Mejniki

Dovolj let sta že bila par, da je morala Magda malo pomisliti, če je hotela izračunati, katera obletnica je na vrsti. Poznala je datum poroke, vsega, kar je bilo prej, pa je ni preveč zanimalo obeleževati. Pavel je bil tisti, ki jo je od časa do časa spomnil na druge mejnike. »Danes mineva natanko šestintrideset let od najinega prvega poljuba«, »Prav na današnji dan sem te prvič peljal k staršem na kosilo« … Magda je imela včasih občutek, da si večino teh datumov preprosto izmišljuje, da bi jo lahko z izgovorom peljal na večerjo. In to ji je ustrezalo. Všeč ji je bilo, da na zmenke tudi po tolikem času nista hodila le ob redkih posebnih priložnostih.

Tudi tistega jesenskega večera je bilo tako. Pavel je takoj po prihodu službe izjavil, da gresta danes na večerjo v Sežano. »Kako zakaj?« je narejeno ogorčeno rekel ženi. »Je mogoče, da se ne spomniš? Danes je vendar obletnica najinega prvega zmenka!«

Nekaj ur kasneje sta se torej urejena in nasmejana peljala proti mejnemu prehodu na Fernetičih. Na meji sta se brez besed spogledala. Vedela sta, da razmišljata o istem. Oba nasmeha sta se razširila.

Magda spet ni bila čisto prepričana, ali je bil res dan njunega prvega zmenka, letni čas pa je bil vendarle pravi. In čeprav se ni spomnila datuma, je vedela, da je bil dan, ko je prvič srečala svojega bodočega moža, torek. 

Torek je bil namreč dan, ko je morala svojo mlajšo sestro voziti na Opčine, kjer je imela pevske vaje. Odkar so se z družino preselili v mesto, niso mogli biti več aktivni v vaški skupnosti, a ena od redkih vezi, ki so jo ohranili, je bilo Aničino petje v openskem zboru. Ko ji je mama rekla, da ne bo mogla več peti, je jokala. Zato je njena starejša sestra nazadnje pristala na to, da jo bo ona peljala.

Pri hiši so imeli takrat le en avto, saj mama ni imela vozniškega. In je najbrž prav zaradi tega Magdo prepričala, da se je takoj ob dopolnitvi osemnajstega leta vpisala v avtošolo. Zase je govorila, da je prestara, da bi se tega lotila. Magda je vožnjo ljubila in sovražila obenem. Ljubila je svobodo, ki ji jo je prinašala, sovražila pa promet, križišča, ostale voznike … Skratka vse, s čimer se je bila prisiljena soočati na cesti. Po eni strani bi se najraje delala, da ne zna voziti, in pustila, da jo drugi prevažajo okrog, tako kot je iz potrebe delala njena mama. Po drugi strani pa je razumela, da je to prikladna veščina; enotedenska vožnja iz Trsta na Opčine in nazaj je bil še najbolj neboleč način, da je s svojim sveže pridobljenim vozniškim dovoljenjem malo vadila.

Na srečo je bilo pred openskim kulturnim domom, ki je služil za sedež marsikateremu slovenskemu društvu v vasi, veliko dvorišče, na katerem je bilo mogoče parkirati. Magda je Anico odložila pred vhodom v stavbo in jo tisto uro in pol navadno počakala kar v avtu, s seboj je vedno imela knjigo ali zapiske s fakultete, da ji ne bi bilo dolgčas.

Tudi tisti torek je naredila tako. Zunaj je bila gosta megla, zaradi katere se ji ni dalo stopiti iz avta niti toliko, da bi si malo pretegnila noge. Gledala je za Anico, ki je z bežnim pozdravom zaloputnila vrata in stekla v sivino.

Magdi je bilo včasih žal, da je že prestara, da bi se pridružila mladinski pevski skupini; svojčas je tudi sama pela v openskem zboru, a je to dejavnost opustila še pred selitvijo, saj se je kot edina svojega letnika počutila osamljeno. Ko je na Opčine prišel nov župnik, je tudi pevska dejavnost spet zaživela: mlad in zagnan duhovnik je v mladini okrog sebe znal zbuditi voljo do ustvarjanja.

