Ime mi je Lana
In če sem iskrena, kar večinoma nisem, marsikaj v življenju počnem, da se izognem sebi. To pa je dandanes tako enostavno, veliko bolj enostavno, kot je bilo kdaj prej.
Delam vsak delovnik od sedmih do treh. Včasih ostanem tudi dlje, delo nosim domov, to pa redno. O njem, delu, veliko razmišljam, in počutim se dobro zaradi iluzije, da je svet zaradi mene, zaradi nas, lepši kraj.
Vsak dan se bolj zavedam, da je moje posredno ukvarjanje z marginaliziranimi skupinami čisto naključje, služba, do katere sem prišla brez truda in v kateri iz podobnih razlogov vztrajam ter se obenem prepričujem, kako dobra oseba sem.
Ker ne sovražim Ciganov, pedrov in migrantov.
Mater, res imam visoka merila!
Kako sem ugotovila vse to o sebi, je tudi vprašanje.
Mislim, da mi je samo za trenutek pozornost zdrsnila z ljubljene površinskosti – in videla sem vse to, o čemer govorim.
In še veliko več, o čemer zdaj ne morem govoriti.
Danes sem pred blokom srečala staro gospo, ki je, preden me je nagovorila, sploh nisem prepoznala. Govorila je z drugačnim naglasom, povedala je, da me je že večkrat videla s svojega balkona, da že leta stanuje v zadnjem nadstropju, da je že leta ovdovela in sama.
Vprašala sem jo, od kod je, in rekla je, da iz Kranja, čeprav je tu, v Mariboru, že več kot pol stoletja. Povedala sem, da sem tudi sama priseljenka. Gospa, kasneje bom izvedela, da ji je, kakšno presenečenje, ime Marija in jo vsi kličejo Micka, je potem mislila, da mi daje kompliment.
»A res?« je rekla. »Pa tako dobro govorite slovensko! In še nikoli nisem slišala, da bi poslušali tisto vašo musko. Nikoli ne bi pomislila, da ste od tam doli … Takšna krasna, urejena gospa …«
Od kod tam doli?
Iz pičke materine?
Z Micko sva se razšli kot prijateljici.
Saj ni mislila nič slabega.
Sploh ni mislila.
To ni samo njen problem.
Moja domnevna nedružabnost je bila, ko sem še živela v Sarajevu, rahlo moteča.
Tu, v Mariboru, ne izstopam.
Občasno grem s kom na pijačo, navadila sem se, da se lahko gre na kavo za manj kot pol ure, obvladam površne pogovore in smejanje, znam zablesteti na zabavi, ko se to od mene pričakuje, čeprav se vse manj pričakuje; ampak ne potrebujem ljudi. Vsaj ne ves čas. Tudi Marka ne potrebujem.
Gledališče je čisto blizu najinega doma, ponudba je občudovanja vredna za tako malo mesto, tako malo, da poznam celotno produkcijo drame in baleta in opere. Poznam tudi obraze urejenih avstrijskih sosedov, ki redno prihajajo v gledališče. Poznam tudi lokalne obraze.
Hodim na jogo in razen v redkih trenutkih, ki jih preživim v Sarajevu, se prehranjujem, kot da se sovražim. Ne vem, zakaj.
Edina razlaga, ki jo najdem za vse, kar počnem, je, da se izogibam sebi.
Predvidevam, da zato tudi berem ne več.
Ker me je vsaka knjiga, ki sem jo vzljubila, potisnila v neprijetne globine moje duše. Jebeš to.
Med Emirjem, ki me je pustil, za vedno, že nekajkrat v mojem življenju in me vsakič usmrtil, in Markom, ki je tik pred tem, da končno postane preteklost, sem že večkrat pomislila, da sem srečala ljubezen svojega življenja.
Vsi so bili čudoviti, zabavni, edinstveni, enkratni …
Nekatere sem prerasla, drugi so prerasli mene, saj je vseeno.
Ni mi bilo vseeno zanje, to ne. Vendar mi je nekako uspelo, da sem jih hitro in brez truda pozabila. Razen Emirja.
Marsikdaj sem zelo visoko letala in velikokrat boleče tresnila na tla. Ampak. Večinoma se jih, teh moških, ki so vsaj za trenutek mislili, da sem njihova, in jaz, da so oni moji, spomnim po dobrem. Ko se jih, če se jih, sploh spomnim. Večinoma si všečkamo fotke na fejsu in si voščimo za rojstne dneve … In vse to je tako običajno in lepo v svoji preprostosti.
Prepričana sem, da so na svetu tisti, ki so moje ljubimce prešteli. In vesela sem, da jim delo ni bilo lahko, če že nimajo početi nič pametnejšega. Moralni policaji v nemoralnem svetu imajo konec koncev svoj smisel.
Samo njega, Emirja, njega se spomnim prav vsak dan.
Občasno ta občutek romantiziram in mi je všeč, še večkrat se zdim sama sebi navaden bedni drek … Za »focn stisnit«.
