Svetlana Slapšak, Šola za delikatne ljubimce. Prevod: Seta Knop. Novo mesto: Goga, 2020
Šola za delikatne ljubimce, najnovejši roman Svetlane Slapšak je po svojem bistvu zelo dialoški – kar niti ni nenavadno, saj se med drugim zgleduje po Platonovem Fajdrosu. Delo ne le da vsebuje obilico dvogovora med glavnima likoma, temveč odseva širšo dialoškost oziroma dialektiko njunega razmerja: pred nami se razprostira dinamika njunega razmerja, v kateri znotraj navzkrižja različnih ideologij, mnenj in razmerij moči iščeta sintezo, prostor, kjer bi oba lahko spoznavala sebe, drugega in svet ter ustvarila skupen jezik.
Sam fabulativni nastavek romana je zaradi množice dialogov, razpravljanj, refleksij in (p)opisov (pokrajine, kulturnih, umetnostnih, družbenih fenomenov) precej preprost: v osnovi gre za zgodbo Jugoslovanke Taše in Rusa Alekseja, ki se leta 1974 v nemirnih Atenah srečata po spletu nenavadnih okoliščin (Taša skuša rešiti Alekseja pred tem, kar misli, da je poskus samomora) ter začneta razmerje. Ona je šestindvajsetletna podiplomska študentka klasične filologije, zagnana aktivistka, disidentka, on skoraj dvajset let starejši uveljavljen ruski igralec, ki v Grčiji raziskuje gledališče in dramatiko: v osnovi gre za precej drugačni si, kontrastni osebi iz različnih družbenih okolij in slojev, večina romana od začetka njunega srečanja pa analizira anatomijo njunega približevanja, soočanja. Na popotovanju skozi Grčijo tako ne spoznavata in odkrivata zgolj njene sedanjosti, zgodovine in umetnosti, ampak tudi sebe in drugega.
Avtorica se tako ne loti le analize nastajanja ljubezenskega razmerja, postavi ga tudi v kontekst specifičnega časa in prostora, v dialog z zgodovinskim momentom, ki ga določajo ideološko-politični konflikti hladne vojne in nemirna politična slika Grčije v negotovem pričakovanju demokratičnih volitev po padcu skrajno desničarske vojaške hunte. Odnos med osebama tako živo zadenejo (in ga sooblikujejo) družbena dogajanja in osebna (politična) prepričanja, roman pa ob tem (predvsem skozi Tašina mnenja) bralstvu ponuja nekaj tehtnih premislekov, ki se tičejo kritike tako komunističnih kot kapitalističnih sistemov, režimov in politik. Ob tem izpostavlja in razpravlja o pomenu in nujnosti demokracije, različnih emancipatornih gibanj, o vzpostavljanju pravičnejših oblik družbenega bivanja, o vlogi medčloveškega zavezništva itd.
Zdi se, da je v središču romaneskne vsebine, izraženih nazorov in navsezadnje ljubezenskega razmerja predvsem Taša, h kateri zaradi njene notranje moči in prepričanj gravitirata tako bralstvo kot Aleksej. Morda je največja kvaliteta romana ravno v tem, da ustvari barvit, močan, svobodomiseln in suveren ženski lik, ki vselej prevprašuje svoj odnos do sveta ter želi aktivno sodelovati v tektoniki družbe, ki ne pristaja na »običajno« razmerje, znotraj katerega bi se morala odpovedati lastni dejavnosti, idealom in prepričanjem. V bistvu so tradicionalne vloge med spoloma (sploh z ozirom na kakšne kanonične, »klasične« ljubezenske naracije) zaobrnjene: »dama v stiski« ni Taša, ampak prej nesrečni in resignirani Aleksej, ona je tista, ki ga ponovno obudi v »polnokrvni« obstoj, in to ne le zgolj s (psihično in fizično) strastjo, temveč s svojo obširno vednostjo, izjemno radovednostjo, investirano v razumevanje vsega, kar obstaja. Taša tako funkcionira tudi kot posedovalka znanja, kot tista, ki (nevsiljivo in nepokroviteljsko) izobražuje in pojasnjuje, je tudi tista, ki Alekseja navigira skozi Grčijo, mu predstavlja njemu neznano glasbo, filme, knjige itd., pri čemer se ne izkaže le kot impresiven vir neštetih podatkov, ampak tudi kot pronicljiva interpretka družbe, jezika in umetnosti.