Tistega dne se je Magda komaj dobro zatopila v zapiske, ko jo je zmotilo rahlo trkanje po šipi. Zmedeno se je ozrla in na drugi strani svojega okna v somraku, ki ga je megla privabila še pred sončnim zatonom, zagledala obrise neznanega obraza. V poltemi je težko razločila poteze mladega fanta, a bila je precej prepričana, da bi ji ga uspelo prepoznati, če bi ga že kdaj videla.

Namrščila je obrvi, ne vedoč, kaj bi rad, on pa jo je s kretnjami prosil, naj pride iz avta. Magda ni imela niti najmanjše želje, da bi stopila v mrzlo jesensko popoldne, a da bi mu ustregla, je zavrtela ročico in za nekaj centimetrov spustila šipo na oknu.

»Čau! Ti si Benčina, ne?« jo je nagovoril.

Prikimala je. Ni je preveč presenetilo, da jo je poznal, vsaj po priimku: do enega leta nazaj so živeli v vasi, torej je bilo čisto možno, da sta nekaj let obiskovala isto šolo. Skoraj bolj čudno se ji je zdelo, da se ga sama od nikoder ne spomni.

»No, jaz sem Pavel, ne vem, če se spomniš. Na osnovni sem bil v razredu s tvojim bratrancem.«

»Okej,« je odvrnila Magda, ki je še vedno čakala, da preide na bistvo.

»V bistvu bi te rad prosil za drobno uslugo,« je nadaljeval Pavel. »Glede na to, da imaš avto … «

O, to se pa ne bo dobro končalo, je ob teh besedah pomislila Magda. Zaskrbelo jo je, da jo bo prosil, naj ga kam pelje. Saj ne, da bi se ga bala ali karkoli – če že, se je bolj bala zanj: ni dovolj zaupala svojim vozniškim sposobnostim, da bi lastni odgovornosti prepustila nekoga, ki ni bil njen družinski član, predvsem če bi morala voziti po poti, ki je ne zna na pamet tako kot ceste med svojima sedanjim in bivšim domom.

» … Bi mi lahko tole spravila v prtljažnik? Samo za nekaj dni, obljubim,« je zaključil Pavel. Rahlo se je obrnil in šele takrat je Magda opazila, da nosi čez ramo črno ohišje za kitaro. 

Ko je to slišala, si je malo oddahnila. Čeprav se ji usluga ni zdela »drobna«. »Kaj pa naj potem z njo?« je vprašala. »Je res ne moreš pustiti kje drugje?«

Pavel je s prstom pokazal nekam na levo, kjer Magda zaradi megle ni mogla razločiti ničesar. »Prišel sem z vespo,« je razložil. »Tako da težko to spravim do doma. Predvsem zdaj, ko je tako vlažno … Bojim se, da se bo vsak čas ulilo. Kitara je nova in res ne bi rad, da se kakorkoli poškoduje.«

Magda je zavzdihnila. »Ne vem, no … Kdaj pa bi jo potem prišel iskat? Jaz ne živim več na Opčinah, veš.«

»Saj ni problema, tudi če jo komaj naslednji teden dobim nazaj. Ti si itak vsak torek tu, ne?«

Magda tega takrat še ni vedela, ampak Pavel je njo opazil kar nekaj časa, preden je ona njega. V prostorih kulturnega doma je s svojo instrumentalno skupino vadil tik pred Aničinim zborom. Kar se bo v naslednjih letih razvilo v enega najbolj prepoznavnih zamejskih ansamblov, je bila takrat še nekakšna akustična skupina, pet mladih ljubiteljev domače glasbe, ki so se začeli zbirati v upanju, da bi prej ali slej lahko nastopili na kaki šagri.

