Ringlšpil (osemindvajsetič)

15

 Bowels of the devil … Guts made out of steel and concrete … (Bodycount)

– Mislim, ne vem, zakaj se je meni zdaj treba s tem ukvarjat?! Ko da nimam dovolj drugih skrbi. Vse življenje me že zajebava in jebe, zdaj sem pa kao jaz edini, ki moram zanjo skrbet.

– Glej, Toni, mama je mama. Samo ena je. To pač pride. Jaz na srečo tega ne rabim vedet, moje rejniške familje lahko zaradi mene vse pocrkajo, če še do zdaj niso.

– Ja, saj razumem. Samo, kaj nimamo ravno zato bolnic pa domov za ostarele, da se potem tam lepo počasi zaključi njihova zgodba? Ne pa, da mi jo zdaj tiščijo domov iz špitala. Itak bo tak, kot je že večkrat blo; pri enih vratih jo porinejo ven, pri drugih pa jo naslednji dan nazaj not peljemo. Lani je bla sedemkrat hospitalizirana. 

– Pa ne more pol it iz bolnice v dom direkt?

– Glej, Ivan, to sem tud jaz reko, pa so mi dali vedet, da je treba dat vlogo, pa da je vse polno, da bo trajalo in da mora doma čakat, ker je kao v bolnici vse slabše za njo, da bo fasala novo okužbo … Vsakič isto … Gre not, odrežejo ji en kos noge, kot salamo, in pošljejo domov. Pol se pa jaz jebem s previjanjem, patronažo, insulini, tabletami. Poln kurac že mam tega.

– Hitro bo tudi za nas podobno, boš vido. Nismo več tak mladi.

– Ja, to mi je jasno, ja …

– Lahko pa tudi drugače porihtaš, he, he, he …

– Kaj? Da jo fentam? Mamo? Nekje pa je meja, jebenti …

– Provociram, ne zdaj mislit, da sem stoprocentno resen. Ampak saj bi to blo bolj iz usmiljenja, ne?

– Ja, valjda iz usmiljenja. Saj je dementna, kaj te ona ve. Ampak ne moreš potem …

– Zakaj ne? Pač naročiš storitev, mi pridemo, gospa zaspi in to je to.

– Račun izstavim na firmo, he, he? Odpeljete jo tudi? Še pogrebne storitve zraven? Malo sva že morbidna.

– Ja, pizda, ko pa moramo koga precej bolj fit pospravit, pa ni moralnega mačka, al kaj? Pri dementni stari, ki pa samo vegetira in si nekje v globini posušenih možganov samo še želi umret, pa ne more, bomo pa zdaj moralizirali? Daj, no! Razumem, da je tvoja mama in pol pač drugače gledaš, ampak v osnovi bi blo bolj logično, da njo pospravimo, kot pa recimo onega zadnjič …

– Čuj, Ivan, nisem te zdaj hoto nekaj razburjat, samo …

– Saj me nisi, samo meniva se, ne se bat zaj, da bom res prišo, pa stari bombo pod pojstlo namontiro …

– No, če še malo ostaneva pri tej temi, se strinjam, da bi blo človeško, da staro kao pospravimo, ampak res pa je, da je ne moreš, ker se pač sama ne more odločit.

– Ja, to se strinjam. V našem biznisu pač drugi to naročijo, se pravi, za drugega, ne zase … to bi blo nekaj novega, torej, da kdo zase prosi … No, mogoče je tu pa tam že kdo na nek način proso sam zase, saj razumeš …

– Jasno, če se zajebeš, he, he!

– Kaj sem že hoto rečt? Aja, no, prav bi blo, da se upošteva, če se pri polni zavesti kdo za to odloči, da ga poknejo, pa da to podpiše. Depresivec, džanki, alkoholik, neozdravljiv bolan, kajjazvem kdor koli, ki pač vidi, da tak ne bo več šlo dalje …

– Pa dobro, jaz bi ostal predvsem pri neozdravljivo bolanih, ne bi zdaj vseh psihiatričnih zraven mešo, ker pol bi bil prevelik kaos.

