Ringlšpil (osmič)

 

3 (2/2)

Sliptu wipty wapty slidam … This is fuck oi fuck off … 

(Miladojka Youneed)

 

Čez slabo uro sva že pičila nazaj na Tabor. Plan je bil, da ni plana, to mi je bilo jasno, kristalno. Vesna se ni vznemirjala. Dovolj je bila natolčena s sedativi in opiati, da je tudi kakšen hujši potres ne bi vrgel iz tira. Ves čas je rahlo kinkala, če pa ni, pa si je mrcvarila nos. Človek bi skoraj rekel, da se je od Džanksa kaj nalezla, tako podobna mu je bila. A mi je bilo jasno, za kakšno bolezen gre.

– Pa da greš snifat, ko me Džoni za vrat drži! Res si faca. Ne greš več z mano sem. Si razumela!?

Samo to mi je še falilo; zadeta pička.

– Oprosti, no. Ne vem, kaj tolk težiš. Saj sem čisto malo …, je v napol ugaslem tonu počasi spravila iz sebe.

– Boli me kurac, delaj, kaj češ! sem se tudi jaz lagal nazaj.

Ustavila sva pred hišo in pozvonila.

 

Nekaj minut kasneje sva sedela v tisti Majkovi sobi in zrla v prazno; Vesna, ker je bila vse bolj počena, jaz pa, ker neke rešitve iz Majkove pizdarije nisem uspel uzreti. Miha je medtem korakal sem in tja po sobi, pa preklinjal. 

– Misli, da se ga bojim, al kaj? Ko ga jebe!!

Bil sem tiho, pa je sam dalje plozal: ”Samo sanja naj tote marke. Meni je reko, da je sto za vrečko. Od kje zaj kr naenkrat tisoč? Zmislo si je to!! Gladko!!” in nato še ”Totega dnara nebo vido nikoli!!”

Na tej točki sem ga vseeno skušal rahlo preusmeriti in opomniti obenem, ker sem bil tudi sam involviran, torej do grla v dreku, pa tudi Džonijeve kontraargumente sem od bližje spoznal. Nekaj bi bilo treba ukreniti drugače, vseeno sestaviti neko finančno konstrukcijo, pa tudi razčistiti je bilo treba, od kje izvira zdaj tale razčefuk od sporazuma.

– Pa ko si dobil robo, ti ni reko, da je tisoč to vredno?

– Ne, prisežem, no! Nategno me je, prokleti opičjak orangutanski!

– Ne verjamem ti.

– Pa kaj bi se ti lago?

– Ja ne vem, že zakaj. Ti mi povej.

– Ni mi reko takrat, razumeš. Mogoče … no, mogoče je nekaj lapal o preostanku, ampak, ni bilo nič v kontekstu, da je še DEVETSTO za plačat, bolj neki drobiž. Pa zadet je bil, valjda, ko mi je robo dal. Mogoče je še kje kaj zgubo, sam zajebo, zdaj pa terjajo od njega, pa se je na naju spomno. Prokleta pizda! Nikoli več nič od njega ne kupim. Dobra šola!

Tudi meni se je zdelo šolanje zelo poučno. Sploh, ker konec nikakor ni bil predvidljiv, torej lekcija še ni bila dorečena. Mogoče bova celo v kakem grabnu končala. Res zanimivo! Čeprav, znal je Majk napletati, to smo vedeli že prej; bil je sposoben gnesti to resnico kot kvašeno testo pa skupaj z lažmi in svojo bujno domišljijo, da je na koncu ratala takšna spakedranka, ki se je še Lažnivi Kljukec ne bi sramoval. 

– Ti pa sigurno nisi bil zadet, ko ti je robo dal?

– Valjda, da ne, stari. No, kaki džoint sva že skadila, ampak to je to. Sigurno nič drugega, bi se spomno.

 Dovolj je povedal. Verjetno je sam vse zafukal, slabo poslušal, ali pa celo, kar je najhuje, vse razumel, pa se še meni zlagal, in mislil, da bo ona zadeta mina od Džonija preprosto pozabila, kaj sta se zmenila.