»Je ne moreš pustiti kar tu, v domu?« ga je še vprašala Magda. »Gotovo jo lahko pospraviš kam, kjer je otroci ne bojo prijemali. Poznam župnika, če hočeš, ga lahko vprašam … «

Toda Pavel je zmajal z glavo. »Saj sem mislil, da bi jo pustil tu, ampak pred kratkim se je nekdo sredi belega dne prikradel v dom, zmanjkal je denar in par drugih reči. Prepogosto puščajo vse odklenjeno, s čisto novo kitaro si že ne bom tvegal.«

»Naj bo,« se je končno vdala. Navsezadnje je ni preveč brigalo, kaj bo teden dni nosila v prtljažniku: če lastnika kitare to ni motilo, potem tudi ona ni imela nič proti. »Če res toliko zaupaš neznanki, da ji kar prepustiš svojo dragocenost … «

Pavel je zamahnil z roko. »Ah, daj, saj nisi neznanka. Poleg tega: kako ne bi zaupal dekletu, ki prijateljuje z župnikom,« se je nasmejal in ji pomežiknil. Magda je ob teh besedah zavila z očmi, a mu vseeno vrnila nasmeh.

Umaknil se je od njenih vrat, da je lahko izstopila in mu šla odpret prtljažnik. Ko je stopila v meglo, jo je zmrazilo. Res ni marala tega jesenskega vremena.

»Hvala ti, res hvala,« je rekel Pavel, ko je dragoceni tovor nežno kot dojenčka položil v njen prtljažnik. »Prej ali slej se ti bom oddolžil.«

»Ah, saj ni treba,« je odvrnila Magda.

»Okej, ampak hočem. Res. Z veseljem bi te kdaj povabil na pijačo.«

Tako je torej s tem, je pomislila Magda. Morala je priznati, da je imel neznani glasbenik svoj čar. Kljub temu pa ni kar tako sprejela neznančevega povabila. »Ne, ne, res ni treba. Morda … kdaj drugič.«

»To si bom zapomnil,« ji je požugal in se še širše nasmehnil. To je bil trenutek, ko bi jo, če bi se spoznala danes, brez dvoma vprašal za telefonsko številko; in Magda je še danes prepričana, da bi mu jo povedala brez obotavljanja. Toda takrat še niso bili časi, da bi si lahko vsak smrkavec, kakršna sta še bila onadva, privoščil bogastvo, kot je prenosni telefon.

Nekje nad njima je zagrmelo. Pavel se je zaskrbljeno ozrl proti nebu. »Z veseljem bi ostal in ti delal družbo, ampak res bi bil raje doma, preden začne deževati. Saj veš, kako je, vespa in mokre ceste …« V njegovem glasu je zaznala iskreno obžalovanje, njej pa je bilo skoraj v olajšanje, da jo bo končno pustil pri miru.

»Ne, seveda, saj razumem. Ni problema. Bom šla jaz … v avto, nadaljevat z učenjem,« je rekla.

»Torej … Če ne prej, se vidiva čez teden dni,« se je veselo poslovil. »In se priporočam, pazi na mojo kitaro.«

»Ne skrbi. Čau, se vidiva!« Čeprav si tega ni zavestno priznala, se je del Magde že veselil ponovnega srečanja z bivšim sovaščanom.

Naslednji dan je Magdo že navsezgodaj vznejevoljila novica, da mora z avtom do Sežane.

»Ma poglej, kakšno je zunaj,« je potarnala. Že nekaj časa je lilo kot iz škafa in nič ni kazalo, da se namerava vreme kaj kmalu umiriti.

Njen tatko je samo skomignil. »Saj sem ti včeraj rekel, da pojdi spotoma še po bencin. Nisem jaz kriv, če ne veš, kje se te drži glava. Sama bi lahko opazila, kdaj je avto treba napolnit.«

»Ampak do Sežane … « Vožnja čez jugoslovansko mejo je bila za Magdo prava mora. Vedela je, da gre v resnici za neupravičen strah: še nikoli se ni zapletla v težave, pa saj tako ali tako ni ničesar švercala. Cariniki so bili v tistih časih bolj natančni kot par let kasneje, ko se je Slovenija osamosvojila, vendar ni mogla reči, da so bili neprijazni – vsaj z mlado punco, kot je bila ona.

