Poezija, upor in preživetje

Pred mano leži knjiga, ena številnih, ki jih je napisal eden osrednjih ameriških pesnikov preteklega stoletja Lawrence Ferlinghetti (1919-2021). Njen naslov je Poetry as Insurgent Art, krasna polžepna izdaja, vezana v platno, naslov in ime avtorja sta odtisnjena v globinskem reliefu. Kljub temu je njena prodajna cena okrog deset evrov. Seveda, izšla je v angleščini, ne prvič, če prav štejem, gre za sedmo izdajo.

Dobro se spomnim, kako sem do te knjige prišel. V stolpnico na Osmi aveniji na Manhattanu sem šel na obisk k Barbari Epler, ki sem jo spoznal, ko je na Vilenico pospremila svojega madžarskega avtorja Lászla Krasznahorkaija, ki je tam sprejemal nagrado. Svojega avtorja – Krasznahorkai je namreč eden od avtorjev založbe New Directions, ki jo Barbara vodi, morda ključne ameriške založbe za prevedeno literaturo. Ko se je žirija Vilenice odločala, da v slovenščino še neprevedenemu avtorju podeli nagrado, je njegova dela večinoma brala v angleščini, torej bi se brez dela ameriške založbe, ki je objavila prevode osmih njegovih knjig, težje odločila zanj. Nekatere založbe bolj odpirajo nove poti kot druge, in Barbara je rekla, da je bila poglavitna želja ustanovitelja Jamesa Laughlina, ko ji je predajal upravljanje, naj se to nadaljuje. Ne rast, ampak odprtost. »V ZDA nas je malo takih,« je pripomnila, hitro sva naštela vse založbe, ki so pomembno zavezane prevodom, zlasti Dalkey Archive Press, pri kateri je izšlo tudi nekaj prevodov iz slovenščine. Njen dolgoletni direktor John O’Brien je umrl lani novembra. Zdaj umirajo tudi taki, ki včasih niso, bi rekel Vitomil Zupan. 

Na koncu obiska je Barbara odprla omaro s knjigami in rekla: »Vzemi, kar želiš.« Da ne bi bil pregrabežljiv, sem previdno izbral nekaj knjig, nakar jih je še ona priložila kakih dvajset, med njimi Ferlinghettijevo. 

Seveda sem ga poznal, kdo od tistih, ki beremo, ga ni? Na hitro sem ga spoznal tudi osebno; v zgodnjih devetdesetih sva šla z ameriškim prijateljem na dogovorjen obisk v njegovo znamenito knjigarno City Lights v San Franciscu, potem še v založbo v prvem nadstropju, in tam naju je urednica Nancy Peters popeljala še v sosednjo pisarno, kjer je sedel Ferlinghetti in nekaj pisal, na roko, zdelo se mi je, da poezijo. Vseeno je pokimal, naj vstopimo, prijazno poklepetal, naročil, naj pozdravim Tomaža Šalamuna, in omenil, kako upa, da imajo razen Tomaževih knjig spodaj na knjigarniških policah morda še kak drug prevod iz slovenščine. Zadovoljno sem kimal, že prej sem ponosno opazil The Day Tito Died, prvo antologijo sodobne slovenske proze v angleščini, od Draga Jančarja do avtorja teh vrstic, ki je do San Francisca pripotovala iz daljne Anglije. (Rad navajam, kako mi je nek ameriški pisateljski kolega rekel, da je knjiga dobra, ampak ima pa hudo napako. Katero, sem vprašal. Draga Jančarja vendar! Kako, to ne more biti napaka, on je vendar naš najbolj uveljavljen avtor … Že mogoče! Ampak on na fotografiji kadi! Nedopustno! Velikokrat smo se v časih, ko kadilska korektnost še ni prišla do nas, hahljali tej prigodi.)

Tudi Nancy in Lawrence sta naju založila s knjigami in ko sva s prijateljem odšla, sem mu omenil, da to je bilo pa res prijetno. Bil je tiho. Dolgo je bil tiho in šele ko sva v Caffe Trieste spila nekaj pijač, ki niso bile kava, je končno rekel: »Nisem si mislil, da ga bom kdaj srečal. Veliko njegovih ljudi je že mrtvih. Res je legenda.« (Rekel je ‘njegovih ljudi’ in ne ‘bitnikov’, saj je Ferlinghetti vztrajal, da nikoli ni bil del beat gibanja, da je njegova poezija drugačna, da jo zaznamuje vizualnost, izhajajoča iz intenzivne slikarske prakse.)

