Outro
Brzel sem čez Tabor, dol po Ljubljanski, mimo bolnice, čez Trg revolucije in še čez Stari Most. Bicikel je bil fotrov, svojega sem imel že leta v Ljubljani. Večerilo se je, vikend je bil pred vrati, topel piš je vlekel gor po Dravski brazdi in odnašal vonj po čevapih nekam na Koroško. Bilo je zadnje leto desetletja, v katerem smo odrasli, zadnje leto stoletja in tisočletja. Parkiral in zaklenil sem tam gor na Glavnem Trgu in zavil po kamnitih stopnicah, ki se zajedajo v Veliko Kavarno ter se izgubil v množici, ki je zajadrala v mesto, da pogoltne komad mesa in ga poplakne z malce mlačne kulture. Prebijal sem se po glavni promenadi, srečeval stare znane face in nove neznance, dvigoval glavo nad množico, oprezal levo in desno, da ga slučajno ne zgrešim. V manjši gneči bi to bilo nemogoče, tokrat, v tej masovki pa še takega hrusta, kot je Pero, nehote spregledaš.
Tam nasproti bivšega Kapučina je stal in žulil pir. Videl me je celo prej kot jaz njega in mi veselo mahal. Dolgo ga že nisem videl, vsaj dve leti, a se ni kaj bistveno spremenil. Usnjene mokasinke, fensi majčka z ovratnikom, ki je kao pomotoma bil narahlo uvihan navzgor in petstoenke.
– Kje si, stari!
– Evo me, tu sem!
– Kdaj si prišo iz Ljubljane?
– Danes. Popoldan. Z Intercity-jem.
– Faks? Špila?
– Gre nekako. Malo se matram, ampak bo že.
– Zdaj bi lahko bil že gotov, je rekel in se zarežal. Opazil sem nekaj zrelostnih zarez v tistem nekoč otročje napetem obrazu.
– Lahko, ja, samo nisem ravno v položaju, da bi se preveč hvalo.
– Zgledaš pa isti, stari, nič se ne staraš, mi je popihal na dušo.
– Ti tudi ne, sem še jaz njemu prizanesel.
Nagnil sem pir, ki se je pojavil na plastičnem prtu med nama, si prižgal čik in se ozrl naokoli. Mesto je bilo takšno kot pet ali deset let nazaj. Da se gabaritom kaj pozna, mora precej več miniti, potresa pa tudi ni bilo nobenega, da bi to pospešil.
– Kako je kaj stanje pri tebi? sem še jaz njega podrezal.
– Misliš, na splošno?
– Ja, kakor koli pač. Kaj se ti kaj dogaja? Si še v svojih poslovnih zadevah ali kaj novega, kaki premiki morda? Kakšna pička oziroma pardon, malo smo že stari, kakšna punca, bodoča žena, na sceni?
– Skoz se dogaja, saj veš, kak je to. Vedno kaj novega. Tudi če je vse kul, se stvari spremenijo, ker se pač morajo.
– Ne mi pravit. Vem, kak je to, sem odvrnil in pomislil na cel kup na pol doživetih, pol zamujenih priložnosti, da mogoče svoje življenje proaktivno preusmerim v kakšno lepše tlakovano ulico, namesto da se mu pustim prevažati po tem kurčevem makadamu.
– Imam punco. Andreja ji je ime. Ne poznaš je, iz Sobote je, tukaj študira na Pedagoški. Zdaj sva že kako leto skupaj. Živi pri meni. Saj veš, da mam flet?
– Ja, to si že mel, ko smo nazadnje hengali.
– Stari, kdo pa je čisti Ljubljančan, he, he, me je rahlo zbodel.
– Ne se bat, to se nau enkol zgodil.
– Ja, no, drugače pa sem tudi začel študirat.
– Ne me jebat. Kaj pa?
– Gostinstvo in turizem. Mislim, da je v tem neka prihodnost. Drugega tu ni več. Saj vidiš, kak je Lent, mislim Festival, ratal.
– Ja, ogromna zadeva je, vidim. Po mojem največji te vrste v Sloveniji. Se strinjam, da ima to mesto zdaj predvsem turistični potencial. Kaj pa ono, se pravi, ni več aktualno? Slišal sem, da je Ivan …
– Ja, pred par meseci. V tujini so ga pihnili.
– Veš kaj bolj natančnega?
