šipo, da bi stresla trenutek nepotrpežljivosti ven, v pozno popoldne zgodnje jeseni, ko se še ni odločila, kako in kaj naprej. Sladkoba zrelih kakijev, ki so bili v zabojčkih naloženi na mizi pred hišo, je butnila v notranjost in sedla nekam za volan in bi jo zdaj lahko odpeljala globlje v jesen, vendar so ravno takrat zacvilila vrata stare garaže in pojavil se je Ivan s svojim zabojčkom medenih sadežev. Za njim je koračil kmet s privihanimi ustnicami, kot s kakšnega reklamnega plakata za dobro voljo. V kotu je zagledala tudi priloženo steklenico žganja, a bila je še zaprta. Kmet je odtrgal list z blokca na mizi in poškrabal po njem: najbrž se je gor naškripala kratka cena. Ivan je bil očaran. Tako malo ljudi danes uporablja nalivna peresa. »S tem izkazujem spoštovanje do kupca in do kakijev. No, majčkeno so pa nalivna peresa tudi moja strast,« je zaključil kmet in teatralno zmečkal nek star papir in Emi se je zdelo, da se je dvorišče tisti hip sploščilo v zvok. V en veličasten zvok šumečega papirja, kot bi staro vinilko upočasnil na hitrost 33.
Vsa navdahnjena od zvočnih vtisov je stopila bliže in ga pozdravila: »Tele vaše čebele pa tako gosto in na drobno brenčijo … za celo kitico spoštovanja nabrenčijo.«
Takrat pa se je Ema tam zunaj iz samega obupa kar malo preveč naslonila na ta okorni stavek – ne more verjeti, a očitno ga je na tistem obisku pri čebelarju sama izrekla – in zavila z očmi nad njegovo silno nerodnostjo in bi zdaj skoraj čmoknila iz romana in se po vsej verjetnosti ne bi več pobrala, še manj pa splezala nazaj, a se je v naslednjem hipu že vzravnala: tista njena občutljivost na zvok se ji je vendarle zazdela zanimiva. Prav ta pozornost na zvok, je pomislila, pa čeprav še tako nerodno izražena, bo kasneje rodila preobčutljivost, skorajda alergijo na hrup. Ema, ki je slonela zunaj, je bila namreč zasičena s hrupom.
Kmet se je na široko zasmejal: »Brenčijo, ker so hvaležne, da jim ni treba letati na počitnice v mesto.«
Ema seveda ni imela pojma, da morajo francoske čebele zaradi fitofarmacevtskih sredstev, ki jih uporabljajo pri gojenju ogromnih monokultur, na počitnice v mesto, a njen vprašujoči pogled Ivana ni zanimal: bil je prezaposlen s tkanjem moške naveze, ki jo je v svojem življenju pogrešal, kmeta pa je tudi že odnesel zvok loncev, ki se je vsul iz notranjosti hiše. Emi se je zdelo, da nekdo poskuša bobnati z lonci, kuhalnico in žličkami, pomislila je, da je kak otrok, ko so se oglasile tudi pokrovke. Kmet jih je še uspel preglasiti s povabilom, naj poskusita njegov med, takrat pa je z vso silo udarilo neznosno razbijanje: nekdo je tolkel z lonci po stenah, jih metal po tleh in drsal z njimi. Kmet je stekel v hišo in čez nekaj trenutkov je bila za stenami tišina, nakar se je zaslišalo kmetovo tiho prigovarjanje in v odgovor pritajen ženski smeh.
»Vsaka družina ima kakega čudaka,« je bilo vse, kar je kmet pripomnil v opravičilo in ju povabil, naj mu sledita. Emo je zabavalo, kako so drobni incident na hitro zradirali, da se je izbrisal tudi čas in očitno je moralo postati pomembno samo še to, kako so tisti hip pohajali po dvorišču do garaže.