– Ja, mogoče res, za začetek. Samo tega ne boš v toti družbi skozi spravo, nikoli. To je za one Skandinavce, pa Švicarje, pa take, ko majo že dolgo demokracijo, ne pa za nas. Pa še premalo nas je. Si nor? Pa da predlagaš, ob dveh milijonih, da se še sami lahko uradno fentamo? Ni variante …

– Evo, več dela za nas … ker potrebe očitno so, drugače se tega ne bi pogovarjala, he, he … Čuj, Ivan, pa, ti si pač bolj v tem kot jaz, jaz sem bolj v pičkah pa kuplerajih, to je moj rajon, no, ti maš kdaj pomisleke, ko je treba koga spedinat? 

– Misliš, moralne?

– Ja, moralne, etične, pač pomisleke, mislim predvsem, preden ga …

– Ja, veš da ni lahko … samo služba je služba, jebat ga, kaj naj zdaj, če ga ne bom jaz, ga bo pa kdo drug … pa še mene zraven … saj nas je dovolj teh bivših udbovcev, kriminalistov, vojnih lic, da biznis laufa … ovi mali zeleni, ko zdaj kao prihajajo na sceno, še pred petimi leti pa so bli v vrtcu, itak nimajo pojma. Vserejo se v gate v sekundi. Džoni, recimo. Stari, ovi je bil kot bobi palčka včasih, pol pa je začel tote konjske hormone žret al se pikat, zdaj pa se kao nekaj vun meče, samo nima obuke, razumeš? Mislim, saj je bil v vojski kot gušter, samo ni to isto, če krompir lupiš, pa pasulj talaš, pa tu pa tam na straži čepiš. Obuka je to, kar smo mi skozi dali. 

– Ja, jasno, potem si profi.

– Jasno, šele po tem. Prej pa, ajaj … zadnjič so baje enega mrcvarili … nekega podjetnika, nekaj se je zapleto, bil dolžen, no, skratka so ga peljali tam na breg reke in nekaj mečkali v vodi, pa jim je valjda spizdo … pol pa so ga lovili, sami froci so bli, nesposobni. Pa jim je pobegno. Da se to meni zgodi! Ni variante!

– Jasno!

– Da bi jaz tam bil … najprej bi ga s štrikom, potem pa še s … aja, onadva zadnjič, Dino pa Džoni, tu pa ju moram pohvalit, sta onega pedofila recimo lepo porihtala, z drotom in zidaki, tak kot sem jima naročo; ni ga več bilo na spregled, samo zgino je … no, tak je treba, ne pa diletantsko, lepo te prosim! 

 – Samo vseeno, me zanima, se recimo kdaj odločiš drugače, kot ti je blo naročeno? Da se le na svojo pest odločiš? Recimo, da ti rečejo, da ga samo prestrašiš, pa ga pomotoma … ali pa obratno, no?