– Čuj, ne. Vse živo govorijo, samo veš, kak je to. Mogoče je blo celo po pomoti. Masla pa je itak mel dovolj na glavi, da bi ga vsak trenutek lahko nekdo. Kakšen od tistih, ki jih je jebo ali pa jim kasiro, mogoče kdo, ki mu je bil kaj dolžen, mogoče pa naša obveščevalna, kaki operativec, da se ga skratka rešijo. Dosti je tud vedo, preveč za nekatere. Saj se spomniš, v tistih začetnih časih države se je ogromno enega dreka polilo in nekdo je moral to brisat. Ivan je to pač znal. Mogoče pa je spet koga izsiljeval s tem, kaj je vedo, bog si ga vedi.
– Ampak malo pa si je folk tu vseeno oddahno, mislim zdaj, ko ga več ni.
– Kaj te vem. Glej, ni bil on neki velki plejer. Mogoče se je nam to zdelo pred sedmimi, osmimi leti, ko smo bli še smrkavci, ampak tu maš zdaj precej večje ribe, stari. On pač ni nikoli zlezo višje od tega, da za drobiž teži temu ali onemu, pravi carji pa so polastninili cele tovarne, podjetja … no, kakor koli, zdaj je pokojni, naj počiva v miru skupaj z vsemi svojimi grehi. Nisem več imel kaj dosti opravka z njegovimi zadevami zadnja leta.
– Kaj pa Džoni? Je še živ?
– Valjda. Vunbacitelj je, v nekem klubu gor v Avstriji. Malo ga je streznilo, ko so šefa poknili. Fsral se je, ker je mislo, da bodo tud njega. Zato je tudi spizdo gor. Itak ga pa noben ni iskal ali pogrešal ali kaj podobnega … Je pa ga avto baje tam zbil, samo mu nekako čudežno ni nič blo, samo par prask.
– Prokleti idiot. Res ma srečo v življenju. Da preživiš in doživiš vse to, kar je ovi preživel …
– Ja, nima pameti, ma pa srečo. Niso pa vsi meli sreče …, je zamišljeno rekel.
Res, niso je imeli. Stvari so visele tam v zraku, pa nama ni bilo o njih preveč za govoriti. A sva se jih oba dobro zavedala, ker so krojile tudi najina življenja. Že Majk, recimo, če sva Džonija načela. Nikoli namreč nismo povsem razčistili, ali sem jaz dejansko bil kaj kriv ali sokriv za pizdarijo, ki jo je naredil. Leta so sicer tekla in odsedel je že večino kazni, a na obiske mu sam nisem hodil. Tudi Pero je bolj poredko tja zataval, verjetno predvsem iz strahu, da ga ne zadržijo, ker kumulativno je imel gotovo več nevšečnosti na spisku kot ubogi Majk. Sam se sicer prav gotovo ni toliko ubadal s tem, ali sem imel prste vmes, kot sem se jaz, je pa le priplavalo na površje tu in tam v preteklih debatah. Pred dvema letoma sva se zaradi tega tudi konkretno sprla, zato je temu tudi sledil tak daljši hiatus v najinem druženju.
Druga stvar, ki sva jo oba vedela, pa je tekom let ratala tabu tema, je bil Dino. Že vsa ta podjebavanja zaradi njihovih znotrajdružinskih razprtij, ki niso bila zlonamerna, temveč večinoma le za štos, je verjetno vzel preresno, ko pa je Dino šel dol na jug in, kot se je kasneje izkazalo, za vselej poniknil, so stvari znotraj njihove družine samo še eskalirale, pa tudi z nami znotraj družbe se ni več dobro počutil, in tudi mi z njim ne, čeprav ni bil zategadelj nič kriv.
– Greva na Glavni Oder? je nenadoma vprašal.
– Ajd, greva. Kdo pa špila danes?
– Balašević. Prvič baje na Lentu.
– Res? sem se začudil in nenadoma začutil nek prijetno neprijeten cmok preteklosti nekje v žrelu. Požrl sem ga. Valjda, ajmo, sem odvrnil.
