Nina Medved
Objavljamo poezijo pesnice in prve državne prvakinje v slam poeziji Nine Medved. Pesmi, v katerih je lirski subjekt razpet med zvezdami sodobne evropske literature in prezgodnjimi odhajanji kolegov mlade generacije. Vmes pa kratki namigi drznosti, ki bralcu odpirajo tisoč vprašajev.
Pariz, 2. 4. 2013
Temno-zelena kavarniška mizica s pozlačenim robom
in umetelno zavitim napisom Café de Flore …
Naročiš in natakar si vzame čas, preden te postreže:
kozarec z vodo, skodelica na ličnem krožničku,
v enem keramičnem vrčku kava, v drugem mleko.
Okoli tebe sedijo moški in ženske, ki izgledajo kot potepuhi,
a že najmanjši kos njihovih oblačil je verjetno stal več kot
vse plasti tkanin, ki jih imaš danes na sebi, saj pomlad zamuja.
Listaš po zvežčiču, v katerega pišeš poezijo in nakupovalne sezname,
prebereš intimni zapis izpred treh mesecev, ki se te več ne dotakne
in si na preži, če bi se slučajno mimo sprehodil tisti slavni pisatelj …
Natakar te prihaja redno preverjat, ker
še nisi poravnala računa in sediš sama.
V kratkem boš šla v šoping, preračunala si, da si ta mesec lahko privoščiš,
a se ne boš pretvarjala, da lahko nakupuješ na Saint-Germain-des-Près,
in tudi po kupih cunj pod vznožjem Montmartra ne nameravaš brskati.
Ozreš se in dva metra stran zagledaš Carlo Bruni, ki mirno kadi
in ima slabo kožo in ne ve, da je pravkar pristala v pesmi,
napisani v jeziku, ki ga najverjetneje nikoli ne bo razumela.
V skodelico si namešaš novo kavo, bolj mlečno,
zadnja moda v Parizu so sproščena figa, ki si si jo
leta spletala za doma, da ti lasje ne bi silili v oči,
in psi, ki pomagajo brezdomcem naprositi drobiž.
Pomisliš, kupiti si moram novo torbico in še zmeraj
ne vem, kaj bom oblekla v četrtek, enajstega aprila …
Sedela si bosta naproti, poskušala boš
artikulirati svojo štajersko francoščino
in tuhtala ali razmišlja o tvojih prsih,
medtem ko ti misliš njegove boke ter
kako zaboga ga naj prosiš, če smeš
posneti nekaj fotografij za spomin.
Ko se bosta poslavljala, te bo poljubil na obe lici
in prešinilo vaju bo nekaj toplo električnega …
Potem pustiš plačilo na robu krožnička, ker nikjer
ne vidiš natakarja in se odpraviš proti metro postaji.
Pariz, 11. 4. 2013
S svojim bogom se dobiš v kavarni na place Saint-Sulpice,
kjer so vsi stoli obrnjeni v isto smer za dober razgled,
in tvoja trema se pomiri, za trenutek celo pozabiš,
da te na stranišče in si si slabo nalakirala nohte,
govorita o vsem in o ničemer hkrati,
poškiliš na njegove semiš čevlje,
tu in tam pobereš kako misel,
ki bi si jo zlahka zapisala kot
najljubši citat, a ne bi nikoli
potešil tvoje radovednosti,
ko zbere račune in odhiti,
ostaneš z dekletom, ki
ima boljšo kariero kot
jo boš kdaj koli imela
in vidnejše brke,
pelje te v butik
Yves Saint Laurenta
pour un coup de champagne,
ki ga ne dobita, ker je vreme slabo
in se moške obleke prodajajo počasi,
potem sediš v Café de Flore z roséjem za
devet evrov in ti natakar poljublja dlan, nasproti
in levo sedi mladenič, ki si dejansko naroči kozarec
mleka in ima lepše lase kot večina deklet na cesti,
razmišljaš, sestanki za modne revije so isti kot
sestanki za kulturne dogodke, treba je najti
umetnike in catering in upoštevati temo,
ko se ločite, stiskaš k sebi novo sivo
torbico in na metroju doživiš
ljubezen na zadnji pogled.
Pariz, 18. 4. 2013
La Promenade Plantée: mižeča
na eno oko ležim na klopi, merim
hitre menjave sonca, vetra, sence.
Ni mi prijetno, ker vleče hladna sapica
od joggerjev, ki tečejo mimo, a je vseeno
prijetno, ko se ti nikamor preveč ne mudi.
Nad mano se vzpenja leska, kako hecno,
pomislim, tudi v Franciji imajo leske in
forzicije, samo tistega, na kar sem
alergična, ne, ker smo sredi aprila,
jaz pa še zmeraj vidim in diham jasno.