Seveda je pretiraval. Mrtvi so bili zlasti tisti samouničujoči kakor Jack Kerouac. Ginsberg je umrl šele nekaj let kasneje, Burroughs je kljub radikalnemu življenjskemu slogu dočakal spodobno starost. Morda pa je Ferlinghettiju pomagalo tudi, da je bil drugače kot mnogi pesniški vrstniki racionalen, rečemo lahko celo gospodaren, in ta njegova drugačnost je pomagala tudi drugim. Tudi zato se mi zdi primerneje kot na poezijo, o kateri lahko kdo drug govori bolj usposobljeno, spomniti na njegovo založniško dejavnost, saj je v drugi polovici 20. stoletja založba City Lights odločilno prispevala k spreminjanju ameriškega (ne le pesniškega) duha. 

City Lights je ustanovil že leta 1953 in zaslovel tri leta kasneje, ko so ga aretirali zaradi objave Ginsbergovega Tuljenja, ki naj bi bilo obsceno. Knjiga, četrta izdaja založbe, se je nemudoma prodala v pet tisoč izvodih, v dveh letih v dvajset tisoč. Ti dohodki so omogočili, da je založba izdala še vrsto drugih knjig, zbirka Pocket Poet Series s preprosto črno in belo naslovnico, v kateri je Ginsberg izšel, je postala legendarna, priključil se ji je tudi tedaj že klasik William Carlos Williams, ki je Ginsbergu napisal uvod. Da je Ferlinghetti Ginsberga povabil, naj pri njem objavi knjigo, ko ga je slišal na branju, je bila torej odlična poslovna poteza. Njegov zagovor pravice Tuljenja do izida, za katerega je najel enega najboljših ameriških odvetnikov, pa je spremenil pravice državnega aparata do poseganja v svobodo govora, torej je šlo tudi za odlično človeško potezo.

Knjigarna in založba je ime dobila po Chaplinovem filmu in bila je redno zbirališče ljudi, ki so zahtevali družbene spremembe, Ferlinghetti pa je do zadnjega ostal bojevnik za pravičnejšo družbo. Leta 2012 bi moral postati prvi dobitnik madžarske pesniške nagrade Janus Pannonius v znesku 50.000 dolarjev, ki jo je financirala Orbanova vlada, pa jo je v ugovor avtoritarnemu oženju državljanskih pravic zavrnil. Nancy Peters, ki je v City Lights delala 36 let, je ob slovesu rekla: »Ko sem prišla, je bila vojna v Koreji, zdaj je v Iraku.« (Cinik bi dodal, da se je vojna ves čas bližala Združenim državam – dokler letos ni prišla kar na Kapitolski grič.) Zmeraj se je treba čemu upirati. A vseeno se je stavba, v kateri domuje City Lights, iz središča upora počasi spreminjala tudi v ikono, turistično znamenitost. (Tudi upor se komodificira, postaja prodajljiva roba, dokler ga ne spodrine nov, bolj neprilagojen upor, bi komentiral Boris Groys.)

Na slepo sem odprl knjigo, ki leži pred mano. Posvečena je Nancy Peters in prinaša stotine misli o življenju, uporu in poeziji. Prva, ki sem jo – na slepo! – prebral, se je glasila: “When poets are treated like dogs, they howl.” Spomni na Ginsbergov prvenec in hkrati opozori, da sovraštvo do ustvarjalnosti ni prišlo šele z zdajšnjimi časi. Zmeraj je tu, včasih se prihuli, drugič bolj dvigne glas. Zdaj umirajo že tisti, ki dolgo niso, zdaj sovražijo že tisti, ki včasih niso. A branje se nadaljuje, pisanje se nadaljuje in prišli bodo novi časi, nove mestne luči, in poezija se bo zmeraj upirala, drugače ne more. »Poezija je krik srca, ki prebuja angele in pobija hudiče,« se glasi eden Ferlinghettijevih zapisov. Drugi pa: »Poezija razkroji moč. Popolna moč vodi v popoln razkroj.« Kdo lahko reče, da zdaj (in zmeraj) ni pravi čas za poezijo?

Andrej Blatnik uči založniške študije, ureja in piše kratke zgodbe, eseje in romane. Knjige objavlja v različnih jezikih in na različnih celinah, v slovenščini jih je doslej izšlo 16. Združene države Amerike je do pred nekaj leti redno obiskoval in ameriško književnost in kulturo preučeval v svojem magisteriju in doktoratu. V ZDA so mu izšle tri knjige kratkih zgodb in roman, nastopil je tudi na vrsti branj, med drugim na festivalu PEN World Voices v New Yorku.
Deli