Notranjost je bila skromna, a prijetna. Kmet je s svojo mogočno pojavo zavzel ves prostor, da v trenutku ni bilo videti ničesar drugega več, nobene obveznosti, ničesar. Obstajal je samo še kmet, ki je z vseh strani garaže nosil skupaj raznobarvne stole. Vsak je označeval svojo stran neba, je opazila Ema in sedla na zelenega. Prav je imela, kmet je zase izbral rumenega z oranžnimi črtami, ki je prej pripadal vzhodni steni. Ivan je pograbil najbližjega, modrega in Ema je bila prepričana, da barv sploh opazil ni, gotovo pa je opazil, kako star je vsak kos pohištva in v kotu manjšo leseno mizo, kakršno bi prav lahko izdelal sam. To je bilo zavito v nasmešku, s katerim je pobožal gladek les. »Res ni nič posebnega, če so bili stoli razmetani na vse strani,« je zabrundal kasneje v avtu, »kmet ima pač povsod neko opravilo in, medtem ko dela, sedi. Je pač že malo star.« Ivanov svet je jasno artikuliran, ves kristalen.
»In brezbarven,« je pribil malo otožno na nekem preveč raztegnjenem ovinku, ki se ni in ni hotel nehati, da je postalo že naporno. »Pa saj tebe barve ne zanimajo, v njih ni neke matematike.« Da bi Ema podkrepila tolažbo, ga je še pobožala po roki, ker je vedela, da to Ivana vselej čudežno pomiri. No in to je bilo pa dovolj tudi že zanjo, zato ga je hitro pocukala za rokav, butnila v ramo in se zahihitala. Samo nemočno je vozil dalje.
»Če ima okus lahko barvo, potem ima vaš med temnozeleno!« je vzkliknila Ema v garaži in uščipnila Ivana, ker ga take pripombe vedno uspavajo. Potem pa še hitro dodala, da misli tisto, žametno zeleno, ki jo doseže le jesensko sonce.
Zasmejala se je in Ivanu iz rok izpulila žlico medu, da bi jo pomlaskala, ko se je iz hiše iztrgal močan, nebeško čist glas: bil je en sam dolg, neprekinjen zvok. Vsi so prisluhnili, kaj se bo zgodilo z njim, če se bo nazadnje le izpel v kako melodijo, a se ni. Zamrl je. Ker je Ivan ravno hotel protestirati, mu je Ema s tisto žlico medu hitro zamašila usta, naj bo vendar tiho. Sledil je namreč še en rahlejši, skrivnostnejši zvok, ki je imel naboj zgodbe, primešana je bila neka mehka bolečina, s katero se človek že sprijazni in jo sprejme, da se razlije, potem pa se je zvok malce razigral, rojeval melodijo in jo potem nenehno spreminjal.
»Kakšen lep glas,« je zašepetala Ema, da ne bi zmotila nenadejanega intimnega koncerta.
»Zaenkrat je še lep, ne vemo pa, kaj nas morda še čaka,« je pomežiknil kmet, a ustnice so se mu medtem že spustile v resnobnejši izraz. Imel je prav: glas iz hiše je postajal vedno bolj grob, sledilo je nekakšno tuljenje, zavijanje mačk, volkov, glas je bil vedno bolj divji, oblasten, a še vedno je bila v njem neka lepota, s katere se je vse bolj cedil hlad. Potem je bil kratek premolk, pretrgan s hlipanjem, ki se je izmenjevalo z rastočim zvokom hrepenenja. In nato zvok kositrne piščali.
»Zdaj bo počasi le tišina,« je zavzdihnil kmet.
Z njegovega glasu so popokale stare misli. Obesile so nekaj senc.
Vanje se je takoj zapletel Ivan, ker so skrivale njegov spomin, pred katerim beži že od otroštva. Hlastno je prijel Emo za roko in jo močno stisnil. To ga je vrnilo v sedanjost. Ema je z očmi pobožala njegov nemir, njegov spomin, zalepljen na udarce, krike in nenehno iskanje zavetja. Potem je pogledala kmeta, na obrazu je imel še vedno senco in v njej je Ema videla neko žensko: zgledalo je, kot da jo ves čas nosi s sabo. Kako da tega nisem takoj opazila, je pomislila.