Tako ali tako pa je vedela, da s svojimi pritožbami le daje zrak ustom. Razlika v ceni bencina je bila prevelika, da se ponj ne bi podala čez mejo. Predvsem, ker je morala plačati iz lastnega žepa.

Zato se je zavila v nepremočljiv jopič in šla na pot. Ob prihodu na Kras je zadovoljno ugotovila, da je tam dež že pojenjal; le rahlo je rosilo. Ko je mimo Opčin zapeljala na Fernetiče, jo je spet obšla slaba volja. Pred njo se je vila dolga kolona avtomobilov. Če nas je že toliko, ne bojo prav vsakega avta natančno pregledali, se je poskusila potolažiti. Tako kot se danes ob čisto vsaki kontroli na letališču boji, ali nima po pomoti v žepu spravljene kake pištole, čeprav nikoli v življenju ni v rokah držala orožja, se je v tistih letih vedno nagonsko bala pregleda avtomobila, kljub zavesti, da v njem ne skriva ničesar spornega.

Ko je končno prišla na vrsto, ji je neumno srce močno razbijalo. Osebni dokument, prepustnica … Vse v najlepšem redu. Potem še običajno vprašanje: »No, gospodična, imamo kaj za prijavit?«

»Nič,« je odkimala, »Samo do Sežane grem.«

»Hm … « carinik jo je pozorno premeril.

Kaj pa zdaj hoče od mene, si je mislila Magda. Če bi rad, da mu razkažem avto, naj samo pove. Zakaj me mora puščati v negotovosti?

Morda jo je izdala prav živčnost, potila se je kot kak kriminalec. Ampak bila je precej prepričana, da je dovolj izurjena v tem, da svojih čustev ne pokaže na zunaj.

»Lahko … « je začela, a se je carinik prav takrat spet oglasil.

»Vidim, da imate nekaj tam v prtljažniku. Mi lahko to malo pokažete?«

O, drek, jo je spreletelo. Ni mogla verjeti, kako je lahko do tistega trenutka popolnoma pozabila na to. Bežno se je ozrla čez ramo: v kotu majhnega prtljažnika se je res dalo videti črno ohišje Pavlove kitare.

»Ah, saj res,« je rekla in se skušala sproščeno nasmejati. »Tisto je … moja kitara. Čisto sem pozabila, da je tam zadaj, se opravičujem.« Navzven je še vedno skušala delovati umirjeno, a v njenih mislih je vihralo. Kaj, če ji zaplenijo kitaro? Pavel ji nikoli ne bo odpustil. Kaj pa, če od nje zahteva, da mu kupi novo? Nima denarja za kaj takega …

Vsa tresoča je izstopila in na carinikovo željo odprla prtljažnik. Na hitro ga je pregledal, a razen črne kitare v njem ni bilo ničesar. Zato se je lotil te: vzel jo je iz ohišja, jo pretipal in posebej pazljivo pregledal odprtino pod strunami: izgledal je kar nekoliko presenečen, ko v njej ni našel ničesar.

»Pravite torej, da ste glasbenica, ha?«

»No, ja … Taka bolj amaterska. Kitaro se komaj učim,« je hitela razlagati Magda. V srednji šoli se je naučila nekaj akordov, s katerimi je potem spremljala ljudsko petje pri mašah, a odkar so zamenjali župnijo, se kitare ni več dotaknila. Polovico svojega instrumentalnega znanja je najbrž že izgubila.

»No, pa da vidimo, kaj ste se naučila …« carinik ji je Pavlovo kitaro odločno potisnil v roke.