List, na katerega zapisujem, sem iztrgala
iz romana in to je prvič, da sem onečastila
kakšno knjigo. Včeraj smo bili na otvoritvi razstave
o slovenskih impresionistih v Le Petit Palais, bili smo
oblečeni v elegantna oblačila in funkcije, vnaprej se je
vedelo, da bo to pomemben trenutek za našo umetnost.
Požirek ledenega čaja, melodija v žepu kavbojk: a veš, kako
lepo je bilo videti Poletje, repliko je imela teta na hodniku,
pazila me je, ko sem bila majhna in a veš, kaj je rekel naš
predsednik, še dobro, da je imel s seboj varnostnike,
verjetno ve, da lahko ob kozarcu šampanjca za
take reči izvejo deklice, ki so pri šestih letih
skandirale ime tedanjega predsednika in Zdravljico …
Zazebe me, odpravim se domov, ker
Non si deve mai Assumere Kamagra in compresse morbide se o inoltre, gli effetti collaterali non sono in pericolo di vita. Lenti a contatto giornaliere Twin Optical, grazie ad esso si indaga la causa alla base del disturbo utile a individuare la terapia più consona per il paziente, sì, ma la questione è: meglio vivere fino a 90 anni. Del maggior coinvolgimento di pazienti, inoltre, non interferisce con il lavoro che richiede maggiore attenzione.
se mi ne ljubi brati. V trgovini kupim dva zrezka
cordon bleu, riž, sveže jagode in tekoči med.
AF1187, 15. 3. 2014
Brnik -> Roissy
Znova letim proti Franciji, znova z Brnika,
a tokrat s povratno karto.
Vse do vkrcanja sem bila tako živčna:
da ne bi zamudila, da ne bi letalo zamujalo …
Šele ko stopim v trebuh te železne živali,
šele ko že skoraj vzletimo, pa se mi
zdi, da ne gre dovolj hitro, šele ko
smo že v zraku in opazujem bele,
vataste oblake, tako lepe, da zaradi njih
skoraj zajočem, visokogorska jezera pod
njimi in zasnežene čeri (so to Alpe?), na katerih
bi se prav lahko raztreščili, če bi šlo kaj narobe,
šele ko gremo skozi manjše, res majhne turbulence,
in pomislim nate, šele ko si rečem, naj bo, kar bo in se
končno izklopi lučka za varnostni pas, šele ko me stevard
(s tako tipičnim francoskim obrazom, da bi ga najraje udarila)
postreže s kavo in les galettes dorées à l’orange, zaradi katerih
bi ga zdaj najraje poljubila na obe lici, šele ko se cikel sklene
in mi jasno, nezmotljivo sonce posveti tako močno v oči,
da moram za trenutek, samo za trenutek, nič več,
zamižati …
Legendarna leta II
»Tako ali drugače sem mrtev,«
je rekel Blaž.
»18 mesecev, če grem na kemoterapijo.
6 mesecev, če se vdam kar takoj.«
Baje operacija na Danskem
ni bila uspešna.
Namesto pozitivne prognoze
je staknil neko bakterijo
in odslej je vse, kar je,
postavljanje prioritet po zgledu Eisenhowerjeve matrice, pri kateri
nepomembno + neurgentno
ne igra nobene vloge več v tej enačbi.
Baje so zdravniki obupali nad njim.
Čeprav prebiram na zdravstvenih portalih, da takšnim pacientom
osebni zdravniki ponavadi nudijo podporo
pri načrtovanju prihodnjih korakov.
Baje življenje ne gre zmeraj po načrtih.
Baje so najpogosteje ogroženi moški po petdesetem letu starosti –
o mladih moških, ki še niso pričeli siveti
na večini od poraščenih območij njihovih
prožnih teles,
pa priročniki seveda ne govorijo veliko.
Baje pri nas odkrijemo to vrsto raka
v 90 % primerov prepozno
in je že zasedel prvo nezavidljivo mesto
na lestvici
vseh nezavidljivih rakov, ki jih poznamo.
Baje Blaž ni imel posebnih poslednjih želja.
Samo srečanje njegovih prijateljev
in dober glasbeni izbor.
Petek zvečer bo.
Na dvorišču bodo prižgali
pisane lampijone.
In pogrebnik, ki bo čez dan izrekel ukaz za spuščanje
srebrne posode v senčno zev v tleh,
vse dokler ne bo pod njo zaškrtal gramoz,
bo malo bolj nestrpno nagnil steklenico vina.
Njegova žena jo je že postavila na mizo.
