Prostornine fikcije, fikcija prostornin

Gašper Kralj, Škrbine. Spremna beseda: Ana Geršak. Ljubljana: Založba *cf, 2020.

Začne se kot ljubezenska zgodba, ki se hitro potopi v ozadje, nadaljuje pa se skorajda kot detektivsko brskanje po preteklosti v spregi z razčlenitvijo načinov pripovedovanja: tako bi lahko opisali vstop v roman Gašperja Kralja z naslovom Škrbine. Kar se začne pri drobnih stvareh, na videz preprostih srečanjih in odnosih, naposled preraste v kompleksno »pripoved o pripovedi«, ki naslavlja vprašanja in procese naracije ter navsezadnje življenja samega, njunega (neizogibnega) prepleta, hkrati pa ob tem vzpostavlja še nekakšno »poetiko« prostora sedanjosti. Kralj, ki ga sicer med drugim poznamo tudi kot prevajalca, antropologa, aktivista ter avtorja romanesknega prvenca Rok trajanja, je letos za Škrbine prejel Cankarjevo nagrado, roman pa je bil nominiran tudi za Kresnika ter Nagrado Evropske unije za književnost (EUPL).

Fabula je v temelju precej enostavna, brez dramatičnih dogajalnih zapletov in ekskurzov, vendar ni zato nič manj nenavadna. Večinoma smo »omejeni« na dva (glavna) lika, Katalonko Klaro in pripovedovalca (ki v romanu ni poimenovan) in njuno komunikacijo; čeprav se spotoma v pripoved vklapljajo in pridružujejo tudi drugi liki (Klarina prijatelja Enric in Zoe, njena mati, pripovedovalčeva urednica, njegova družina itd.), je njihova prezenca precej hipna, hitro »zapustijo prizorišče«. Zgodba glavnih protagonistov se prične v Barceloni, ne toliko z lažjo, ampak s prirejeno resnico: ker pripovedovalca, sicer prevajalca, Klara močno pritegne, skuša njeno pozornost pridobiti z izjavo, da občasno tudi kaj napiše, se pravi ustvarja literaturo. Klara – ki morda v tem liku prepozna omahljivca, neizbrušen potencial – ga prepriča, da začne pisati o svoji babici Veri, ter da ji nato pošlje svoje zapise, ki jih bo ona urejala, mu pomagala strukturirati, sestavljati zgodbo. Večino romana nato predstavljajo popisi njune izmenjave, komunikacije (skupaj z njenimi neredkimi zlomi, ko se intimna (in fizična) distanca med njima poveča, ko zgodba, ki jo »pišeta«, zastane), nastajanje teksta, vzdrževanje in krhanje njunega odnosa na ozadju lastnih, intimnih, eksistencialnih in družinskih problematik.

Kot je poudarjeno že na platnicah knjige, so Škrbine roman prostora, kar je ena izmed njegovih izstopajočih karakteristik. Obstajajo književna dela, kjer mesto postane skorajda eden izmed ključnih protagonistov zgodbe, recimo v delih Peterburg Andreja Belega in Aleksandrijskem kvartetu Lawrenca Durrella itd. Pri Kralju postane eden izmed junakov sam prostor, avtor v Škrbinah producira neke vrste poetiko prostora, ki bolj kot dimenzija časa prodira v ospredje dela. Protagonista pogosto zaznavamo oziroma spremljamo, ko se premika (ali zastaja) skozi specifično opisane kraje (od Ljubljane preko Dunaja in Prage do Barcelone), skorajda prostorske koordinate, zdi se, kot da se nahajamo znotraj njegove percepcije zunanjosti; prostori ob tem vplivajo na zaznavo, razpoloženje, zavest likov, vstopajo v njihova življenja in obratno, vplivajo na sam ustroj fikcije (Kraljevi opisi nekaterih ljubljanskih okrajev in ulic so v bistvu zelo prepričljivi, brez poimenovanj in pretirano detajliranih panoramskih opisov znajo bralstvu, ki je Ljubljane »vajeno«, takoj priklicati v spomin dotičen prostor, tistim, ki pa je ne poznajo, pa ponazorijo živo podobo mesta oziroma njegovih delov). Že eden prvih Klarinih zapisov demonstrira pomembnost in navsezadnje namembnost nekih specifičnih krajev pa tudi stvari, sredstev, ki nam le te pomagajo organizirati, osmišljati, se znajti v njih (vstopnice, zemljevidi): »Zemljevida praških tramvajev in metrojev, vozovnica s srebrno pasico v vrednosti 310 Kč, tri fotokopije, na dveh listih literarne kavarne in druge meni dobro znane turistične destinacije, na zgornji polovici tretjega lista črno-bel zemljevid starega mesta, na spodnji še ena karta metrojev, in še na pol preganjen list z roza matematičnim črtovjem, na njem pa s svinčnikom precej nečitljivo napisane in že na prvi pogled ne prav domišljene trase, mogoče zgolj prvi osnutek planiranih dnevnih tur…«.

