Sarajevo, november 1992
Praznovali smo moj rojstni dan v stanovanju v naslednjem kompleksu blokov, v katerem je, odkar so ga nekdanji lastniki v stihiji odhajanja zapustili, živel Adnan. Spoznali smo ga na trgu, poleti, ko je bilo mirno in smo prilezli iz kleti kot ščurki.
Adnan je bil leto starejši, malo kmečko se je obnašal in govoril, ampak na nekako prisrčen način. Iz svoje enote je nosil male vrečke instantne kave in cigarete, včasih tudi kakšen suh keks, Blagovne rezerve iz 1960 je pisalo na velikih pločevinkah, v katerih so bili. Lepili so se na zobe in nebo, a bili so hrana. V teh razmerah čudovita hrana.
Njegovi starši so živeli na Velešićih. Hišo sta jim že na začetku zadeli dve granati. Zato so se preselili v zapuščeno, sosedovo. On se vselil v to stanovanje, tako mu je ponudil komandir, ker je bilo veliko bliže delu fronte, ki ga je branila njegova enota.
Do mojega sedemnajstega rojstnega dneva je vojna trajala že dobrih sedem mesecev in vse je bilo drugače.
Vsi smo že bili tako zelo utrujeni.
Elektriko smo imeli le občasno, za kakšno uro ali dve. Po vodo smo hodili v zaklonišče v A-fazi, po hribu navzdol s praznimi in po hribu navzgor s polnimi kantami, ali pa na Alipašin most, še kakšen kilometer naprej, potem prek cevi, kjer je bil nekoč most, do izvira. To je bilo najbolj nevarno zaradi tvegane poti čez cevi in ker smo bili izpostavljeni, ampak zato je bila tu najmanjša gneča. Tekmovali smo, kdo lahko prinese več vode naenkrat. Zalog hrane nismo imeli več. Delili so nam še vedno le občasno humanitarno pomoč. Nam, najstnikom, zabavno. Realno – minimalno količino hrane. Vsi so že bili shujšani, samo sem jaz bila videti enako – verjetno zato, ker tudi prej nisem veliko jedla.
Družili smo se v kleteh, posebej če je bilo veliko streljanja. Igrali smo monopoli, remi, šah, jamb, igrali smo na kitaro in peli. In nismo se pogovarjali o vojni.
Moji sosedi Dragana in Snježana, sestri, nista dočakali mojega sedemnajstega rojstnega dneva.
Šli sta na sprehod in nekje pri Nedžarićih ju je pokosila granata. Starši, pravzaprav oče ju je s pomočjo vojakov Unproforja našel čez nekaj dolgih dni. Mati si nikoli več ni opomogla. Tako smo slišali. Nikoli več je ni nihče videl. Govorilo se je, da se ji je zmešalo.
Umrl je tudi moj sošolec Vahid.
Povedala mi je sošolka Alisa, in zelo sem si želela, da bi se motila.
Pravzaprav se spomnim, da sem jo gledala, kot da ne ve, kaj govori. Stala je pred vrati našega stanovanja, in jaz je nisem povabila noter. Želela sem, da izgine skupaj s svojo novico.
Ponavljala sem, da naj neha jokati, ker to ni res.
Sčasoma sem dojela.
Da je res.
Vsak dan kdo umre.
Res je.
Mi vsi smo sužnji.
Poznala sem veliko ljudi, ki niso več imeli katerega od staršev, brata, sestre, otroka …
Nisem mogla razmišljati o tem.
Pogrešala sem šolo.
Prvič v življenju sem pogrešala šolo, in kmalu sem ugotovila, da jo pogreša tudi Nina, tudi Amra, tudi vsi drugi iz naše družbe.
Takrat tega nisem razumela.
Zdaj vem, da nisem pogrešala šole.
Pogrešala sem normalnost.
Od srečanja z Emirjem za zapuščeno osnovno šolo sem se spremenila.
Nisem veliko govorila o tem, a bila sem popolnoma drugačna.
Breme, ki sem ga nosila na duši in ki mi je pogosto jemalo dih, sem morda skrivala, ampak bilo je pretežko, da bi ostala enaka.
Adnan mi je sam povedal, malo po tistem, ko smo se spoznali, da je Emirjev bratranec, zato sem vedela, da pozna najino kratko zgodbo, in razumela, zakaj je do mene tako zaščitniški, ne da bi me skušal osvajati.
Ta dan, ko sem imela rojstni dan, me je vprašal, ali se Emir lahko oglasi, ko se bo vračal s fronte.
Nisem ga, Emirja, srečala niti slišala od tistega popoldneva za osnovno šolo. Saj, tak je bil dogovor … Pa sem vseeno upala, da bo kdaj prišel … Poklical, ko so telefoni lokalno začeli znova delati, ne vem … Ne vem niti, ali sem ga bolj sovražila ali občudovala, ker … ne vem … ker se mi je tako zlahka odpovedal.
