»Zdaj, ko se jezim na ves svet in ves strup drvi vame, se vas bom še enkrat odkrižala. Vas kot mesto in mesto kot vas. Zadržanja mi prijetno kapljajo v uho.« Močno dežuje in italijanski policisti so ob deževnem vremenu nevidni. Po dolgem času sem s svetlobno hitrostjo spoznala, da se o vsem motim. »Nikoli ne smeš stati izven kroga, nikoli!« Povlekla sem rezilo in se skrila za dimnati steber. »Nepripravljenega vkleniti v pogovor z ostrino.« Izbira je v zlomu, v presledku. »Razkačiti votlino, obrnjeno drnjohati. Pihajo in vijejo, najbolj se jih sliši, ko najdejo luknjo, mlinček. Vanj porinejo vse, kar svet rodi. Povijejo klobasico, pripravno in gotovo.«
Zlo je umito v čiste bivalne prostore,
da niso vidni ostanki
levitev.
Odvržena pod
dimenzijo kože,
telesa po odseku
poženejo iz korenin.
Ošilila sem kljun in skrajšala krila,
kremplji so nedotaknjeni.
Sprejeli so me v zbor,
letim lokalno.