Ni kazalo, da ima kmet kakršenkoli namen razkrivati svojo temno senco na obrazu, zato je Ivan, ki je končno pogoltnil tisto žlico medu, pokušal z nekaj te sladkobe preusmeriti pogovor. »Ta med ima res bogat okus … Bral sem, da gre pri dobrem medu vsa kvaliteta v okus in ne v aromatične vonjave, ki jih menda dodajajo pri ponaredkih. Baje je pravega medu vse manj. Slišal sem, da je najbolj zdravo uživati med iz najbližje okolice, kaj pravite?« Ivan je te stavke v premorih sestavljal skupaj in ker je kmet samo pokimal, je počasi vstal in pomignil Emi, da gresta: očitno se je kmet zataknil v svoji preteklosti in potrebuje samoto. Takrat pa je kmet spet oživel: »Moja sestra je zelo ustvarjalna,« se je zasmejal, »rada se izraža na vse mogoče načine, pravi, da tako ostaja energijsko pretočna in da jo zabava.«
Mora biti kar srhljivo za okolico, a vendarle lepo, je pomislila Ema in odgovorila kmetu: »Morda je pa to nekakšen privilegij. Nehote in včasih prisiljeno prisostvuješ izražanju, ki pa vsebuje trenutke čiste umetnosti.« Opazila je, da so se te besede kmeta nekje dotaknile in da bi skril ganjenost, je hitel odpirati nov lonček medu. »Imate radi med in čebele?« je vprašal Ivana, da bi vrnili pogovor v bolj vsakdanje okvire.
Čeprav Ivan ni ravno poznavalec čebel, bi jih rad gojil. Zaenkrat se še ni odločil, preveč te zaveže. Niti na počitnice ne moreš kadarkoli, vsaj v aprilu, maju in juniju jim moraš biti vsak dan na razpolago.
Ema, ki je pravkar poskusila še drugo vrsto medu in bi rada, da se ta težko povrnjena lahkost pogovora spet kje ne spotakne, je rahlo preglasno ugotavljala, da je to žajbljev med in žajbelj v njem čutiti zelo na debelo in da sta na tržnici v Kopru kupila en domač zeliščni čaj in morda bi si ga zdajle skuhali in ga popili s tem aromatičnim žajbljevim medom in ko se je zaslišala, jo je še zaskrbelo, da ni zdaj tudi ona padla s kakšnega plakata.
»Kaj drugega naj te raje skrbi, mogoče si majčkeno preveč vsiljiva, kaj misliš?« jo je dregnil Ivan in ji posadil na noge dva večja kamna. »Upam, da te bo tole malo prizemljilo.«
Ema se je zakrohotala: »Ivan misli, da sem preveč lebdeča in puhteča in da me je občasno treba ozemljevati.«
Kmet je samo pokimal in pristavil lonček za čaj: »Sam nabiram čaj in v njem je tudi žajbelj, ki ste ga ravno ta teden opazili. Bom kar tega skuhal, če vama je prav.«
Vrnila je kamna na svoji mesti, pa ji je enega kmet hitro vzel in ga brez besed prestavil drugam, da se je iz kupa kamnov izrisala nekakšna silhueta. Kako da nista z Ivanom že prej opazila, da jim prisostvuje kamnita ženska s sklonjeno glavo. »Krasna skulptura, oprostite, ampak nenavadno skrita je, nisva je opazila. A je žalostna?«
»Ni žalostna. Glavo ima sklonjeno, ker nima svobodne volje, sama si jo je zvezala.« Njegov glas je bil strahotno miren in skromen. In misel tako jasna, da sta oba z Ivanom začutila, da je njegova sestra spet prisotna. Ivan se je začel opravičevati, ker je prezrl nekaj takega, bilo mu je res hudo, po navadi je preveč rahločuten, da bi koga tako malomarno prizadel.
