Cikel poezije kolektiva Psevdopoeti


BALKON KI MU PRAVIVA DOM


V modrem jutru rumeni figovo drevo

veter drug prebira nove liste

tistega dne sva utripanje zvezd

zamenjala za jelene ki so tekli čez travnik


naredil sem najboljše 

kar sem lahko za zvestobo 

za ravnotežje

bojim se prisotnosti tišin

ki ne znajo ohranjati

varne razdalje

najinih pogledov


pod trdnjavo odej

bi bila midva

čista majhna in iskriva

vsak si kdaj prilasti

košček neba

(do takrat razumi 

da ne zmorem

da ne vidim cvetenja

in čutim le korenine

ki prodirajo skozme)


zopet gol ležim pred tabo

dovoli mi biti tvoja zemlja in oblaki

škropotanje dežja

tiktakanje ur

odsev prihajajoče zime


zjutraj si mi rekel

da pod pazduho

dišim po kostanjih

in drobci utrinkov 

so ugašajoč padali name. 



SOLZE SREČE


že dolgo mi je tuja tvoja slika 

dovolj so premočene fotografije

kamor se lahko skriješ

ko se razblinim pod mokro kožo


pomisli

moja smrt tega oktobra ne bi bila smrt

ne da bi prej razpadla

v prazno polje regrata

in bila odsev prihajajoče zime



Dajte empatiji obraz


dovolj so premočene fotografije

tiktakanje ur

majhen prostor sredi mesta

ko se razblinim v igri vetra 

ohromljena

da dvignila bi roke k nebu

pod okrilje mehkih, tihih spominov 

ko je svet preglasen

ko strmiš v steno in si želiš


iskati, izsanjati, izpustiti.



Soba je valovila 


postala sem bolj lunarna,

da bom umrla neobstoječa

pustim, da tok odplavi dvome

razredči solze

in podzavestno namiguje 

rast v popolnost 


tvojih nog se dotikam v senci

v plesočih steklenih posodah

med opoldansko pripeko
                                      (osorno)

razredči solze
po taktu skakljajo
postaja že rahlo nadležno
problem ni gluhost
samo preprosto soočenje
          vsi valimo sizifovo skalo
          v abstinenco od absurdnega



PODOBE MINEVANJ


1

Ta svet je svet velikih norcev:

Porcelanastim punčkam se lomijo udi

in noč vzplameni v hrepenenju 

po življenju ki ga ni.

Sama s sabo debatiram o 

bipolarnosti našega naroda.

Jutri gremo v napad!

Barve sonca silijo v prazna polja:

pod širokim obronkom ruševin tečem sklonjena

beng beng beng

majhni rdeči gobelini 

in kisel priokus železa – 

jesen se zliva v kratkih skovikih

šelesti v rdečerjavih tonih

ropot tračnic zaduši šumenje listja – 

bojim se prisotnosti tišine

razmesarjene pod ovenelo krizantemo.


2

Ljudje polagajo srca pred opečnat zid

sanjarijo o ključih iz raja.

Brezoblično govno ponavljanja

iskanja neslišanega.

To ni pesem!

S krvjo prežeta nit je

in pokopališče na prvi november.

Najlepša stvar ki jo boš kadarkoli videl:

zvedav otroški pogled

in konec bitke.

Zrcalo obračam proti horizontu – 

tam je vse abstraktno.

Psevdopoeti (zelo po domače: Kao pesniki) smo skupina mladih pesnikov in pesnic aktivnih po vsej Sloveniji. Z delovanjem smo začeli v letu 2017, od kar smo organizirali več recitalov (Manifest brez rim, serija Psevdopoeti ++Kantina), pesniško razstavo (Psevdodidaskalije) in več eksperimentov s poezijo v dialogu. Tik pred izidom je tudi naša antologija – Milimeter in pol. Nismo poenoteni s programom, niti slogovnimi smernicami, razen tistimi, ki nam jih določa moderna doba. Združujejo nas pa družbena kritičnost naše poetike, težave naše generacije in spopadanje skozi njih preko pesniškega jezika. Pričujoče pesmi so nastale po principu pesniške tehnike found poetry – najdena poezija. Pesmi smo tako pisali na način, da smo že iz obstoječih avtorskih pesmi vzeli posamezne verze in jih med sabo premešali, da so nastale nove pesmi. S tem načinom pisanja se tako preizprašuje vlogo pesnika, avtorstva in kdaj lahko zares označimo neko delo za »svoje«.
Deli