V prvi vrsti – in morda najbolj očitno – so Škrbine kot že rečeno roman o nastajanju pripovedi, pisave, glede na delovanja obeh glavna likov gre v osnovi tudi za več form pisave, za različne načine pristopanja k njej, k organizaciji le te. V ospredje je potisnjena prav nedefiniranost, hibridnost, nefiksiranost pripovedi, ki ima svojo eksistenco tudi izven tistih, ki jo producirajo ali konzumirajo, vprašanje, jasnost in določenost avtorstva postaneta izmuzljivi. Takšen tematski (in slogovni) okvir romana je nakazan že na samem začetku: »Preiskovalno poročilo prestopi žanrske okvire, detektiv postane kronist, stranka lik v romanu«. Protagonist, ki naj bi sam ustvarjal zgodbo svoje prednice, postane nenehno spremljan in motren lik v Klarini sestavljajoči se pripovedi, Klara mu (v domišljiji) sledi z natančnostjo detektivke, njegove skromne zapiske idej za roman, zaznamke lastnih doživetij in nahajanj (večinoma načečkanih na kakšne račune,  vozovnice ali lističe) pretaplja v svojo naracijo (o sicer bolj neuspešnem) nastajanju zgodbe, zaradi česar se skorajda ustvarja občutek myse-en-abyme, saj se minimalni zapisi, izseki iz pripovedovalčevega življenja (dvakratno) ponavljajo v fikciji, se potencirajo v imaginirani razsežnosti. Vprašanje »pravega« avtorstva se porazgubi nekje vmes, oziroma niha nekje v prostoru med realnostjo in pripovedjo, procesom spajanja obeh.

Dobro premišljena je v tem oziru tudi izbira glavnih protagonistov in njunih karakternih lastnosti. Pripovedovalec je omahljivec, pogosto izgubljen v svoji okolici, brez lastnih iniciativ, vodljiv, tako da ni povsem nenavadno, da ga Klara (ki ima ob svoji jasni prezenci nasproti pripovedovalcu pomenljivo ustrezno poimenovanje) vseskozi imenuje kar s splošno, omledno označbo tip. Njega Klara privlači ravno zaradi svoje zgodbenosti, ker se morda zdi, da je sam nima (»Zveni osladno, ampak pri ženskah me privlači zgodba. […] Ne vem zakaj padam na zgodbe, mogoče zato, ker si domišljam, da jih bom potem lahko izkoristil za kakšno Zgodbo«). Na Klaro se pripne z vso silo, kot da je tisto polnilo, ki bo zapolnilo njegove trenutno prazne (tudi tekstualne) intervale. Klara, ki jo je močno zaznamovala izkušnja zapora (v katerem je pristala zaradi tihotapljenja hašiša), se sooča z lastnimi težavami, preboleva in premleva smrt ljubljenega očeta, ki ga je uničil alkohol, nenehno je v napetem odnosu z materjo, katero tudi krivi za očetov propad. Na več mestih zaznamo, da gre Klari ta tip pravzaprav precej na živce, čeprav sta v nekakšnem (komajda ljubezenskem) odnosu. Deluje le kot sredstvo, orodje za dosego lastnega cilja, lastne pripovedi, učinkuje celo kot model za sproščanje in preusmerjanje Klarinih (družinskih) travm, kot nadomestek, neposrečen duplikat Klarinega preminulega očeta, (prav tako) neuresničenega, neuspelega pisca (»Opisala mi je njegovo neuresničeno željo, da bi postal pisatelj«; in: »Iluzija, da imam ob sebi pisatelja«, kot sama sebi prizna Klara). Klara je ta, ki večino časa obvladuje odnos, »premika« pripovedovalca kot po šahovnici prostora: »Priznam: čisto me je prevzelo, da je naredil, kot sem mu rekla. Šel tja, kamor sem ga poslala« (in: »V živo je bila res videti kot v kakšnem krimiču. Klara je bila preiskovalka. In jaz njen podrejeni in hkrati glavni osumljenec«.) Klara tako kot nekakšna »lutkarica«, vsevedna in aktivna prezenca iz ozadja piše zgodbo ne le s peresom, ampak tudi s pripovedovalčevim življenjem, ko ga usmerja sem ter tja in s tem spravi v pogon mogoče potenciale pripovedi.