»Je že v redu, to je pač življenje, nič takega.« Kmetov glas je bil še vedno preveč miren in Ema je napeto razmišljala, če je ta kamnita skulptura res tako nepomembna. Kdo je ta ženska, ki tiho kraljuje v tej skromni garaži? Je njegova sestra tista ženska v njegovem življenju, ki je nemočna, ker se odreka svobodni volji? Zazdelo se ji je, da ima tudi ona, Ema, isto senco na obrazu in da je tista skulptura tudi del nje, en del Eme … Zdaj je jasno začutila, kako se je s kmetovega obraza senca raztegnila in jo zvila.
Ema, ki je zaenkrat zgolj po delčkih lovila svojega delfina, je tokrat ujela njegovo hrepenenje po svobodi. Vse bolj se ji je zdelo, da se bo delfin nekoč pojavil kar scela, izluščil se bo iz morske sinjine in nenadoma postal viden.
Tako težek je lahko spomin, je pomislila Ema in tako živ, če mu odmerimo malo več prostora. Odvisno, kam usmerimo svojo pozornost. Že nekaj časa jo muči vse tole, ne razume čisto, vendar čuti, da je ključ zavesti v ogledalu. Izkušamo tisto, v kar usmerimo svojo pozornost. Če tičimo v svetlobi, bomo v ogledalu videli svetlobo kot resnico. Se pravi, da je izkustvo stvar naše izbire. In če si sami odvzamemo svobodno voljo izbire, si odrežemo moč in jo damo nekomu drugemu, nečemu drugemu. »Kaj je pa naredila ta ženska? Ni živela življenja, kakor bi sama hotela? Se je podredila okolju, možu?«
»Taktnost ni ravno naša vrlina,« se je Ivan opravičil namesto Eme, ki pa je to povsem preslišala. Kmet je prinesel tri šalčke za čaj. Jasno, da so bile vsaka v svoji barvi. Njej je začel nalivati v zeleno, Ivanu pa ni namenil modre, temveč rdečo, modra je ostala na polici. Sam je naredil požirek iz rumene: »Za nikogar ne moremo reči, kdo je in kaj se dogaja z njim. Za nikogar ne moremo prevzeti odgovornosti, pa tudi, če bi nekdo to hotel od nas … Eni se tako bojijo odločati, da vse odločitve prenašajo na druge. Kot moja sestra.« Kmetove oči so zasijale zeleno in na širokem obrazu se je izklesala brada, ki je bila verjetno v preteklosti potisnjena rahlo naprej, pa jo je modrost do sedaj že zmehčala. »Ta ženska je moja sestra. Kiparka je. Sama je ustvarila tole skulpturo. Poimenovala jo je ‘Naivna skulptura’. Malo zato, ker je takole za hec zložena iz kamnov in ni trdna, kot so skulpture po navadi. Pa tudi, kot pravi, v zahvalo meni in njej v opomin, kaj se zgodi celo v telesu in v življenju, če se odrečeš svobodni volji …«
»Ja, telo se lahko skrivi in življenje se zlahka sesuje.« je kimal Ivan, pihal v čaj in ga previdno srknil. Emo je zanimalo, zakaj se mu sestra zahvaljuje, tedaj pa je kmetu zastal ves obraz, pogledal je nekam noter vase, da se je pred njima za hip ugreznil en velikanski prostor nečesa, kot bi praznina v njem padla v neko razpoko, potem pa je kmet samo odmahnil z roko: »Eh, kakšna nerodnost …« vstal od mize in stopil ven na prag.