Počasi sva brodila po gosti človeški brozgi, ki je fluktuirala vzdolž Drave, nazaj proti glavnemu odru, skupaj z drugimi, ki so stiskali v roki karto za košček jugo nostalgije. Govorila sva o vsem in o ničemer po poti, a sem bil z mislimi drugje. Spomin je pač kurba; misliš, da lahko pozabiš, pa ne moreš …
Naenkrat se mi je zazdelo, da jo vidim; le za hip, za bežen drobec momenta, a vseeno dovolj, da sem ujel kanček žarečega nasmeha, blesk visečih uhanov, dolg vrteč vrat, na katerem se je obračala proti meni in mešala zrak z mehkimi lasmi. A le za hip, saj je takoj spet izginila v nepregledni masi ljudi, pa tudi trudil se nisem, da jo najdem …
… mogoče pa je kje tukaj … skrita v množici … mogoče me zasleduje … v frfotajoči grunge oblekci … v svojem pre-emo fazonu … v črni usnjeni jakni … s kičastim nakitom … v bulerjih … mogoče v kaki drugi dimenziji, stari moj … this monkey’s gone to heaven … so peli Pixies … in ona … my monkey … magično pleše … in se vrti … na The Cure … se rahlo smeji … moja … nikoli nisi bila prav moja … bil sem … bil sem zraven vsega še prereven zate … zdaj to vidim … iz napačne kaste … takrat smo bili premladi, da bi to spoznali … zdaj je, kar je … moram jutri … tako rada je imela tiste sveče … prvega novembra … tam nekje …
Kot da bi vedel, je Pero vprašal, ali še kdaj pomislim nanjo. Eh, tu pa tam, sem se mu zlagal in zamahnil z roko.
– Uboga reva. Ni si tega zaslužla. Škoda je je.
– Boljše, da se je za njo tak končalo. Te je že moralo tak bit. Če ni za bit, je za it, pravijo … Saj to je iskala, ves čas. Izhod.
– Malo sem že pozabo, je blo hitro po vrnitvi iz one komune?
– Ja, ampak po drugi vrnitvi. Naslednji večer. Zlati šus … Ni blo lepo. Stara dva sta jo našla gor na podstrešju. Šele drugi dan. Groza, stari, groza …
– Eh, jebiga.
– Ja, jebiga.
Drenjala sva se naprej, vse bolj na tesno sva stala. Muzika je že pičila z odra, balkanski cigumigu, ki pa smo ga itak imeli vsi v krvi.
– Dobro veče, Maribor!!! je zadonelo. Množica je padla v ekstazo.
– Kako pa je brat?! se mi je zadrl na uho. Eh, v redu, sem se mu še enkrat zlagal.
Grega je obtičal pri starših, tu in tam bil hospitaliziran, čas se skratka zanj ni več zanimal, pustil ga je na mestu in vsak dan smo bili za en dan bolj oddaljeni od njega …
Balašević se medtem ni sekiral za naše težave, pravzaprav je bil tu, da nam pomaga, da jih vsaj za to uro nekje odložimo, pustimo. Žgal ga je z muziko in sledili smo mu, skakali, plesali, peli, če smo znali in drli, če nismo. Pozabljali smo, bežali ven iz sebe, pa direkt v pravljice, neuslišane in neizpolnjene ljubezni, nežne tragedije in božansko peklenske komedije. A ni mu bilo dovolj, staremu prekaljenemu odrskemu mačku.
– Evo, još jedna pesma za vas !!! Maribor, ovo je za tebe!!!
In kar naenkrat je od nekje iz mlajših let pridišal spomin in mi zagomazel po telesu. In spomin je pričel puhteti tudi iz ostalih, ki so stali tam v tisti gužvi, iz sprehajalcev na Lent promenadi, iz šoferjev in potnikov v avtomobilih in avtobusih, iz staršev in otrok v socialističnih blokih in razlastninjenih hišah, iz upognjenih starčkov v prevelikih stanovanjih ter domovih za ostarele, iz umrlih junakov in junakinj neštetokrat povedanih lokalpatriotskih zgodb, iz lesenih, kovinskih in betonskih mostov, iz bohotnih parkov, iz razrušenih, nikoli urbaniziranih tovarn in skladišč, iz olupljenih, nikoli gentrificiranih staromeščanskih bajt, iz prepleta cigla, malte in železobetona in iz čudovite reke, ki je vse to držala na tleh; iz vsega mesta se je dvignil spomin in mesto se je smejalo in jokalo, pelo in se vrtelo v večnem klobčiču lepote in bolečine.
… jebo te bog, Balašević, kje si me našo zaj s toto patetiko …
– Kaj si v redu, stari?! Nekam solzen mi zgledaš, he, he!!
– Eh, to se ti sam zdi!! Svetloba je taka!!
– Valjda!! Balašević je car!! Še meni gre na jok!!
– Valjda!!!
– Ajmo svi zajedno!!! Ooo, daj okreni …!!!
… taj ringišpil u mojoj glavi
To ne zna nitko, samo ti
Bez tebe drveni konjići tužno stoje
Dođi, iz plave boce se pojavi
Bar jednu želju ispuni
I dodaj svetu malo boje, o, čudo moje …