– Kaj bova pa zdaj, toti dnar morava skup spravit, drugače naju bo ubil?!

– Ja, kaj te jaz vem. Nekaj bova že.

– Ja, kak misliš, nekaj? Kaj te to je, nekaj!?

– Ja, ne vem, no, pač nekaj!! Ne teži zdaj, no …

– Kolko si dobo od prodaje? Si vse dalje zdilo?

– Skoraj vse. Ne vem točno, bi moral preštet …

Spet me je napizdeval! Steroidna pošast iz Studenc nama je zategovala štrik okoli vratu, ta moj partner pa je poplesoval med svojimi konstrukti in željami, kot da je ohcet. Tako pač je. Ščitimo lastne interese, dokler gre. Pa sem jih še jaz, zakaj pa ne.

– No, tudi meni se je nekaj nabralo. 

– Kolko pa?

– Ja, nekaj pač. Nea vem natančno. Nisem štel.

Vse sem vedel, do zadnjega peneza, koliko sem prodal in koliko zaslužil.

– Pa dobro, no? Dvesto, tristo? Kaj te skrivaš zaj?

– Ja, pa še ti povej!!

– Okej, jaz mam, mislim, da … okoli tristo …

– Jaz pa okoli … sto …

– Se pravi, da nama manjka … okoli petsto …? Je Majk računal.

– Ja, recimo. Pa tudi, če mu petsto dava …. nama bo samo prste polomo. Nea se zajebavaj, Majk, no. Povej, kolk dnara maš, pa ne jebi več!! sem se že prav drl, da je Vesnin bledi obraz dobil nekaj barve, pa razprl veke, kot na kakšni animatronični lutki.

Še Mihov ata je prišel dol in odprl vrata.

– Vse v redu, pubeci?

– Vse špila, ata, nea skrbi.

 

Ata je šel, z Majkom pa sva sedla za mizo. Jasno je bilo, da sva v večjem dreku, kot je bilo tako videti navzven. Nevihta je bila za ovinkom, se je že videlo, kako se bliska in kadi. Na koncu je priznal, da ima petsto trideset mark, jaz sem jih mel sto šestindvajset, torej skupaj šesto šestinpetdeset. Manjkalo nama jih je točno dvesto štiriinštirideset. Majk je predlagal, da to ni tako zelo dosti, pa da ponovno stopiva do tetke. Za tako relativno majhno vsoto bi jo gotovo lahko nažical. Seveda je beseda padla tudi glede najinih poslovnih sposobnosti. Sva skratka z izgubo poslovala, pa čeprav sva vso robo, no skoraj vso, spravila v promet. Res, kot dva idiota. 

 

Zvečer je bilo treba ven. Tetko bova jutri oziroma enkrat v bližnji prihodnosti žicala, tako je Majk odločil. Meni razumljivo ni bilo preveč tja za tja hodit, pa sem mu dajal v navednicah vedeti, da lahko to kreditiranje tudi sam prevzame. Saj Džoni bo že razumel, če bo slučajno prišlo do konfrontacije nekje na sceni. Magari mu dava tisto, kar imava, tistih dvesto in nekaj pa kasneje, tudi za ceno kakšne batine. 

Opcije čaganja so bile naslednje: sprva Tildo’s, potem MKC, če pa bi komu drugače v glavi špilalo, pa neka diskoteka v Miklavžu.

… Fak, samo tja ne! …

 

Če bi me kdo takrat vprašal, bi mu takoj podpisal, da je to totalni pajzl, onesnaževalec glasbenega prostora, ampak tudi taka scena je morala kje biti. Je pa tak odnos seveda kazal navzven neko nastrojenost, in hitro bi lokalni tipčki zavohali našo ne-pripadnost in averzijo do tamkajšnjih sociocentričnih silnic. Z drugimi besedami, hitro bi jih dobili po pički. Zato sem tudi navijal za tukajšnje plemensko okolje, pa domače, torej nam všečne glasbeno-etnične temelje. Pa vseeno ni bil vrag, da se na Slomšku ni nič omembe vrednega dogajalo. Mogoče je bilo vreme, mogoče kaj drugega, kakšnega sociologa ni bilo v bližini, da bi naštudiral migrantske tokove, ki so se ta večer sklenili v širokem loku ogniti naših ustaljenih placov, da smo sami tam na pločniku modrovali s pirom v roki.

