Ime mi je Sarajevo (sedemnajstič)

Sarajevo, december 2002


Končno je bilo vse dobro.

Končno me življenje ni bolelo.

Praznovali smo moj 27. rojstni dan na Gibonnijevem koncertu v Aqui. Vprašal me je, ali bi spomladi zaživela skupaj. Objela sem ga, presrečna.

Razumem, da me vse, kar je Gibonni dotlej objavil, intenzivno spominja nanj. Ne razumem pa, kako je mogoče, da me prav vsaka Gibonnijeva pesem – tudi vse tiste, ki so prišle mnogo kasneje, mnogo za nama – še vedno spominja nanj …

Od tistega deževnega srečanja dalje sva bila nenehno skupaj.

Narazen sva bila le v času službe. Ampak celo med pavzo je hodil pome, da sva hitro spila kavico in se malo družila.

Zdaj je bil on ves moj svet.

Moj svet nikoli ni bil bolj izpolnjen.

Vse moje želje so imele obliko.

Za nama je bilo sedem mesecev, in v teh sedmih mesecih sva natisnila celo življenje.

Kot da se bi nama mudilo.

Bila sva vse – sama in s prijatelji, budna in zaspana, na morju in v naravi, sreča in nesreča … Bila sva vse. Bila sem cela.

Potem se je spomnil Eola.

»Lahko bi imela sina,« je rekel.

Ne verjamem, da mi je uspelo skriti vsa čustva – nobeno ni bilo pozitivno – ki so me preplavila.

»Spomnim se, da si nekoč želel dve hčeri … Sin je bil takrat moja ideja, a ne?« sem rekla.

»Vem … Od takrat do danes je enako samo to, da si želim tebe.«

Nasmehnila sem se. Z muko. »Imava Leo,« sem rekla.

Pogledal me je. Razočarano, a z upanjem. »Res je … Prav bi ji prišel brat … Kaj misliš? Čez pet let, recimo? Brez pritiska …«

Ne vem, zakaj nisem prikimala.

»Čez pet let« je rekel, ne jutri.

Imela bi dovolj časa za izgovore.

»Pa veš, da ne more podedovati ›breznogosti‹?« se je trapasto pošalil.

In, ne, resnicoljubnost ni bila dovoljšen razlog za mojo žrtev.

»Ne želim imeti otrok,« sem rekla. »Imava Leo,« sem ponovila.

Imela sva Leo, kolikor je Sanja dovolila. Sanja je bila prijazna in Lea je lahko bila pri naju, pošteno povedano, kadar sva želela.

Bila je čudovita, čudežna deklica.

Takrat se Lein oče in jaz nisva skregala.

Skregala sva se nekaj dni zatem tako strašno, da me je obtožil pomanjkanja ljubezni in nesposobnosti, da ljubim, nakar sem ga nagnala iz stanovanja in mu pred odhodom vzela ključe.

Bila sem tako neznansko prizadeta, da niti za trenutek nisem zmogla na vse skupaj pogledati z njegove perspektive.

On ni vedel, zakaj tako zavračam misel na skupnega otroka.

Jaz nisem vedela, da je to z njegovega zornega kota tako pretresljivo.

»Ko sva se spoznala, ko sva se drugič ali tretjič v življenju srečala, si mi povedala, da želiš samo dve stvari v življenju: da bi pisala knjige in da bi postala mama … Kaj se je spremenilo?« je spraševal.

»Vse!« sem rekla. »Vse! A ne vidiš?«

»Zakaj vztrajaš, Lane?! Zakaj ne pustiš odprtih možnosti? Le to si želim, kako ne razumeš?!«

Mesec dni sem samo jokala.

Zdravniku nisem nič razlagala, napisal mi je bolniško, takoj ko me je zagledal. 

Nisem se oglašala na telefon, nisem brala njegovih sporočil, nisem jedla, nisem spala, nisem mogla na cesto, med ljudi, nisem živela.

Jokala sem mesec dni, ker mi je on, on rekel, da nisem zmožna ljubezni!

Čeprav še tega ne brez nežnosti in ljubezni, sem se zavedela mnogo let pozneje.

Sčasoma me je prenehal klicati, in to je bil še en dokaz, da me nima rad.

Pogrešala sem ga. Pogrešala sem Leo. Pogrešala sem njene objeme, sladki glasek, napačno izgovorjene besede in njen glasni smeh. Pogrešala sem, da me pokliče »Nane«, da igram mamo, ko imam priložnost, da jo tuširam, oblačim, ji pripovedujem zgodbe …

Morda zato nekateri ljudje ne želijo biti v razmerju z nekom, ki že ima otroka? 