– Eh, moj Toni. Ne bi zdaj o tem … mislim, tu si me zaj našo po šestih rundah … veš, da se vse mogoče zgodi … ampak sem se navado, da potem o tem ne razmišljam preveč, ker bi me drugače požrlo … moraš met nek profi odnos, sicer … večinoma pa so tarče itak takšni, ki so si to sami skuhali, se pravi, so dolžni, so kaj komu spizdili, kaj preveč zlapali, sami koga zlamali al pa fentali, komu grozili, niso plačali, skratka, ni ravno, da bi nedolžne na vesti mel, če me štekaš? No, razen sodnikov in podobne gamadi … za tote nimam lih nekega razumevanja … sploh pa … to sem že razlagal in bom še enkrat … daj mi en čik, zmanjkalo mi jih je … mi smo tu zato, da spucamo tisto, kar drugi nočejo, in dela ne zmanjka, ker smo v enem takem čudnem cajtu … Anarhija je in mi, kot da smo nek edini, sprevrženi glas razuma v vsem skupaj. Tak se mi včasih zdi … Želeli ste, poslušajte! Se spomniš oddaje? Se, normalno. Želeli smo si toto državo, želeli smo svobodo, stari moj, svobodo. V Jugi nismo bili svobodni. Sicer smo si vsi gradili bajte tu in na morju, živeli kot bubregi v loju, petkrat predobro za svoje standarde, sploh pa glede na svoje prihodke. V Franciji bi nekdo s povprečno plačo živel v 56. nadstropju neke konzerve na robu Pariza, cviko bi vsakič, ko bi šel v trgovino, da ga pet črnuhov ne bo sprašilo v prafaktorje, morja še vido ne bi. Pri nas pa si s povprečno plačo zgradil dvostanovanjsko hišo, imel vikendico na Jadranu, pa še kakšno manjšo na Pohorju. In to ti je bil zapor, stari moj, luksuz kot cena za federacijo. Pa smo se raje odločili za svobodo. Mislim, meni je okej, ne me narobe razumet, Juga je potonla deset let nazaj, in zdaj smo se v bistvu komaj rešili s potapljajoče se ladje, še zadnji čas. Samo ne me jebat, da smo si res tako želeli tega kurčevega kapitalizma. V tem ga bomo vsi najebali, vsi! Jaz, ti, vsi, ki tu naokoli sedijo! Še prej pa bo krvavo najebala cela Juga, ker ni nikoli rešila svojih notranjih dilem. Vsi smo se vsedli na toti kurčev ringlšpil, ker bo kao zabavno, zdaj se pa suka, stari moj, hitreje in hitreje in nič kaj ne kaže, da ga bo v kratkem kdo zabremzo. Če bi Juga bla stabilna, verjemi, da bi rezultat na plebiscitu bil precej drugačen. Zdaj pa se je pač pokloplo. Kurčevi desni kulturniki in domobranci so hteli svojo državo zaradi svojih fašističnih, etnično čistih fantazij, mi pa smo jim jo dali zaradi naših ekonomskih težav in iskanja neke nacionalne identitete!

– Ja, jebemu mater, se strinjam. Res je … čuj, Ivan, samo biznisa pa vseeno je.

– Uf, kolk češ! Komaj folgamo. Zaenkrat, he, he … Zdaj se nam je oni mulo pridružo, od Dinota brat, saj veš, ko smo že zadnjič nekaj o njem govorili …

– Ja, se spomnim, ja.

– … ja, Pero, ja. 

– Pa se je obneso? Halo, halo, gospodična!! Daj nama še dva špricerja tu, še eno rundo, na hitro, preden greva dol na Lent! Saj greva, ne? Ivan?

– Ja, ja … nekaj sem se spomno, da moram potem porihtat … ja, greva, normalno. Kdo danes špila?

– Čuj, pojma nimam. Samo je pa ovi novi oder na Dravi prvič odprt letos. Folka je pa tud dol polno.

– Kake bedarije! Raje bi nam dnar dali, ne pa da ga direkt v vodo mečejo!

– Pač neke novotarije, jebat ga. Imamo pa le ta Lent Festival, da vsaj malo naredi štimungo v mestu. No, Pero, al kak mu je že ime … je za kaj?

– Ja, se trudi pubec. Malo smo ga v zoc porinli, če me razumeš, da smo vidli, kak reagira. Veš, ono zadnjič v MKC-ju? Požar?

– Ja, ja, valjda …

– No, to smo njemu pa Džoniju dali v realizacijo.

