Maribor, september 2019
Odvetnica je sporočila datum obravnave. V kratkem bo. Odlično. Marko mi je napisal, da bi rad imel pralni stroj in sušilec, ter vprašal, ali lahko koga pošlje po to, ko me ne bo doma. Napisala sem, da lahko. Verjetno je mislil, da se bom vznemirila, saj si lahko vsak dan kupi ta ali oni stroj.
Pol ure pozneje sem mu znova pisala, vprašala sem ga, ali se želi pogovoriti.
»Ne,« je kratko odgovoril. »Nimava se o čem pogovarjati.«
To je bilo res, a sem bila vseeno žalostna.
Konec nekega obdobja v mojem življenju.
Mojega edinega zares dolgega razmerja.
Saj vem, nihče nikomur, niti sebi, ne sme in ne more dovoliti, da je žrtev; če dovoli, da se to ponovi, si je kriv sam. Vse vem, nisem butasta punca, toda ne pozabimo na sindrom kuhane žabe …
Ko se kuhaš čisto počasi …
Začneš v mrzli vodi, in da si skuhan, se zaveš, šele ko je domnevno prepozno.
Kar nekaj vem tudi o stockholmskem sindromu.
Vem, da žrtve pogosto same v sebi iščejo razloge za početje svojih tiranov.
Vse vem, vse prepoznavam v sebi, kljub temu pa sem nekako čudno žalostna in malo prestrašena, da me je tako enostavno pustil pri miru. Predvidevam, da mu jemlje pozornost kakšna druga ženska.
Pravzaprav upam, da je razlog to, in ne kakšna morbidna igra.
O tej drugi ženski sem leta in leta sanjala.
Po eni strani sem vedela, da je ne potrebuje. Najino seksualno življenje, če se temu tako reče, nikoli ni bilo bogve kaj. Sprejela sem to kot del njegove osebnosti – njegovo nezanimanje in neverjetno lenobo in sebičnost, kadar je vendarle zainteresiran.
Pač nismo vsi za vse, kajne?
Tako kot hrana mi tudi to področje ni bilo toliko pomembno, da bi zaradi njega ukrepala.
Poskusila sem, parkrat, misleč, da bo morda, če bo v postelji bolj aktiven, njegova agresivnost upadla. Kupovala sem privlačno, tudi vulgarno spodnje perilo, različne igrače, vse, kar mi je padlo na pamet, vendar nisem pogrela mlačne vode.
In obupala sem, pa ne le zato, ker se mi je na smrt posmehoval, ko sem enkrat kot Samantha iz Seksa v mestu po sebi razporedila njegov ljubljeni suši.
Čudni postanejo sčasoma ti odnosi.
Nimaš niti sramu niti strahu, razen, ah, kakšen absurd, da boš ob kak sprednji zob.
Ali z vidno modrico na obrazu, zaradi katere se mora na bolniško.
Moji mami je rekel, da mu je hudo, da me nikoli ne bi pustil, da ima občutek, kot da me je v kartonasti škatli spustil v vodo, ampak da je odločitev in želja bila moja.
In je.
Toda to sem že nekaj let glasno govorila. V glavnem me je ignoriral.
Mama mi ni – tako kot mame v filmih in romanih – stala ob strani.
Slišali sva se samo na kratko, kadar sem poklicala, in tudi takrat se je zdela nezainteresirana. Včasih je povedala kaj takega, kar je izdalo, da komunicira z njim. Nisem imela ne volje ne energije povedati svoje plati zgodbe, in bila sem, priznam, užaljena.
Če bi slučajno imela hčer, upam, da nikoli ne bi pozabila, da je moja osnovna naloga, da ji stojim ob strani. Ampak ta strah je itak neosnovan.
Poklicala sem Nino in bilo je jasno, da ve.
»A si OK?« me je vprašala.
»Ne vem,« sem ji odkrito povedala. Sestri kot sestri.
»Midva sva se pogovarjala … Če bi ti bilo lažje, če bi bila v Sarajevu – pridi, ostani, kolikor dolgo želiš …«
Bila sem ganjena. »Hvala, Nina … A službo imam,« sem rekla.
Ni me prepričevala. Pripovedovala je o službi, o puncah, o življenju …
Smejali sva se in čutila sem, kako zelo me ima rada.
»A je to to? A si prepričana, da si to želiš?« Samo to me je vprašala.
»Že dolgo, Nina,« sem iskreno odgovorila.
In obljubila sem ji, da jo bom poklicala tudi sredi noči, če bom potrebovala pogovor ali karkoli.
Hvala za sestro, starša, sem pomislila, posebej ko mi je na koncu pogovora rekla:
»In veš kaj, pusti mamo … Tako čudno starokopitna postaja z leti … Kot da je celo življenje živela v neki zanikrni vasi in šole ni niti od daleč videla.«
Odložila sem telefon in se počutila tako zelo, zelo sama na svetu.
In vedela sem, da tega občutka, razen začasno, niti Sarajevo niti vsi ljudje v njem ne bi spremenili.
Marka, nobenega dela njegove osebnosti, nisem niti malo pogrešala.
