Moja mama je bila nadpovprečna kurva na vogalu Wilhelm strasse in Sunset boulevard. Rad sem jo spremljal v službo. Po cele dneve sem tam stal z njo in žvečil kondome z okusom. Služba ji je veliko pomenila. Mislim, da se je v življenju najbolj bala tega, da bi pristala na borzi ali pa da bi jaz pogoltnil kondom. Bilo je lepo videti koliko si je prizadevala, da je svoj posel opravila Vedno v zadovoljstvo strank. Če včasih komu ni takoj prišlo, sem ji pomagal. Skočil sem po revije ali pa po sestro, to odurno tečnobo – ampak je vedno prišla. Mamin posel je bil svet za vse nas. Vedeli smo kdo nas hrani.
Še zdaj včasih na tistem vogalu rad postojim. In včasih se me kak mimoidoči spomni in vpraša zanjo.
Ampak zdaj ni to … Vstopim pri Pekinškem labodu in takoj opazim tipa pri vhodu. Kifeljc, mi šine skozi glavo. Naredim se norega in grem naprej. Čutim njegov pogled na hrbtu. Nekaj se dogaja v mestu, nekaj velikega. Čutim to.
In res, minuto za tem izvem. Vili Vilko, lastnik laboda mi pove, ko se znova začnem delat pametnega. On ve veliko. Njegov bratranec je hišnik na teološki fakulteti. On je tudi tisti, ki mi je prvi povedal za Hempeža – to budalo.
Vili Vilko sede v moj separe in se zareži.
Kaj je Peck, sm slišu, da pišeš dnevnik?
Pismo! Od kod je pa to izvedel?!
Ampak ne pokažem nič. Po tem sem znan. To mi je prineslo spoštovanje v teh pozabljenih delih mesta. To in lepota. Saj ne da bi tukaj kdo znal v resnici ceniti lepoto, vendar kako znam jaz ubiti človeka, to je labodji spev, remek delo pristnega umetnika. Bili so časi, ko so me samomorilci obletavali s prošnjami, da bi umrli od moje roke. To so bili časi ja. Zdaj sem bolj v ilegali. Odkar je umor postal poceni, lahko že vsak to počne. Ampak ne tako kot jaz. Jaz nisem tisti, ki poka na čeke, nisem tisti, ki poči dva za isto ceno, Peck ni nikoli v akciji, vedno ima isto ceno, Pecku lahko zaupaš, Peck bo opravil diskretno – diskretno za stranko in za žrtev. Nimam rad, tako kot Lee Shai, če me žrtev pred smrtjo dolgo gleda. Žrtev nima nič s tem, to je posel.
Vilko je razumel. Povedal mi je informacijo. Dobil sem laboda, čeprav ga nisem naročil en dan prej. Moral je biti že zelo star, ker je imel med krili napeto kožo namesto perja.
Sori – je rekel Vili Vilko – ti dobavitelji … Utihnil je. Ni povedal kaj dobavitelji.
A to me že ni več zanimalo. Zanimale so me njegove besede. Še enkrat sem ga moral vprašati:
Kdo je?
Vsemogočni.
Nagnil se je tesno k meni, ko je to rekel. Nisem ga še videl tako prestrašenega.
Vsemogočni? – sem se zabuljil vanj. Kaj za vraga …?
Pokimal je in s prstom pokazal nekam gor proti stropu.
Stisnilo me je. Ker je k nama v separe sedla Vilijeva ogromna žena.
Si mu povedal? – je namignila name. Moje sožalje – se je obrnila k meni.
Hvala – sem tiho rekel.
Odzival sem se na njune besede, a v meni je vrelo.
Pa kaj, če ne izbira? Pa kaj, če vsak pride na vrsto? Pa kaj, če je tako življenje in tako pač je?
Vse to me ni zanimalo.
Kdorkoli je Loli nanudil, ta mora plačati.
Nekoliko me je zmedla menjava prizorišča. Znašel sem se doma.
Razmišljal sem.
Ne to ni bil predsednik države, niti najvišji cerkveni funkcionar. Noben znanstvenik ne more biti tako prekanjen, da ustavi za trenutek čas in prearanžira vse na novo. Z denarjem se tega ne da kupiti. Torej mi tudi lovaši odpadejo. Torej kaj?
Tisto noč sem se dolgo premetaval v postelji. Resnica, ki sem jo slutil v ozadju, je bila pregrozljiva, da bi si jo upal pomisliti na glas.
Tudi Peck Glayzl se kdaj vserje. Ta občutek mi je bil nov. Opazoval sem se. Potem sem potegnil v sebi vodo. Odplaknilo je strah, a nekaj smradu je še ostalo. Prižgal sem dišečo svečko.
Vedel sem, da sem se našel v slepi ulici, ampak jaz sem za enkrat še dobro videl. Vse kar bom naredil, bo storilec v trenutku vedel, tega sem se zavedal. Baje tip uravnava naše usode. Zagamana situacija.