V vrsti malo za njo je sredi kolone avtomobilov potrpežljivo čakala vespa. Njen voznik je nestrpno stegoval vrat, da bi videl, kaj se dogaja na oni strani, a tokrat ni mogel kar smukniti mimo večjih vozil okrog sebe; tako kot vsi ostali je moral počakati na svojo vrsto in kontrolo osebnih dokumentov. Zavzdihnil je, ko je začutil, da se rosenje postopoma zgošča v vedno debelejše dežne kaplje.

Ko je pri carini nenadoma zagledal zdelan črn avtomobil, osupljivo podoben tistemu, ki je pred manj kot štiriindvajsetimi urami stal na parkirišču pred openskim kulturnim domom, se je s še večjim zanimanjem začel naprezati. Carinik je dalj časa govoril z voznico – Pavel je imel dobre razloge za sum, da je ženskega spola –, čez nekaj minut pa ji je končno pokazal, naj izstopi, in voznik vespe je dobil potrdilo, da gre za Magdo.

Medtem ko je počasi stopala do prtljažnika, je Pavla obšla zla slutnja. Konec je, je pomislil, ko je gledal, kako carinik po rokah premetava njegov čisto novi instrument. Ni bil jezen na Magdo – čutil je le razočaranje. Svojo prvo plačo je dal za tisto kitaro. Zelo se je je veselil.

Tok njegovih obupanih misli je prekinil carinik, ko je kitaro pomolil Magdi. Torej je ne namerava zapleniti? Pavlu je srce začelo močneje razbijati, ko se je vanj začelo vračati upanje. Bežno ga je obšla misel, da se bo na dežju zmočila, a to se mu je zdelo drugotnega pomena, če mu jo bo le uspelo dobiti nazaj v svoje roke …

Magda jo je nastavila tako, kot da namerava zabrenkati. Kaj za vraga … ? Pavlu ni bilo nič jasno, precej očitno pa je bilo, da niti Magdi. Negotovo je gledala v carinika, ta pa ji je odločno pomignil, vztrajal pri svojem. Magda je torej trdneje prijela za instrument in ga začela uglaševati.

Ko ji je ukazal, naj kaj zaigra, je Magda najprej mislila, da se norčuje iz nje. A carinik je vztrajal. Da naj dokaže, da je kitara res njena, da je ne namerava prodati ali oddati kdove kje. Ni imela izbire.

Ni se upala ozreti okrog sebe, a na sebi je čutila poglede voznikov, ki so čakali v vrsti za njo. Gotovo so se spraševali, kaj neki se gre ta punca, da se na državni meji loti igranja kitare in trati njihov dragoceni čas. 

Bolj ali manj naključno je postavila prste na strune in nekajkrat zabrenkala. »To … to je la minore,« se je slišala reči. »Pa re … fa … « Brenk za brenkom. Šlo ji je bolje, kot je pričakovala; očitno se je še česa spomnila. To jo je navdalo z olajšanjem in z odločnejšimi gibi je predstavila še nekaj akordov. Obenem se je spraševala, ali carinik, ki je v tišini strogo motril vsak njen gib, sploh kaj razume o glasbi, ali jo je res hotel samo spraviti v zadrego.

»No, prav, dovolj bo,« je nenadoma odsekal. Magda je olajšano spustila kitaro in ga pričakujoče pogledala. »Naj bo, lahko jo obdržite. Samo – malo več bo treba vadit, kaj?« Čeprav je bil njegov izraz še vedno resen, je bila tokrat prepričana, da se norčuje. Še vedno se ni razgledala okrog sebe, a lahko si je predstavljala, kaj so si mislili ljudje, ki so morali prisostvovati temu koncertu – punca, ki z nogo, naslonjeno na prtljažnik svoje stare kripe, pod vse močnejšim dežjem brenka policistu na meji. Če ne bi bila protagonistka tega spektakla, bi se tudi njej zdel smešen.