Kakšno minuto je bila čista tišina, zato je Ivan dregnil Emo, da bosta počasi šla nazaj proti Ljubljani, pa ju je kmet zaustavil, da nima smisla, ker bo cesta kakšno uro sigurno zaprta. Seveda je njun: »Kaj pa se je zgodilo?« zaštrlel med njimi kot kak strgan rokav in obvisel v prostoru in zahteval pozornost in seveda sta onadva vztrajala s pogledom v njegovih očeh in kmet ju je celo pogledal nazaj, a povsem prostodušno in celo rahlo navihano, rekel ni pa nič. Emina šalčka je bila prazna, zato je dolil, potem pa je prižgal radio in poslušali so eno ljubezensko balado. Kot da so na kakem koncertu! Postalo je že smešno in v resnici so se že začeli nasmihati drug drugemu, kot da so malo nazaj nekaj ušpičili in zdaj še ne vejo, kako iz zagate.
»Je vse v redu?« ga je vprašal Ivan, ko je bila ob zadnjem znaku ura 19 in na vrsti poročila in so sporočili, da se je na primorskem kraku pravkar prevrnil tovornjak in da je izteklo nekaj olja in da bo cesta nekaj časa zaprta, da pa se trudijo in bodo čimprej sanirali in da, kot kaže, večjih posledic ne bo.
»Jasnovidni ste, kajne?« je Ema načela pogovor počasi, šele, ko je radio utihnil in ko ni kazalo, da bo kdo sploh kaj pripomnil. »A kaj počnete s tem svojim darom?«
»Igra se z njim, Ema, moj bog, kaj ti sprašuješ,« je zastokal Ivan, kmet pa samo, da nič. Prav nič ne počne s tem. Nič več. »Preveč spoštujem življenje, da bi kaj delal s tem. Hvaležen sem za ta dar in mu prisluhnem, ampak nočem pa posegati v drugega, nimam pravice odvzeti drugemu moč, da se sam odloča, nikoli več ne svetujem. Je bila šola predraga.« Pomignil je na sestrino kamnito silhueto.
»Ja, a ne?« Ema se je oglasila tam nekje iz trebuha. »Saj s tem, kar smo, ta svetloba, ki sije iz nas, ta spreminja svet okoli sebe samodejno, dviga zavest okolici, ki je odprta za to. Ni pa fajn, če nekomu nekaj vsiljujemo, če ga poskušamo spreminjati. Od kod nam pravica, da si vzamemo moč, pojma nimamo, kaj ta človek v resnici potrebuje. Sploh smo pa vedno sposobni videti le neko določeno globino resnice, toliko, kot smo je sposobni zaznati v tistem trenutku. Pustimo pri miru njegovo pot, tudi če nas prosi za nasvet. Bolj ko se bo zanašal na večje ali manjše modrosti drugih, šibkejši bo … Lahko mu pa postavljamo vprašanja, da se bo obrnil vase in samo smo ob njem. S to svojo ljubeznijo do njega smo kot ena mala žarnica zanj, da lažje vidi neke stvari v sebi … No, tako se meni zdi … Hotela sem reči samo, da vas razumem.« Ni ga pogledala v oči, prav nikakršnega dodatnega stika ni iskala v njem, imela je občutek, da se je vsa njihova pozornost zibala kot en umirjen val in da so pravzaprav sredi morja, tako so valovile njihove misli, kakor da nimajo nikoli namena sesti na peščena tla obale, dokler ni Ivan pograbil nekaj kroglic popečene čičerike, da je zahrustalo.
In potem so nekaj minut spokojno zobali čičeriko, videti je bilo, da imata Ivan in kmet tisti hip vse odgovore na svoja vprašanja, Ema pa je bila malo zbegana. Ne, čičerika se ni kar čudežno pojavila na mizi, ji je kasneje razložil Ivan v avtu. Medtem ko je ona sredi svojega morja filozofirala, je kmet vstal in s poličke vzel skoraj polno skledico svoje popoldanske malice in jima ponudil.