Seveda Aleksej nasproti njej nikakor ni pasiven ali nezanimiv lik, čeprav proti Tašinemu gorečemu entuziazmu deluje precej bolj umirjeno, introvertirano ter zastopa bolj trpko in »resignirano« izkušnjo; njegove sodbe ali misli kljub temu pridejo v obtok s Tašinimi ter pomagajo oblikovati njeno refleksijo. Večino časa imamo občutek, da si pusti biti v njeni »senci« in si želi, da Taša s pomočjo njegove spodbude sama odkrije ustrezen prostor oziroma teren, na katerem bi lahko oba izgradila odnos, pri čemer ona ne bi kompromitirala svoje pozicije v svetu, ki si jo je že izgradila. Se pravi, je v nekakšni šoli za »delikatne ljubimce«, v kateri so pod vprašaj postavljena tudi nekatera njegova konservativnejša stališča. V bistvu je že na samem začetku romana precej jasno, da Aleksej razvije močna čustva do Taše, da si želi, da bi odšla z njim v Rusijo, vse ostalo pa je dolga »igra« prepričevanja, prilagajanja. V Taši se namreč cel čas odvija neke vrste fajdrovski »duhovni boj«, ki ga Foucault med drugim povezuje z ontološkim spoznanjem samega sebe in obvladovanjem želje. Nikakor se ne želi zgolj vdati ljubezenski strasti ali zaradi nje zavreči svojih potencialov, hoče biti odgovorna do sebe in do družbe, za katere izboljšanje si aktivno prizadeva.
Seveda se ravno zato na koncu poraja polemično vprašanje, ali Taša na koncu vseeno ne žrtvuje preveč. Celotna dialoškost romana je vodila k izravnavanju moči na obeh straneh odnosa, pri čemer je vselej bila v ospredju Tašina emancipatorna drža. Navsezadnje pa je Taša tista, ki mora opraviti »levji delež« prilagajanja, ko pristane na življenje v režimu Sovjetske zveze, Aleksej pa upa, da se bo odrekla nekaterim aspektom aktivističnega udejstvovanja, saj se boji, da bi lahko zanjo bili nevarni. Sicer nas konec romana s skokom v njuno starost prepričuje, da se je njuna zgodba lepo iztekla, vendar se morda vseeno sprašujemo, kakšne so bile žrtve in kdo je sprejel največ kompromisov – sploh ker se Taša, sicer večino besedila odločna, da hoče živeti po svoje, za življenje z Aleksejem navsezadnje nenadoma odloči na podlagi sanj oziroma nekakšne vizije.
Nekakšno zagotovilo, da je šlo za preudarno odločanje na obeh straneh, zagotavljata ekstenzivnost in intenzivnost pogovorov med Tašo in Aleksejem. Vendarle pa njuno repetitivno vračanje k podobnim temam in pomislekom mestoma postane tudi preveč obremenilno in uspavalno za tek naracije, ki kljub klepetavemu in iskrivemu tonu izgubi na živosti in razgibanosti. Zdi se, da smo v sredini romana predolgo znotraj intimnega teatra dveh o svoji prihodnosti negotovih ljubimcev, pri čemer zunanje dogajanje zbledi v ozadje oziroma občutimo primanjkljaj peripetij, ki bi pretresle teksturo romana.
Zapis na platnici dela nas obvešča, da gre pri Šoli za delikatne ljubimce za križanca med potopisom, političnim esejem in pustolovsko-ljubezenskim romanom. Takšnemu opisu na neki način ustreza tudi prvi roman Svetlane Slapšak, Leon in Leonina, sicer postavljen v 18. stoletje, ki je kombinacijo različnih žanrov do popolnosti izkoristil in ustvaril izjemno in iskrivo pripoved, ki se prav tako vrti okoli dveh ljubimcev. Te lastnosti sicer nekoliko umanjkajo Šoli za delikatne ljubimce (morda ravno zato ker ljubezenski narativ na koncu kljub vsemu zasenči ostale), vendar pa ima roman vseeno raznorazne kvalitete, ki bodo dosegle mnogo bralk in bralcev. »Očarajo« nas lahko že samo neštete, raznorodne in premišljeno uporabljene intertekstualne reference, številne v tekst vključene predstavitve antične mitologije, filozofije, književnosti in umetnosti ter podroben portret grške kulture sedemdesetih let (zaradi česar bi skorajda lahko pomislili, da je roman zelo dolgo ljubezensko pismo Grčiji). Ob tem nas avtorica tudi redno vabi k razmisleku o raznoraznih družbenih vprašanjih in polemikah, kajti čeprav je romaneskno dogajanje postavljeno v (bližnjo) preteklost, so mnoge problematike (od nedemokratičnih vlad in sistemskih represij do neprivilegiranih družbenih skupin) aktualne ravno v današnjem času. Predvsem pa s svojo pisavo spodbuja idejo trajnega sodelovanja, zavezništva in solidarnosti, ki ni važna le znotraj razmerja dveh posameznikov, ampak tudi za posameznike kot družbo.