Najbolje bi bilo pozabiti vse kar vem o svetu in opraviti vso reč na svojo roko, v svojem mikro kozmosu. Kakor hitro grem ven, iz telesa namreč, sem pečenka. Nekaj bi moral storiti še z dušo. Hm, s tem pa imam bolj malo izkušenj. Nikoli nisem dal veliko na to, zdaj pa se bo to spremenilo kot kaže. No, najbrž vam nič ni jasno. Najbrž ste me izgubili … Razodel bom:
Vem, kdo je storilec. Ta zapis naj ostane za mano, če se meni karkoli zgodi. Slabo kaže. Ampak glede na to, da ve, da jaz vem in se še mi ni nič zgodilo, sta lahko v igri le dve stvari: ali se počuti tako varnega ali pa mu je resnično za vse skupaj prav malo mar. To drugo se mi zdi bolj verjetno.
Ampak to moram nekomu zaupat. Vzel sem cigarete in pozvonil.
Mare je bil mornar na avtobusu. Bil je gluhonem. Proizvajal je neke zvoke, ampak to je bilo bolj podobno risankam. Njemu sem vedno lahko povedal vse, mirne vesti, da ne bo povedal nikomur. Kajti itak ni slišal. No, pa niti govoril.
Tokrat pa ni bilo drugače.
Vstopil sem in začuden obstal. Cela situacija je bila še za opisat.
Mare – sem rekel – kje pa si?
Ni mi odgovoril, ker me ni slišal. Ker ga ni bilo.
Medtem, ko sem ga čakal sem se nalil viski. Tedaj je moj pogled nekaj pritegnilo. Čeprav moj pogled ves čas, prav ves čas skorajda bi rekel, nekaj priteguje – razen, kadar spim, se mi zdi.
Zagledal sem odprto okno. Nekaj mi je pravilo naj pogledam skozenj. Obrnil sem se. Začuda je bil Mare. On mi je to pravil. Pogledal sem skozi okno in zagledal zelenico.
Lepo, lepo Mare – sem se znova obrnil k njemu – vidim, da nisi zgubljal časa z urejanjem vrta.
Objela sva se in poljubila. Potem sva šla na dvorišče metat laso in se pogovarjat.
Potem sva se šla mornarčka.
Potem sva si nekaj skuhala.
Potem sva šla skok v bližino.
Potem sva pustila vse skupaj kar tam.
Potem sva sedela.
Potem sva stala.
Potem sva dvignila kavč, da spodaj posesa.
Potem sva šla v nabiralnik pogledat, če je prazen.
Potem sva is nekaj skuhala. Spet se je nabral prah pod kavčem.
Ne vem, koliko časa je minilo, a povedal mi ni nič. In vse se je do potankosti ujemalo s tistim kar že sam nisem vedel.
Zamislil sem se in niti čutil nisem lasa, ki mi je zdrknil okoli vratu. Odprl sem cigaretno škatlo in začudeno zagledal pred seboj cigarete. Mare me je vlekel čez vejo.
Tvoja kuzla nas je vse izdala – mi je rekel.
Vedel sem, da misli Lolo.
Počakaj – sem rekel – imaš ogenj?
Najbrž ga ni imel, ker mi ni nič odgovoril ali pa spet ni slišal. To je pri gluhonemih vedno problem.
Izvlekel sem pištolo in ustrelil dvakrat v zrak.
Kaj se trudim – sem pomislil – ko pa itak ne sliši. To je pri gluhonemih vedno problem.
Zaželel sem si, da bi bile sedaj reklame, da bi si lahko spočil.
Vse je kazalo na to, da me Mare misli obesiti. Imel je res čuden smisel za notranjo dekoracijo.
Ampak bi mu ne imelo smisla to razložiti, ker itak ne bi nič slišal. Vedno je bil glede tega tak križ z njim. Če si hotel, da kaj razume, mu je bilo to najbolje napisati na list papirja ali pa na kartonsko škatlo od pizze. Pa sem vseeno rekel:
Mare, ti prasec, kaj me boš obesil?
Začuda mi je odgovoril.
Ko sem ga ubijal, sem prav užival. Koliko si je ta tip še želel živet, to je bilo prav za v roman. Kako me je prosil s tistim svojim paja patak oglašanjem in cmokal je zraven z jezikom in delal tako smešne grimase, da sem skoraj poknil od smeha. Potem sem mu odstrelil oko. Prav vedel sem, da bo tako pohabljen še bolj smešen. To je blo hilerius, hilerius!
Prav žal mi je bilo, da še koga ni bilo zraven. Kako naj zdaj to komu opišem, če pa je smešno le če vidiš, če si poleg. Tega se z besedami ne da ponoviti.
Mare je res faca. Ni čuda, da je bil tak moj frend.
Pol sem še enkrat ustrelil samo mimo njegove gluhoneme tintare in se je revež posrau in uhcal v hlače. Jaz sem mislil čist zares, da me bo pobralo od smeha. Vse me je že bolelo, on pa še kar naprej:
Plotim, plotim, plotim …
Da sem prav pomislil, da bi ga pustil, da pride k sebi in bi potem še enkrat ponovila vse skupaj – če pa je taki zadetek. Samo sem moral naprej.
Storilec je še na prostosti.
Z dvema streloma sem mu naredil tako imenovani možgani – z – jajčki konec.