Da si prihranijo bolečino, ki sem jo čutila v vsakem atomu svojega bitja. 

Nekega popoldneva sem se odločila, da je bilo dovolj.

Mislila sem, da bom, če ne naredim česa zase, crknila kot Anelina psica Bella, potem ko se je ona poročila in jo pustila svojim staršem, ker lastnik edinega stanovanja, ki sta si ga mladoporočenca lahko privoščila, ni dovolil hišnih ljubljenčkov.

Crknila bom.

Ne umrla.

Prav crknila.

Od joka, od nesreče, od groze, od pomanjkanja hrane, vode, življenja.

Kot da sem znova v vojni.

Samo da tokrat zelo, zelo sama.

Prenehala sem poslušati glasbo, ker me je vsako besedilo, vsaka nota ranila, prenehala sem brati knjige, prenehala sem analizirati …

Vedela sem, da se moram znova pobrati na noge.

Ko sva se prvič po tistem srečala, mislim, da je bilo nekaj mesecev pozneje, sva bila vsak v svoji družbi, podpirali smo isti šank. Pogleda sta se nama ujela, in namesto da bi kaj rekel ali me samo na hitro pozdravil, se je naredil, kot da me ne vidi. Pogovarjala sem se z njegovimi prijatelji. Pogovarjal se je z mojimi prijatelji. Stal je naslonjen na mojo jakno. Obnašala sva se, kot da drug za drugega ne obstajava.

Srečala sva se vsaj še desetkrat, preden sem za vedno odšla iz Sarajeva. Vedno je bilo tako, da so ljudje iz moje družbe pozdravljali njega in njegove, tisti, s katerimi je bil on, pa mene in moje.

Midva sva šla drug mimo drugega, kot da ne obstajava. 

Vedela sem, da tega ne bom preživela. 

Napisala sem zgodbo. Proteza sem jo poimenovala, pa ni imela nič z njegovo protezo. Proteza je v tej moji zgodbi bil vsak človek, ki ga izbereš po taki ljubezni. Moj par se je srečal po neverjetno dolgih sedmih letih. Naključno. On je bil taksist, ona pa se je vrnila v mesto in ga slučajno ustavila. 

Poslala sem jo na neki natečaj in zmagala. Dobila sem denarno nagrado. Tisoč mark. Nikomur nisem nič povedala. Bil je to prvi denar, ki sem ga kdaj v življenju za kaj prihranila. Potrebovala sem ga, da odidem iz Sarajeva. Za vedno. 




Maribor, december 2019


Ena izmed očitnih sprememb v mojem življenju, odkar Marko ni bil niti formalno več del njega, je bilo to, da sem ostala kot luna brez svojega planeta, ki bi mu sledila. Marsikaj sem počela sama v najinih skupnih letih, a kmalu se je izkazalo, da je bila večina mojih družbenih aktivnosti vendarle zelo povezana z njim. Z njegovimi starši, sorodniki, sodelavci, poslovnimi partnerji … Začenjal se je veseli december. Zabave vsepovsod, kuhano vino in kostanji ob cesti. Občasno sem šla po službi pohajkovat s sodelavci, čeprav nisem pila kuhanega vina niti jedla kostanjev. Tudi na zabave sem odhajala, seveda. Saj ljubim rituale priprav za zabave. To leto stanovanje ni dišalo po doma pečenih piškotih, ki nama jih je redno pošiljala Markova mama. Sicer prijazna gospa. Topla, krasna. Niti enkrat v vseh teh letih nisva prišli v konflikt, nobene slabe besede ali energije ni bilo med nama. Toda od poletja, ko je najin razhod postal uraden, se nisva slišali. Ona je njegova, in ne moja mama. In če bi me poklicala, bi se jaz oglasila in se pogovarjala o vsem razen o najinem razmerju. A razumem, da ne pokliče. In jaz ne pokličem nje. Ker je tako prav. Ker mama je mama. Če bi jaz bila kdaj komu mama, bi se postavila na eno stran. Izbrala bi svojega otroka, tudi če ne bi odobravala otrokove izbire. 

Tako kot je Markova mama izbrala njega. 

Tako kot moja mama ni izbrala mene. 