Delala sem se brezbrižno. Rekla sem, da lahko, da mi je vseeno. Adnan mi ni verjel. Amra je bila vzhičena.
V svoji glavi je spletala različne scenarije. Čudovite, romantične …
Jaz sem se bala sanjarjenja.
To bo.
Tako sem se spremenila.
Imela sem sedemnajst let in moja najljubša aktivnost, večno sanjarjenje, me je zapustila.
Oče je kljub maminemu nasprotovanju dovolil, da z Nino ostaneva čez noč, do konca policijske ure. Sicer bi morali prehitro priti domov.
Adnan je prinesel žganje, ki so ga imenovali »brlja« in ki ga edino jaz nisem pila. Kadila pa sem. Alen in Jasmin sta igrala na kitaro. Bilo je malo hladno, pa vseeno prijetno. Brlja je bila očitno premočna ali pa mi preveč lačni: večina je že nekaj ur po tistem, ko smo se zbrali, spala po kavčih, po tleh … Adnan je imel akumulator za muziko. Polnega, mi je ponosno povedal. In veliko vojaških spalnih vreč.
Oče mi je naredil tri lučke iz olja, ki je plavalo na vodi v kozarcih, s stenjem iz vezalk iz mojih starih copat. Zdaj so osvetljevale prostor. Bila sem zadovoljna.
Z Amro in Anelo smo naredile pico. No, nekaj, kaj naj bi bilo pica. Pekli smo jo tu, v Adnanovem stanovanju. On je imel edini pravo peč na drva. Tiš peč, je govoril, kot da bi morali vedeti, kaj to pomeni. Peči po naših stanovanjih so bile improvizirane, narejene iz velikih konzerv, zelo drage na trgu. Črnem, ampak drugega itak ni bilo. Pica je bila narejena iz testa in vsega, kar smo našli v ameriških lunch paketih, ki smo jih takrat še dobivali v humanitarki. Torej: malo sladkega fižola, malo omlete, pa kakšna ameriška jed, za katero še nikoli nismo slišali in nismo vedeli, kaj je … Pica, ki ni bila podobna pici, ampak normalnemu življenju – in zato neprimerljivo bolj okusna od vsake, ki smo jo pojedli prej ali pozneje.
Želela sem pozabiti, da Emir mogoče pride, pa mi ni uspevalo.
Pela sem. Vse pesmi sem pela.
Pred vojno je obstajala glasba, kakršno bi se v naših najstniških krogih sramovali igrati, peti, jo sploh poznati.
Nekako se je vse spremenilo.
Nekako sem poznala besedila narodnjakov. Pa res ne vem, kako. Še moja starša nista marala te glasbe.
Kolektivno znanje ali kaj …
Prišel je med policijsko uro.
On lahko, vojak je.
Malo nas je bilo budnih. Vrata je odprl Adnan. Prepoznala sem Emirjev glas, čeprav nisem razumela, kaj govori, in sem šla na hodnik.
Uniforma mu je smrdela po zemlji in dimu. Bil je tako zelo suh. Tako zelo utrujen. Tako zelo star. Tako zelo ne moj.
In ta občutek me je tako zelo prestrašil.
Objel me je. Poljubil me je na lase. Prej nisem imela občutka, da je toliko višji kot jaz …
»Vse najboljše,« je rekel. Nasmehnila sem se. Ne vem, zakaj nisem rekla hvala.
»Knjigo sem ti prinesel,« je rekel. »Ni nova … Je pa Sarajlić …«
Odložila sem darilo na mizo. Bilo je pretemno za prijetno prelistavanje.
»Pridi,« sem rekla in ga popeljala v sobo zraven.
»A res?«
»Če hočeš … Kaj pa, če ne bova imela jutri?«
Mogoče je to bil vrhunec moje življenjske modrosti, večkrat pomislim na to.
Objel me je.
Smrdel je.
Dišal je po sreči.
Odšel je nekaj ur pozneje, v svit, nazaj na fronto …
Pospremila sem ga do vrat.
»Kaj bova zdaj?« me je vprašal. Skomignila sem.
»Nič,« sem otožno rekla.
»Nič, Lane?«
»Nič …«
Jutri je prišel.
Mučen kot mnoga naslednja jutra.
Čeprav niso bili vsi dnevi nesrečni.
Vsak dan smo slišali za kakšno smrt, to je res, pogosto je prihajalo do novih situacij, iz katerih je bilo treba iskati izhod, to je tudi res.
Ampak, še vedno ne vem ali na srečo ali na žalost, človek se nekako hitro navadi.
Ko razmišljam o vojni, ne razmišljam o strahu, o temi, o lakoti, o granatah, o tragedijah … Ne le o tem. V glavnem ne o tem.
Spominjam se tudi sončnih dni, polnih smeha, ker so bili tudi taki.
Tudi od strahu se utrudiš.
Ne more te biti strah 24 ur na dan.