– In, saj je ratalo, al ne? Kaj pa je blo v ozadju? Neplačani prispevki? Zavarovalnina? Kaj drugega mi skoraj ne pride na misel, he, he …

– Ne bi zdaj o detajlih … sva si pa z … saj veš, kom … prišla malo navzkriž …

– No, samo da je zaleglo …

– Je, ja … aja, o Perotu sem ti hotel … pizda, ti južni so vsi v nekem svojem tempu. Recimo Džoni, oba veva, da ni ravno vunderkind, ampak, kar naročiš, naredi, ne sprašuje preveč, drži se rokov, urnikov, dogovorov. Te stvari so pri nas bistvene. Tale Pero pa … saj obeta, ni neuporaben, ker ima neke druge sposobnosti, ki jih Džoni, ki je pač mnemotehničen, če me razumeš, nima. Samo občutka za čas ali red pa res nima, pizda.

– Ja, jebat ga, enkrat Balkanec, vedno Balkanec, res! Pa tudi če ma naš pasoš.

– Jaz pravim, če mamo mi urnik, potem majo ovi lenuhi čifurnik.

– Hi, hi, hi, res je!

– Saj z Džonijem je tud šlo na knap. Hepatitis je faso, od onega svojega zadetega brata. Je bil nekaj časa v bolnici. Zdaj pa je kao okej. Upam, no. Drugače bodo res kadrovske težave.

– Ajaj, tisti nesrečnik. Eden najstarejših džankijev v mestu. Živih, mislim.

– Nič več.

– Kaj? A je umrl?

– E, moj Toni, vsi bomo enkrat šli na pot. Sepso je mel, to je običajno pri totih zadetkih.

– Ja, se spomnim totih tipov … njegove družbe … so tudi že odžvižgali svoje … scena osemdesetih, se še spomniš? Fontane, Pristana, Kluba 83? 

– Eh to so bli cajti … Naši cajti … zdaj sploh ne razumem več ovih mladih, pa tote razbijaške muzike, ki jo poslušajo. V MKC-ju moram met vato v uhah, da preživim. Če ne bi to bil biznis, me ne bi vidli tam nikoli … Mularijo pa lahko vse naserješ. Zadnjič mi je koke zmanjkalo, pa smo potem heroin prodajali, ampak kot koko. Froci so se ga našmrkali, potem pa je vse spalo tam na oknih, namesto da bi skakali, kot so si želeli. 

– Dobro, to si lahko pri naivcih privoščiš, pri staremu mačku tega ne bi spravo skozi.

– Ja, jasno.

– Ivan, kako pa kaj kaže s tisto plantažo gandže, o kateri smo se zadnjič pogovarjali?

– Misliš tisto v koruzi?

– Ja, tisto, ja.

– Glej, zadnjič sva šla z onim Mičotom, ne vem, če ga poznaš, no, malo pogledat, kako kaj raste, pa so bli neki muloti not. Pa menda ja vsak trotl v totem mestu ve, da je to moje, da se ni za zajebavat. Oni pa ti grejo rabutat, idioti. Mičo jih je nalomo, meni hvalabogu ni blo treba.

– Pa bo kaj profita? Al bodo vse pokradli?

– Ne skrbi, bo, vse bo v redu. 

– Sem ti kar nekaj dnara dal za to, pa me vseeno malo zanima …

– Ja, absolutno, bomo porihtali, valjda.

– No, upam, saj veš, Ivan, nič osebnega, ampak tudi mene drkajo določeni …, tak pač to je v totem našem svetu.

– Jasno, Toni, jasno ko beli dan … Rukni zaj toti glaž, Lent in oni splav na vodi naju čakata …

Franjo H. Naji je zdravnik in pisatelj. Na literarno področje je vstopil leta 2019 z izdajo zbirke kratkih zgodb Križišče, za katero je bil nominiran za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta. Leta 2020 je pri založbi Litera izšel njegov prvi roman Zadnji gozd. V zgodbah Naji raziskuje posledice migracij v evropskem prostoru ter problematiko neuspelih integracij ter sočasnih nacionalizmov v tem okolju. Za njegova dela je značilno temačno atmosfersko vzdušje, za njegove protagoniste pa prevlada usode ter nemoči nad poskusi lastnega ukrepanja in spreminjanja neizogibnega toka dogodkov.
Deli