Poklicala sem Jaco, skočila pod tuš, se oblekla in jo šla obiskat.
Sem že povedala, da je Jaca čudovito človeško bitje?
Ime mi je Lana
In pogosto razmišljam, da je čas, da neham iskati izgovore.
Predvsem za Marka in njegovo početje.
Velikokrat sem si rekla, da si lahko privoščim takšno življenje, ker nimava otrok, nobenega ne zastrupljava s svojim strupenim odnosom, najina hči ne bo postala niti aktivistka za pravice žensk, ki so žrtve nasilja, niti žrtev nasilja. Najin sin ne bo sovražil, kot sovraži njegov oče. Rada mislim, da bi, če bi imela otroke, ukrepala. Tako mi ni bilo treba. Sama lahko izberem, kako bom živela, kajne? Le da ne vem, ali je to, kar sem živela, bila izbira.
Tudi empatija je bila eden mojih večnih razlogov. Mojih razlogov sami sebi, zakaj vztrajam.
Ker se mi smili. Ker človek mora imeti hudo travmo, da nosi v sebi tak bes. Sama zagotovo imam travme, kakorkoli jih tlačim, nekje privrejo na plano, recimo v izbruhu joka, ko vidim begunce na mejah; nikoli pa v sebi nisem našla besa, ki bi trajal več kot par minut.
Jeza, ki pride in uplahne, tako kot pri večini ljudi, ki sem jih kdaj srečala. Navadna jeza, očitno.
Markova jeza je bila druge sorte. Rasla je iz minute v minuto; tudi ko je začela padati, je znova narasla, ko sem naredila kaj takega, kar mu ni ustrezalo – sama pa nikoli nisem razumela, kaj to je.
Empatija, sem si lagala, ko se je spet spremenil v prejšnjo podobo in jokal in prosil in obljubljal in se opravičeval.
V resnici je bila samo huda utrujenost.
Ker nisem več mogla zdržati tega sranja.
Le to je bilo.
Moja osnovna motivacija je bila vedno in izključno le utrujenost.
No, morda ne na začetku.
Takrat sem se še bolj bala, spoznavajoč ta pojav, ki ga vidiš le v filmih, in malo sem vseeno upala, da sem vredna, da se zaradi mene spremeni.
Že leta sem vedela, da iz tega ne bo nič.
Empatija, o kateri sem se prepričevala, je izzvenela.
Saj sem bila še vedno prepričana, da je moral doživeti kaj hudega, da je bil morda kot otrok zlorabljen, kakorkoli, da se morda sploh ne spomni. Brala sem o multipli osebnostni motnji in bila vse bolj prepričana, da je moja diagnoza, čeprav laična, popolnoma pravilna. Edino, česar nisem razumela, je bilo to, kako da se ta druga osebnost, ki sovraži, vedno, vedno izrazi izključno ob meni.
Včasih je govoril, da to jaz naredim iz njega. Zdavnaj sem se nehala spraševati o svojem delu krivde; velikokrat sem mu tudi povedala, da iz pomaranče lahko stisneš le pomarančni sok, ne dreka ali česarkoli drugega. Ni zaleglo. Karkoli sem delala, kakorkoli sem si razlagala – vedno je bilo enako.
Ampak vedela sem, že leta sem vedela, da nikoli ne bo naredil nič, da bi pomagal sebi in posledično meni.
Morda me je bilo tega zavedanja bolj sram kot vsakega udarca, kot vsakega predmeta, ki je letel proti meni, vsake žaljive besede, ki mi jo je povedal ali napisal.
Bilo me je sram pred sabo.
Predvsem pred sabo.
In, seveda, tudi pred vsemi drugimi.
Ampak bila sem tako zelo utrujena, preutrujena, da bi naredila kaj za to, da bi si pomagala sama.
Tudi s tem sem opravičevala njega – če sem jaz tako zelo utrujena, je tudi on.
Ko Zver izgine, je tudi on utrujen.
Ne išče pomoči, ker je preveč izčrpan, da bi se ukvarjal z Zverjo, pozabiti jo želi.
Le to.
In to, da v najini zgodbi ni bilo skupnih otrok in da sta bila njegova že skoraj odrasla in nezainteresirana za očeta in mačeho, bi mi moralo pravzaprav olajšati življenje.
Morala bi se biti sposobna nekega jutra zbuditi in reči, da je dovolj.
Ali vsaj poiskati nekoga, prijatelja ali popolnega tujca, da bi mi pomagal najti to moč.
Zdaj to vem.
Morda sem to vedno vedela.
Morala bi poiskati drugo službo, stran od njega.
Stanovanje za malo denarja.
Saj ni nemogoče.
Mogoče nikoli ne bi dobila tako prijetne službe, kot je moja.
Mogoče bi dobila boljšo. Kdo ve.
V jeziku motivacijske psihologije: nisem bila zmožna stopiti iz cone ugodja – če je v najinem odnosu sploh bilo kaj ugodnega.
Nisem bila zmožna. Tu se vse začne in konča.
Bila sem zmožna samo biti in ne motiti. Sebe, drugih.