Kakorkoli razmišljam o njem – eno je še danes enako, kot je bilo med tistim pogovorom za alipašinsko šolo: ne vem, kaj bi z njim.
Pa je kljub temu tu.
Nenehno, nenehno …
Ne razumem.
Ne vem, zakaj želim razumeti.
Sarajevo, maj 1992
Sedela sva za osnovno šolo, ki je bila že tedne prazna.
Nisem vedela, da pride, nekaj dni se nisva videla, nisva se slišala, odkar je glavna pošta zgorela, zato nikjer v mestu ne delajo telefoni. Alipašino je daleč. Takrat nisem vedela, zdaj vem, da je od Alipašinega do Breke približno osem, mogoče celo devet kilometrov. Še kakšna dva dodatna, ker ni mogel priti po glavni cesti; marsikje je bilo treba narediti ovinek zaradi ostrostrelcev na križiščih.
Klical me je pod oknom. Zvonci niso več delali, saj ni bilo elektrike. Zagotovo ga je marsikdo slišal prej kot jaz. Preskakovala sem po pet stopnic, da se mu čim prej vržem v objem, in kasneje v življenju sem o tem trenutku mnogokrat razmišljala kot o trenutku čistega veselja na samem začetku tragedije, katere obsega se na srečo nismo zavedali.
Želela sem mu povedati vse. Tako kot od prvega dne dalje.
Vse svoje misli, vse svoje na novo vzbujene strahove, vsa svoja nova spoznanja. Mu dati vse napisane misli … Govorila sem brez premora, tudi o novem sosedu, starem profesorju Bećiru in njegovih zelo zanimivih teorijah o tem, kdaj in kako bo konec. Všeč mi je bilo, ker je bil optimističen.
Predlagala sem mu, da prosim starše, da lahko kakšen dan ostane pri meni, če bi njegovi dovolili.
Za te čase in to Sarajevo zelo pogumna ideja neke najstnice.
Vseeno sem nekako vedela, da nič več ni normalno in da ni več nenormalnih vprašanj.
Vedela sem celo, da bi se moji doma strinjali.
Zdaj vem, da sem to vedela zato, ker sem čutila njuno stisko, le definirati je nisem znala.
Verjamem, da je človekova najhujša stiska, če ne more zaščititi svojih otrok.
»Tako si lepa, da se na trenutke prestrašim, da ne obstajaš,« je rekel. Nasmehnila sem se. »Vse, kar si v življenju želim, je, da te opazujem … Ko ješ, ko bereš, ko se me ne zavedaš …«
Lepo ga je bilo poslušati.
Nisem mu čisto verjela, ker pri šestnajstih ne verjameš. Ne da ne verjameš njemu, pravzaprav. Misliš pač, da ima neko motnjo, da te vidi tako, vendar ti prija.
»Uredil si s Sanjo, a ne?« sem bolj rekla kot vprašala, mirna, prepričana, da poznam odgovor.
Midva z Vedranom, mojim fantom, nisva imela težav. Njegovi so šli iz Sarajeva že aprila. Dogovorila sva se, da prekineva, ker kdo ve, kako bo čez mesec ali dva, ko se vojna konča.
Kako naivna sva bila …
Rekel je, da sva lahko le prijatelja.
»Kako le prijatelja? A je sploh kaj več od tega, da so si ljudje prijatelji?« sem odsotno ponovila Emirjevo misel.
Nekaj časa me je mučilo, da Vedranu nisem povedala za Emirja.
Pa nisem znala povedati …
Mogoče se mi je takrat začelo dozdevati, da svet vseeno ni črno-bel.
Kaj naj povem Vedranu?
Da sem namesto v šolo zadnjih nekaj tednov zjutraj hodila k Emirju v posteljo, ko so vsi drugi zapustili staro, mrzlo, utrujeno hišo, kot v najlepši grad odkrivat neki čisto drugi svet in neko čisto novo sebe?
In da bi imela toliko neopravičenih ur, da bi me vrgli iz šole, če se ne bi začela vojna, meni pa je bilo za to čisto vseeno?
Ja, to bi mu morala povedati. To je bila resnica.
Zakaj nisem, ne vem.
Da ga ne bi prizadela?
Zato ker nisem želela uničiti slike, ki si jo je ustvaril o meni?
Zato ker sem bila neiskren človek, ki se je zavedal, da dela nekaj, kar je zelo narobe?
Ne vem.
Nisem mogla.
Nisem imela časa zanj.
Nihče razen Amre ni vedel, kaj počnem.
Ona me je občudovala, namesto da bi me obsojala, okregala, zagrozila, da me bo zatožila …
Starši niso bili preveč pozorni name, saj se je začenjala vojna.
Govorilo se je samo o njej.
Vedrana nisem pustila prej preprosto zato, ker ga nisem videvala. Enako je bilo z Emirjem in Sanjo. Z Emirjem nisva imela časa prav za nič drugega. Sanja ga ni iskala, saj se je kot vzorna dijakinja trudila doseči čim boljše rezultate za jesenski vpis na fakulteto.