Takšno vsebinsko strukturo dodatno podpre raba nezanesljive pripovedovalke ter dvojne fokalizacije. Klara prazna mesta med pripovedovalčevimi okruški zapisov zapolnjuje svojo imaginacijo dogajanja (v romanu podana v kurzivi), kot izobražena arhitektka snuje svojo fiktivno stavbo, pri čemer svojih ugibanj in umišljenih reprezentacij prostorov, dogodkov ne skriva: »Pretiravam. Lahko pa si mislim, da gre pogovor med njima nekako takole«.  Protagonist, »tip«, deluje ob tem kot neko podtalje nastajajočega teksta, podzavest pisave, iz katere okruški prehajajo v polno obliko, realnost zgodbe. Kot sam priznava, je njegov »jezik vedno v zaostanku. Kar pri meni drži kot pribito«, Klarin pa je vselej že korak naprej, predvideva, načrtuje. S sopostavitvijo dveh pripovednih glasov pa se vzpostavlja intrigantna dinamika, ki vzporeja različne ravni, aspekte nastajanja besedila z nihajočim, nestabilnim odnosom med dvema osebama, kaže na srečevanje dveh (ontološko) različnih svetov, njunega zapletenega soobstoja. 

Kralja zagotovo odlikuje poseben stil pisanja, ki je po svoje razviden že v prvencu Rok trajanja. Prizori, dogajanja, misli in notranji interierji likov so izostreni z mirnim, potrpežljivim in bistroumnim fokusom, podani so v odmerjeno detajlirani opisnosti, ki jo vselej spremlja ustrezna refleksija, filozofski drobci. Ritem naracije je zato počasnejši, kot smo morda navajeni pri kakšnih drugih romanih, a to je svojstvena prednost, ki prisili k opazovanju sestave dela, njegovih elementov. Morda bi si lahko celo drznili trditi, da Kraljev roman s svojo strukturo subtilno opozarja tudi na nekatere pereče problematike sodobne kapitalistične družbe, kot so nezmožnost pristnih, trajnih odnosov, zlom (medčloveške) komunikacije ter prekarno delo (pripovedovalec je samozaposlen prevajalec, pogosto »na tesnem« z nerednimi prihodki, tudi nekateri ostali liki niso v zavidljivih profesionalnih situacijah). Sama sem se ob branju Škrbin med drugim spomnila na valižanskega teoretika Raymonda Williamsa, ki je med drugim predpostavljal, da je »stil jezikovni način obstajanja družbenega razmerja«, da so pisatelji z odstopajočimi pisavami spodbijali univerzalni, hegemonični stil. V odvodu te misli lahko vidimo tudi Kraljev roman, ki po svojem ustroju izstopa iz »glavnih« tirnic slovenske literarne produkcije: z menjavo fokalizacij, vzpostavljanjem heterogenih perspektiv, diskontinuirano pripovedno linijo, s preciznim fokusom na prostore, ki se pogosto zdijo osamljeni, vzpostavlja prozo sodobne družbe, negotovih posameznikov in situacij. Avtentičnost življenja je postavljena po vprašaj (če kot taka sploh obstaja), kar se nato preslika tudi na fiktivno raven, ki se ne ukvarja toliko z izvirnostjo, mimesis, ampak z veseljem do jezika, pisave, preigravanjem žanrov in izpostavljanjem njihovih konvencij. Edino, kar končno lahko očitamo romanu Škrbine, je, da pripoved (ravno nekje na sredini) romana vseeno preveč zastaja, protagonista obtičita v neaktivni zazankanosti v lastni svet, se vrtita v krogu, tempo dogajanja je omrtvičen, kar ima lahko za posledico izgubo bralske pozornosti. Vendar nato naracija vseeno »ubere« bolj dinamičen ritem in v celoti nato roman vseeno deluje kot suvereno izpeljana celota, ki načenja in naslavlja tematike, pisane na kožo sodobni literaturi (in navsezadnje tudi svetu).

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Silvija Žnidar se je rodila v Mariboru, kjer je tudi obiskovala gimnazijo. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz umetnostne zgodovine ter primerjalne književnosti in literarne teorije, na oddelku za primerjalno književnost je dokončala tudi magisterij. Trenutno je vpisana na doktorski študij literarnih ved. Ob tem se med drugim ukvarja tudi s pisanjem literarnih recenzij, kritik in poročil.
Deli