Ko je ostalo v skledici le še nekaj zapečenih kroglic, ki so se valjale v timijanu, se je Ema spomnila, da sta tole že jedla, takrat na izletu v Rimu, ko sta naročila gosti, sveže stisnjeni sok iz jabolk in so jima servirali skupaj z nekim božanskim prigrizkom. Takrat je bila preveč utrujena, da bi vprašala natakarja, kaj jesta. Mislila je, da je nekakšna koruza. Tisti povsem novi prigrizek, skupaj s sokom, ki so mu pri njej doma, ko je bila majhna, rekli mošt, je bil zanjo eden od vrhuncev izleta v Rimu. Stisnjena sta bila v visoki ulici na razpoki hribčka, ki je delila suhljate, najbrž večno sive mestne stavbe trgovin in pred pregostim prometom sta pobegnila pod zeleno zaplato kostanja. Na najvišjih vejah je bila še sled sonca, ki je oranžno namakalo sosednjo streho. Takrat se ji je zdelo, da hrupni Rim premore le za tisto skodelico in tista dva kozarca miru. No, to ni bilo čisto res, v neki slavni, stari kavarni, so mir v pozlačenih kavnih skodelicah raznašali natakarji, ki so s sukanjem med mizami odkrivali velike stenske slike: njihove temačne pokrajine so pogoltnile vse misli in vse glasove gostov. Najbrž je zato v sredini prostora stal klavir: ko je bila tišina v kavarni že pomenljivo spoštljiva, je z oljnih slik zdrsnil zvok klavirja in nasičil čas, da so dolge ure popoldneva kar obvisele v zgodbah preteklih stoletij.
»Kaj bosta naredila z Benom?«
Ivan je rad postavljal velika vprašanja v trenutkih, ko se človek malo umakne vase, ali pa potem, ko preživita kak lep dan nekje na izletu in prijetna utrujenost že zleze v naročje, da se pocrklja. Takole nepripravljeno jo je spet našel, ko sta se zvečer vračala domov. »Kako to misliš, nepripravljeno? Saj že nekaj mesecev razmišljaš o tem! A se ti ne misliš javiti na telefon?«
Ema je zavzdihnila in sledila zvoku kitare, ki se je prevračal nekje na dnu njene nabasane torbice, pa je morala prej ven potegniti steklenico za vodo in kobaltno modro usnjeno denarnico, ki jo je razveselila vsakokrat, ko se je je dotaknila in jo je tudi tokrat kar še malo božala, tako mehka je bila na otip, potem pa je kitara za kratek čas utihnila in ko se je vnovič oglasila, je telefon končno našla. Bil je Beno. »Oioioioioi, si na Veneri?« Ta tonemsko vijugasti, predvsem pa glasni pozdrav je presenetil Ivana, ki o njunem vesoljskem načinu komuniciranja še ni vedel ničesar. »To pa je ena resna firma,« je zamrmral nekam v šipo, kamor se je nalepila zablodela dežna kaplja.
»Ema, a se še spomniš, da ne zagovarjaš plastike?« je začel Beno.
Ema bi tako stvar težko pozabila. A želi Beno morda predavanje?
»No, potem se boš pa kar takoj strinjala, da spet posadiva industrijsko konopljo. Malo sem raziskal: prav vse, kar je danes narejeno iz plastike, lahko nadomesti industrijska konoplja! Si že navdušena, ker boš lahko delala svet lepši ali pokličem raje čez pet minut?«
»Čeprav bi bila z veseljem zdaj navdušena, me raje pokliči čez pet minut.«
Ivan, ki je imel takrat na obrazu veliko večjo tišino od tiste v avtu, je za ovinkom poiskal počivališče, zapeljal s ceste, počasi ustavil in ugasnil luči. Prijel jo je za roko.