Midva sva svet zmanjšala na njegovo sobo, sprehode po Pionirski dolini, čeprav sploh nisva gledala živali, ampak sva bežala od sveta, odhode domov in čakanje jutra, da se znova dobiva, takoj ko ostane sam.
Emir je pogledal v tla, v svoje dotrajane superge, in vedela sem, da pogovor, ki sledi, ne bo prijeten. Odkimal je.
»Upam, da boš razumela …« je rekel. Čakala sem.
»Razumela kaj?« sem predrzno rekla.
Spomnim se svoje obrambne drže. Mnogokrat sem z obžalovanjem pomislila na ta svoj odziv. In mnogokrat sem kljub temu odreagirala predrzno.
»Sanja je bila na balkonu, ko sem bil na poti k njej. Poklical sem jo in ji povedal, da pridem, da se resno pogovoriva, in že po telefonu sva se malo skregala, ker je začela delati dramo, da ne more čakati, da naj ji takoj povem … S Sanjo se poznava celo življenje, saj veš … Želel sem ji povedati celotno resnico o nama. Ker si zasluži, da ve. Njena mama je bila na poti v službo, na urgenco. Sanja je videla granato, ki ji je razkosala mamo … Prišel sem deset minut po tem … Ona, Sanja, je čepela na tleh hodnika, obkrožena s sosedi … Nisem mogel … Prišel sem ti povedat in te prosit, da počakaš …« je rekel.
Komaj sem zaznavala, kaj govori.
Ne tako daleč je odjeknila eksplozija. Nisem se prestrašila.
V moji glavi je tolklo na milijone neusklajenih bobnov.
»Kaj naj počakam?« sem vprašala.
»Da si opomore … Videla je, kako ji je granata razkosala mamo, Lane,« je ponovil, kot da nisem razumela.
Mogoče res nisem. Zagotovo nisem.
»Kaj naj počakam?!« sem zakričala.
Vstal je. Poskušal me je objeti, pa sem ga besno odrinila.
»Nimam kaj čakati! Niti sedemnajst let nisem stara! To ni normalno. Nič ni normalno. Ni normalno, da ji je granata ubila mamo. Ni normalno, da karkoli čakam. Ni normalno, da ti čakaš. Ni normalno, da si sploh kdaj v življenju opomore.« Neustavljivo sem jokala in sploh ga nisem poslušala.
»A bova vse zavrgla?« je tiho rekel.
Njegov pogled je bil pogled stoletnika, sploh ne vem, zakaj sem to pomislila.
»Kaj vse? A naj bom tvoja ljubica? A naj me skrivaš? Ne morem ti biti ljubica. Ne bo si opomogla niti čez dva meseca niti čez deset let, saj je videla, kako ji je granata razkosala mamo! Sovražim se! Sovražim se, ker imaš prav in ker te ne morem sovražiti. Ne morem pa počakati. Nočem počakati. Vse ali nič, Emir. In kaj je zdaj vse? Vzeti fanta punci, ki je videla, kako ji je granata razkosala mamo? Kdo sem jaz?! Kdo!?«
Nikoli prej in nikoli pozneje nisem imela takega izpada.
Ne spomnim se, kako se je najin pogovor nadaljeval.
Spomnim se, da sem jokala. In da on ni. In da je bil zelo žalosten. In da me je poskušal prepričati. Ne vem, v kaj.
In da sem vedela, da ima prav …
In da sem vedela, da imam prav …
Preden je odšel, mi je povedal, da se bo prijavil v vojsko.
Bila sem ponosna.
Kako neskončno naivna sem bila, ko sem verjela, da je katerakoli vojna moja, najina, naša …
Kako neumna!
Ta dan sem pokadila svojo prvo cigareto.
Ni bilo mirno.
Odjeke eksplozij granat smo poslušali vse popoldne.
Pomislila sem: če umre, če ga na poti domov kdo ali kaj ubije, mi tega nihče ne bo prišel povedat.
Se v vojni tako računa, kdo je tvoj? Po tem, da te bodo obvestili, da je ranjen ali mrtev nekje obležal?
Moj sosed Jasmin, dve leti starejši fant iz vhoda ob našem, mi je obsedeno razlagal o religijah. O vseh religijah.
Poslušala sem, ker sem želela biti tiho.
In v teh dneh, čeprav tega vse do konca vojne nisem izgovorila, sem opravila z Bogom …
Vsaj s tem Bogom, ki so ga ponujale religije.
Ker če Bog je, sem mislila, je neumna, bolna baraba, če se mu zdi, da je to, kar prestajamo, iz kateregakoli razloga smiselno.
Bogu sem lahko oprostila, le ko sem ga izničila v svoji glavi.
Bil je šele začetek vojne.
Ljudje so postajali vsak dan bolj religiozni, celo Amra je enkrat, ko se je začelo bombardiranje in sva tekli proti bloku, rekla, da nam je Bog vsem določil število korakov in jih bova morda prehitro porabili, če tečeva.
To, da sem opravila z Bogom, je bila moja prva prava in velika skrivnost v življenju.
V vojni se ljudem o tem ne razlaga.