Ko je bilo tudi njegovega pregleda, veliko hitrejšega in manj bolečega od Magdinega, konec, je Pavel pognal svojo vespo naprej, se spretno izognil večjim vozilom pred sabo in v rekordnem času privijugal do Sežane. Ni mu bilo težko uganiti, kam se je odpravila ona: upal je samo, da bo pravočasno prispel do bencinske črpalke, da jo bo ujel.

Na srečo je bilo tudi na črpalki tisto sredo kar nekaj ljudi: ko jo je dosegel, je Magda ravno prišla na vrsto za tankanje. »Samo nekoga bi rad pozdravil, no, nihče ti nič noče,« je zamrmral v odgovor na glasno hupanje avtomobila, ki je protestiral, ko je vespa švignila mimo njega, misleč, da hoče preskočiti vrsto.

Magda je ravnokar ustavila pred pumpo. Preden bi od znotraj potegnila ročko za odpiranje vrat, je presenečeno obstala, ko so se ta kar sama odprla. Še bolj je osupnila, ko je zunaj zagledala nasmejanega Pavla, sedečega na svoji vespi.

»Izvolite, gospodična. Moram priznati, da sem bil prejle kar malo ljubosumen. Kaj se pa greš, da začneš kar na meji prepevati serenado cariniku? In to z mojo kitaro,« se je zarežal. Magda je zardela bolj od paradižnikov, ki jih je nekaj dni prej odnesla noni za pripravo domače šalše.

»Joj, tako mi je žal … « je začela, čeprav še sama ni dobro vedela, kaj bi lahko rekla. Ni mogla verjeti svoji nesreči, da je tudi on prisostvoval enemu najsramotnejših prizorov njenega kratkega življenja.

Z razliko od nje je bil Pavel odlične volje. Še sam ni vedel, ali od olajšanja zaradi kitare ali od srečnega naključja, da je že drugič v dveh dneh govoril s punco, ki jo je več tednov opazoval samo od daleč. V skladu z njegovim razpoloženjem je izza oblakov, ki so pred kratkim nehali puščati, posijal prvi sončni žarek tistega dne.

»Glej, važno, da se je vse dobro končalo, ne?« je pripomnil. Obenem je pokimal delavcu, ki je s cevjo v roku vprašujoče gledal, ali naj začne polniti Magdin tank; vozniku avtomobila za njenim ni hotel dati razloga, da bi se spet razburjal. »Saj sploh nisi bila ti kriva. Pravzaprav je meni žal, če sem te nehote spravil v škripce.«

»No, rešilo me je zasilno znanje kitare,« je rekla Magda. Takrat, ko je napetost popustila, se je že začela zavedati komičnosti situacije, ki jo bosta s Pavlom v poznejših letih spremenila v lepo anekdoto o tem, kako sta se spoznala. Tečni carinik na meji, ki si je z nagajanjem prestrašenemu dekletu najbrž hotel popestriti deževen službeni dan, ji je nazadnje podaril dragocen spomin; morda je bil delno celo zaslužen za to, da sta Magda in Pavel tako kmalu dočakala svoj prvi zmenek.

»Po vsem tem te pa res moram povabiti na pijačo,« je rekel Pavel, s tonom, ki ni dopuščal nikalnega odgovora. In sploh ni pričakoval, da bi ga lahko dobil.

Zdaj, ob praznovanju visoke obletnice skupnega življenja, jo je Pavel odpeljal v precej prijetnejši sežanski lokal, kot je bila jugoslovanska Petrolova črpalka, pri kateri sta prvič skupaj popila kavo.

Mojca Petaros, rojena leta 1998 v Trstu, je odraščala na Opčinah, dokler je ni študijska pot popeljala v Ljubljano in nato še v Španijo. Je magistrska študentka prevajanja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Branje je že od nekdaj eno njenih najljubših opravil, z vse večjo vnemo se posveča tudi kreativnemu pisanju: njene kratke zgodbe lahko najdete v različnih spletnih in tiskanih literarnih revijah. Rada ima radio in gledališče, še raje kombinacijo obojega.
Deli