prehod
tu trn
tam melisa
med njima
nit skrita
napeta
srepo oko
želo
ki čaka
sveže
telo
med njima
nedolžnost svilena
v blesku skrita
slutnja vezena
iz niti nevidnih
dih obvisi
roka v zenico seže
v srepovino
da jo zameša
po svoji podobi
natančno je preračunan spust
iz roba strasti v središče groze
zacvili mreža
reskne trn
kri se ulije
… čarovnik v sinjem klobuku
je izginil, izginil
čarovnik, ki je čaral zajčke
iz sinjega klobuka,
izginili zajčki,
ki so se dobrikali
lovcu in skakali pred cevjo
s svojo milino,
nas spravljali v jok
in v sprevod norosti.
Sled je frigidna.
Kdor ne razume žarka,
bo premog.
Izginil je …
na jeziku se taja
zrno
za zrnom
odteka
puščava
neslišno
skozi grlo
steklenega časa
večer ki izginja v aorti velemesta
band ki zažiga publiko v transu
strel ki v truplu konča
kaplja ki v korito škropota
krogi tišine na vodi
krogi globokih sanjavih oči
svet ki pod ledeniki spi
njeno pregrešno telo
ki na kavču koprni
zlitina dolgih vročičnih prizorov
vse to vse to vse to
odlito v črke spomina
čaka
da jih odmrzneš z dihom
in glasom
dim
pod modre
oboke uhaja
jutro diši
od prvega čaja
na jeziku
se taja
v kri himalaya
roža za F
Zunaj doni od modrine.
Nemo, svečano rože stojijo
pripete v tišino barvnega kroga.
Strmijo skozi ključavnico plota:
kakšne skrivnosti,
kakšna golota.
Kakšna samota
pod milim nebom milosti.
Izročenost.
Kakor neizrečene besede na ustnicah,
uklete v svojo usodo nepremičnosti
čakajo veter, da jih zaziblje v sladko žehtenje.
Od čiste miline zadet zajecljaš:
za koga ta roža je?
Za mrtve?
Za žive?
Za smet?
Za med?
Ta roža je zate!
rože ledene
Globoko v kraljestvu polarnega časa
voda in zrak sta otrpnila vznak.
Vse bela, prostrana sobana tišine,
le pramen svetlobe pronica skoz led.
Pod belo odejo gola sta spala
in se igrala s popki slasti,
opojno žarela in izpuhtela,
na šipi v ivju ostal je njun dah:
rože ledene
belo cvetijo,
belo dehtijo.
sok oranževca
tango
Saj veš, da je vse
– priznam –
izgovor star
za to, da stopiva iz oči v oči
skoz tihi žar, ki valovi
v zenico skrivnosti …
Medí satovje zrelih ustnic,
mrmrave besede neskončnega spanca
šepeta.
Zaman odpirava okna na ulico.
Ko blisne bodalo zahrbtnega upa,
v krvi vse več je strupa …
Drobi se suhi led srca
in pada na gladino, ko pleševa.
Dolgi beli plaz v pobočjih se utrga,
ko iz prstov liževa
sok oranževca …