Eva Kučera Šmon: Najprej počasi potem pa tempo tempo. Adept, letnik 6, št.1, 2019/2020, str. 58 – 76
Najprej počasi potem pa tempo tempo je besedilo mlade avtorice, Eve Kučere Šmon, ki je bilo decembra 2019 objavljeno v zimski številki revije Adept in bralno uprizorjeno na Novi pošti. Napisano je v izrazito post-dramskem slogu, z zelo malo replikami, ampak veliko dogodki, ki atmosfero in like zelo natančno izrišejo skozi didaskalije.
Spremljamo življenje in predvsem delo Maksa Dimnika, osrednjega dramskega lika, ki se ob poslušanju petja Marie Callas začenja spominjati preteklih dogodkov. Maks Dimnik je natančen človek, to pa ja, rad ima red in čistočo, mir in manire, ne prenaša površnosti in neumnosti in trivialnosti. Rad ima glasbo in svojega očeta, to pa je že bolj ali manj to. Potem je še nekaj ljudi, ki jih tolerira (hčerka, mati hčerke Janja, njegova sestra Klavdija – njena hčerka pa je poimenovana kar kot cerebralna paraliza), prav veliko ljubezni ali sočutja pa jim ne izkazuje. Ženskih likov je sicer mnogo, ampak prav velikih vlog pa nimajo, ker jih nimajo/mo niti v življenjih tipa moških ala Maks Dimnik. S(m)o zgolj dramaturška funkcija, element, ki služi vzpostavljanju osrednjega lika in nastavljanju konfliktov. Med ostalimi liki najbolj izstopa Maria Callas, ki fizično sploh ni prisotna, kljub vsemu pa ima pomembno vlogo pri strukturi besedila, saj je vzpostavljena kot povod za zgodbo in kot vez med preteklostjo in sedanjostjo. Je tudi edina ženska, ki se perfekcionistu Maksu ne zdi baba glupa, ona pa ne, saj poje kot jebena boginja.
Skozi didaskalije ugotovimo, da je Maks Dimnik en navaden seksist, to pa je res, je tudi vrhunski dirigent, jebemti, da je, ampak bab glupih pa res ne mara in ne dovoli, da bi mu uničile življenje. Tako pred oltarjem pusti svojo nosečo zaročenko Janjo, ki je veliko bruhala med nosečnostjo in za nohti je ves čas imela umazanijo (jebemti baba glupa) in svoji hčerki ne bo dovolil, da bi bila še ena baba glupa in jo pelje poslušat Normo na Dunaj, ko je stara šele pet let. Ker z intelektualno vzgojo je treba hitro začet, to pa ja, in ta baba glupa Janja ji kaže samo risanke. Ampak Maks Dimnik je dober foter, zlat foter in zato hčerke ne pelje v Kolosej na Tačke na patrulji, ampak na Dunaj, na Normo, kjer je zakupil celo ložo. Da tudi njegova hčerka ne bi postala baba glupa, kot je njena mama in pred njo tudi Maksova mama pa Maksova sestra in praktično bolj ali manj vse ženske, ki jih je Maks poznal, ne ne, Maksova hčerka bo spodobna in imela manire, kot njen izobražen, omikan, zlat foter.
Ta omikan, zlat foter je fejst dec in uspešen in talentiran in vrhunski dirigent in se nima časa ukvarjati s trivialnimi zadevami, kot pogreb mame, poroka hčerke ali sestra s hčerko s cerebralno paralizo, ki sta finančno nesposobni. Maks Dimnik dirigira na življenje in smrt, to pa ja.
Avtorica z razdrobljenim in zelo podrobnimi didaskalijami izjemno natančno vzpostavi atmosfero življenja nevrotičnega seksista in bralcu skozi strukturo zapisovanja narekuje ritem. To je tudi že drugo besedilo predstavnikov mlajše generacije (po Žalostinkah Jerneja Potočana), ki daje posebno težo natančnim didaskalijam in opisovanju atmosfere. Ker je pomemben del zgodbe glasba, avtorica zelo natančno odmerja ritem dogajanja, kar spretno izriše skozi postavitev replik, ki obsegajo vse od enostavčnih misli do dolgih, večstavčnih, slogovno bogatih povedi, ko pa je tempo res hiter, pa se avtorica odreče tudipresledkom,ritemjetrebaujetindržat.
Kot lajtmotiv služijo ponavljanja (to pa ja, jebemti babo glupo, on pa ne,…), h katerim se avtorica konstantno vrača ter z njimi jasno izraža Maksova stališča do ljudi in sveta okoli njega. Uporabi jih tudi kot sredstvo za dodatno podčrtavanje in analizo situacije, saj podobno konstelacijo besed v različnih stavkih premeša in tako doda nove poudarke, skozi njih pa je mogoče razbrati tudi avtoričino stališče do Maksovih dejanj.
»In potem gledata opero.
Normo.
Na Dunaju.
Ja,
Maks Dimnik pelje svojo 5-letno hčerko na Dunaj, gledat Normo.
/…./
In Maks Dimnik kupi ložo, najboljšo ložo, centralno ložo zase in za svojo hčerko.
Na Dunaju.
Dobr fotr, zlat fotr.
In po 45 minutah Norme, Norme na življenje in smrt, življenje in smrt, njegovo hčerkico pritisne kakat. Pritisne jo kakat, na življenje in smrt.«
Drama Najprej počasi potem pa tempo tempo je kritičen prikaz določenega tipa ljudi, ki je značilen za patriarhat. Moški, ki ni kritičen do svojega očeta, ker se oče trudi po svojih najboljših po močeh, ženskam pa tega privilegija ne dopušča in bi morale biti konstantno popolne, predvsem pa dobre kuharice, lepe in izobražene, saj je njihova osrednja življenjska zadolžitev skrbstveno delo za bistveno sposobnejše moške v njihovem življenju. Teh sposobnih moških tudi nikakor ne gre obremenjevati s trivialnostmi, kot so ukvarjanje z lastnim potomstvom. Če slednje želi pozornosti, se naj seznani z delom in hobiji maksov dimnikov in jih pri tem v tišini opazuje in občuduje (jebene nedamske babe glupe pa majo ves čas neka vprašanja). Ne prešine pa jih, da vsi ne delimo njihovih zanimanj in da kvalitetno preživet čas z zlatim, dobrom fotrom vključuje predvsem aktivnosti, ki so zanimive za vse udeležence. Kljub kratkosti dramskega dela, je avtorica vzpostavila in razdelala zanimiv format in slog ter na vsebinski ravni kritično razprla strukturo družine in družbe. Ne gre za to, da nihče pred tem ne bi spregovoril ali zapisal ali uprizoril nič feminističnega ali problematiziral očetov, ki se ne zanimajo za družino in zahtevajo samo perfekcijo, toda avtorica skozi literarne postopke, kot so ponavljanja, pretiravanja ipd, na humoren način prikaže in tudi ravno prav podčrta, kako neumno se v resnici maksi dimniki obnašajo in razmišljajo. Maks Dimnik namreč ni osamljen primer in problem tudi ne obsega samo generacij naših staršev, gre za metaforo sistema, ki ne dopušča nepopolnosti, kaj šele, da bi nepopolne in/ali nenormativne skupine tudi dejansko vključeval.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