Enkrat je njegova mama, ne vem, zakaj na to večkrat pomislim, in še vedno ne vem, zakaj mi je to povedala, izjavila, da je Marko, kadar je jezen, tak, kot da ima glavo v sivem oblaku megle. 

Morda je kaj vedela. 

Morda je tudi njeno življenje v šestdesetletnem razmerju z možem, razmerju, ki se zdi okolici zabavno in sproščeno, kot se jim je zdelo moje z Markom, podobno mojemu … Seveda ne bom nikoli vedela, ali je to le igra. In če je šestdeset let živela tako, ali res zdaj, v poznih osemdesetih, potrebuje kakršnokoli spremembo?

Markova mama je izbrala Marka. Spoštovala sem jo zaradi tega. 

V glavnem, naenkrat je bilo ob meni veliko manj ljudi, ki jim je treba kupiti darilo za božič. December je bil prijeten. Ni bilo hladno, nisem trpela – kot večina – ker ne sneži. Napisala sem seznam božičnih daril in se potrudila, da sem vse nakupila že pred gnečo po trgovskih centrih. A božični večer sem preživela sama. S pomočjo laži. Imela sem občutek, da me vsi, ki me vabijo, vabijo le zato, ker se jim smilim. Zato sem vsem odgovorila, da sem že dogovorjena. Pa saj sem morda res bila. Sama s sabo. S svojimi knjigami. Z zmrznjenimi gozdnimi borovnicami in preveč napolnjenim kozarcem kaberne sovinjona. 

Božič v Sarajevu ni bil nič posebnega, ko sem tam odraščala. Bilo je pomembno, da nismo pozabili voščiti sosedom katolikom. Daril nam ni nosil Božiček, ampak le Dedek Mraz in le paketke za pridne otroke, torej za vse. Krasili smo božično drevo, a tega nihče ni povezoval s kakšnimi verskimi obredi. Praznovalo se je novo leto, jedli smo sarmo in različne bureke in narezke in rusko solato, ki se od francoske razlikuje po tem, da vsebuje tudi v moji primarni domovini priljubljeno meso. 

Božič v Sloveniji sem sprejela – tako kot veliko noč, kot vse tukajšnje šege in izročila. Poskrbela sem, da sva opravila vse, kar se od Slovenca, ki spoštuje tradicijo, pričakuje. Moj odnos do ideje boga in religije je ostal samo moj. 

A mi je po toliko letih božiča na slovenski način vendarle prijalo, da se ne zmenim zanj. Tako zelo, da sem isto taktiko ubrala tudi za novo leto. 

»A se spomniš, ko si mi rekla, da sem te nekako pregnal iz Sarajeva?« mi je napisal Emir namesto voščila na Vibru nekaj minutk pred polnočjo. 

»Spomnim se,« sem odpisala. 

»Nisem ti povedal, ampak ko si odšla, sem leta in leta iskal razlog, da ostanem v mestu, v katerem te ne morem niti slučajno srečati.« 

Nasmehnila sem se. 

»Še sreča, da nisem umrla,« sem napisala. 

Čeprav sem pričakovala, da me bo malce pograjal zaradi neprimerne šale, tega ni naredil. 

»Še enkrat me spomni, zakaj že nisva skupaj,« je napisal. Poslala sem smeška. 

»Happy New Year 2020« je pisalo na nalepki, s katero mi je odgovoril. 

Želela sem mu napisati, da ne poznam odgovora na njegovo vprašanje in da sem vesela, da misli name. In da mi je pisal. In da obožujem, prav obožujem to čarobno lahkoto komuniciranja z njim. In da bi rada, da je tu, ob meni. Da v tišini pijeva vino, da mu zaspim na levi rami, da mi izpolni dom in dušo. 

Poslala sem mu smeška.

Adriana Kuči se je rodila v Sarajevu, 13. novembra 1975. Od otroštva se ukvarja z novinarstvom in vsemi drugimi oblikami pisanja. Njena dela so objavljena v različnih medijih in književnih časopisih v regiji. Leta 2015 je objavila Enciklopedijo slovenskih košarkaških reprezentantov, zbirko devetdesetih intervjujev v slovenskem jeziku, leta 2017 pa svoj prvi roman I prljavo i plavo, v jeziku narodov v Bosni in Hercegovini. Ime mi je Sarajevo je napisala v slovenskem jeziku. Poleg Sarajeva je živela tudi na Bližnjem vzhodu. Zadnja leta živi in dela v Sloveniji in upa na najboljše.
Deli