Ivan namreč misli, da je to vedno treba narediti najprej, ker pač to človeka najbolj pomiri. »Kaj te muči, Ema? Lahko kako pomagam?« Ema bi se najraje zasmejala, ker Ivan take stavke pobira iz knjig, tako pravilni in naučeni se ji vedno zdijo. Toliko njenega smeha je bilo na takih mestih že nakopičenega zaradi podobnih situacij v njuni preteklosti, da bi lahko zdaj samo obrnila stikalo v sebi in se ob tem nasmejala od srca. Kako je to pravzaprav lepo: ko ponavljamo neka dejanja, nastajajo nekakšni obredi, in, energija, ki je prisotna takrat, se z vsako ponovitvijo obreda dodatno naloži, baje celo eksponentno narašča, in taki pravilni Ivanovi stavki so bili neke vrste obredi, ko je Ivanu uspelo situacijo zasukati v drugo smer, čeprav sicer drugače, kot je planiral … Ivan namreč v takih situacijah zbere svoje srce in ga ponudi v podporo in to je v resnici zelo lepo in na tem mestu je Ema v tem trenutku potočila solzico ganotja še za nazaj, za vse pretekle takele obrede … Ivan je znal v trenutku zresniti celotno situacijo in to se je Emi zdelo lepo, vendar pa hkrati tudi nepopisno smešno: če bi Ivan vsaj maaalo tiste pravilne stavke, ki se jih nauči iz knjig in so primerni za določene situacije, če bi jih vsaj maaalo prikrojil po svojem trenutnem počutju, potem bi bili ti obredi taki, kakor si jih on zamišlja, tako pa v zadnjem hipu sprostijo situacijo in Ema prasne v smeh.
Ampak tokrat se ni zasmejala.
Pravzaprav se že nekaj mesecev ni zares sproščeno smejala. Samo na trenutke ji je uspelo izviti se tesnobi iz trebuha. V preteklosti vedno jasen, če že ne jasen, pa vsaj optimističen odgovor na vprašanje kdo smo in kakšno je naše mesto v vesolju, je v zadnjih nekaj mesecih namreč postajal vse bolj meglen. (»To so vendar delfinove tesnobe!« je prestrelilo Emo tam zunaj romana. Bila je prepričana.)
»Kako da ne čutiš potrebe, da bi vedel, kaj se zgodi potem? Po fizični smrti?«
Ivan jo je zdaj objel. Torej to jo muči. Kako, pa saj je ona vendar vedno govorila o poti duše, o reinkarnacijah …
»Ivan, ne vem, če je vse tako zelo preprosto … Kaj, če je vse zgolj privid? Kaj, če je ta svet, ki ga zaznavam, zgolj ena dimenzija bivanja? Kaj pa je okrog, česar s svojo omejenostjo ne zaznavam? Kaj, če smo marionete? Imamo v resnici svobodno voljo? Vem, da so ljudje z obsmrtnimi izkušnjami govorili o svetlobi v predoru, ampak, kaj, če je to le zato, ker so se v tistem hipu pred smrtjo prepustili in se odprli in so zato izkusili svetlobo? Če bi bili pa v krču strahu, bi pa tavali nekje v temi? Recimo, reciiimo, no, da je svetloba res vse, kar je in da je tema iluzija, ampak, kako naj dobimo moč in zaupanje, da takrat ostajamo odprti in potem v resnici izkušamo božansko svetlobo, neskončno radost in ljubezen? Kako naj si zagotovimo, da nas ne bo v ključnem trenutku strah potisnil v iluzijo teme? In se potem izgubimo v tej iluziji? In kaj, ali kdo, nas potem od tam sploh lahko še reši?« Ni jokala, groza najbrž nima joka, groza je tako ledena, je pomislil Ivan in jo poskušal sprostiti v njeni neizprosni drži: »Jaz te bom rešil«. Pobožal jo je. »Ivan, to pomaga samo čisto čisto malo, razumeš, hvala, ampak ne morem več ignorirati te kepe nemira, občudujem te, da ti kar mirno živiš s tem ne vedenjem, jaz sem do pred kratkim lahko tako lepo živela, ker sem mislila, da vem. Po tistem spomladi, ko sva z Benom požgala konopljo, razmišljam o vsem mogočem, pa se misli ne izidejo, kot so se prej izšle, prej je bilo vse tako prijazno, jasno … Pogrešam čas pred tem, rada bi, da se ta gmota sprostiii!« Ko bi jo vsaj ta dolgi klic odrešil, pa se je samo zaletel v šipo in vse je padlo nazaj, vanjo. Zakaj se v avtu tako zgostijo stvari, prav nasičijo se in zdaj niti okna ne more odpreti, ker zunaj lije … »Ivan, pelji naprej, greva naprej, nekam, vsaj premakniva se, prosim, saj sem v bistvu v redu« … Pa saj je res skoraj čisto v redu … Glej, no, kako so kaplje zalile šipo, sploh se nič ne vidi ven, vse je zmazano, tako kot ona … Kakšna lepljiva mokrota, kar zmrazilo jo je. Ivan naj kar lepo vozi, tako je boljše, ja, in ja, v redu je z njo in končno se spet malo vidi ven in glej no, a tukaj je torej steklo tisto olje iz tovornjaka, saj je še vse mastno po tleh …
Ivan je vozil in jo z desnico še naprej držal za roko: zdaj sta bila pripravljena na karkoli, takole skupaj sta močnejša. Ko je v tišini počasi zaslišala ta Ivanov stavek, je začutila, da je res njegov. Rahlo se ga je dotaknila in preko konic prstov je stekla bližina. Besede, ki so se ji zdaj prebujale v žilah, so bile kot zevajoče brezno, ki se odpira za kakršnokoli rešitev in kljub temu, da se je zdela ta rešitev še daleč v prihodnosti in še to zgolj kot ena od možnosti, je na robu brezna vendarle čepelo nekaj zaupanja in potrpežljivosti.
»Tale Zemlja se mi zdi samo en podaljšek resničnosti na naši poti … Vem, da je smer navznoter, da moram z zavestjo samo navznoter … Samo a veš, včasih me je pomirjalo, da je najgloblja resnica naša svetloba, naša ljubezen s svojim sočutjem, modrostjo, pogumom, kreativnostjo … Ampak spodaj, veš, spodaj pod to manifestirano svetlobo, je pa še nekaj – globoka žametna črnina, v kateri vrvi od še ne manifestiranega življenja, še nerojena svetloba, potencial življenja, ali kaj … In točno tam, razumeš, se mi zdi, da tiči največja skrivnost. Tam je najbrž odgovor na vprašanje, ki me muči. Se mi zdi, da je tam izvor naše zavesti, kot je v črni luknji najbrž izvor vesolja, skrivnost vesolja. Kaj, če se naša notranja žametna črnina zlije z zunanjo črno luknjo vesolja? Kaj če se naša notranja neskončnost in zunanje neskončno vesolje srečata v tej skupni točki?«
Cesta zunaj v temi ju je vodila domov in Ema bi si tako rada zgradila tako cesto v svoji notranjosti, cesto, ki jo bo tudi v temi vodila domov. »Veš kaj, le zakaj naj bi bilo glede zavesti po smrti kako drugače kot v življenju, najbrž je isto. Ko smo v človeškem življenju odprti v srcu, izkušamo svetlobo, vendar pa nismo ves čas v srcu in odprti, precej časa smo tudi v strahu in njegovih izpeljankah – pohlepu, nezaupanju, sovraštvu, ljubosumju … –, zato najbrž tudi po smrti izkušamo oboje, temo ali svetlobo. Ampak, a se lahko vedno sami odločamo?« Ko so kaplje padale na šipo, so se oblikovale v male vprašajčke in naj se je Ivan še tako trudil in jih z brisalci odganjal stran, so z neba deževale nove in nove in tiste na robu šipe pa so se na koncu že izlivale v klicaj.
Ema je pobrala telefon, ki ji je medtem zdrsnil na tla, in poklicala Bena: »Prav, začniva delati svet lepši in nekoč bom mogoče celo spet lahko navdušena.«
»To pa je slišati obetavno,« se je zaslišal Benov smeh, »mogoče je pa zdaj čas za najine žalostne makarončke …«
Ivanu se je Benovo duhovičenje zdelo zelo netaktno, ampak v Emi se je pa začuda nečesa dotaknilo in bučno se je zasmejala.