 

– Kaj te vem, ki so vsi. Nea razumeš folka tu. Petek, lepo vreme, pa čisti popuš. 

– Mislim, da ni nekega pametnega razloga, da ravno danes nobenga ni. Nikoli nobenga ni. To je Maribor, stari. Vedno je vse prazno. Vedno. Kdo te hodi tu ven?

– Ja, mi hodimo, sem odvrnil. Pa se sogovornik ni dal, pa še objestno kimal svoji ekipi, ki je v polkrogu tam ob steni vlekla čike, da so še sami začeli prikimavati.

– V Ljubljani je lajf, tam se dogaja. Čisto druga scena stari. KUD, K4, Babilon, če ti je tako všeč, Bunker. Pa čage v študentih. Tudi RŠ majo, mega radio stari.

– Mi mamo pa MARŠ. Tudi zakon.

– Kaj te vem. Sami zadetki, če mene vprašaš. Muzika, ki jo rolajo, pa res ni slaba. Zadnjič sem Bodycounte poslušal. Celo plato. 

– Ja, jaz tudi. Še posnel sem vse. To majo res kul.

 

No, pa sva se našla. Rok mu je bilo ime. Študiral je v Ljubljani, pa tudi tistih nekaj, ki so tam stali v krogu – Vid pa Joco, in še dve pičkici, Monika in Janja. Malo sem pričel kimati v njuno smer, tudi grivo sem si tako mimogrede malo natupiral pa začel sramežljivo špricati feromone, a sta le prezirljivo zrli skozi mene. Neverjetno, kako ženske to znajo. V hipu sem se počutil zelo majhnega; kot skrčen kurček, ki bi najraje zlezel nazaj med jajca. Najstniška identiteta in samozavest sta v bistvu še najlepše ponazorjeni s stanjem tega razplojevalnega organa. Veliko sem se s tem ukvarjal, zakaj je tako. Ti ni dovolj, da si, kar si, brez reakcije okolice? Sam sebi zadosti? Je res vedno treba doseči odziv, da veš, da si, da obstajaš? Je zato tam v tisti zakajeni Tildo’s-ovi luknji običajno čepel cel kup navzven deviantnih duš, od androginih pičk, do poženščenih moških, zanemarjenih darkerjev, pigmejskih skejterjev, predebelih metalcev, izgubljenih rokerjev, prepoznih rokabilijev, še živečih jupijev, Duran Duran kmetavzov iz osemdesetih, pa žensk, ki so še pred odkritjem lastne emancipacije ponujale joške na pladnju, pa rite pod mizo? Kaj pa vem. 

Identiteta je kurčeva stvar, vse nas zjebe. Je pa zanimiva, ker bi svet crknil brez nje. A je lačna; je ni brez večnega futranja z drugimi in njihovimi odzivi. Če bi sam ostal na svetu ali pa v vesolju, bi kar izginil. Kot Major Tom. Bowie je že vedel. Car. Največji. Tudi, kar se identitet tiče. Menjaval jih je kot spodnjice. Mi, ulični povprečki, pa komaj eno v življenju skup sešraufamo, pa še ta ti razpade, če je sam ne razfukaš od znotraj. Že najstnik to spozna, da je ni, zaokrožene celote, integritetne jajčke, same nalomljene lupine so na voljo. Čakaš in čakaš, medtem ko odraščaš, da se koščki lupinice sestavijo, zacelijo, pa se ne, nikoli. In spoznaš, da je edini cilj odraščanja, da se na te luknje v duši hočeš nočeš navadiš. Kot na tiste v ementaleru. Druge ni.

 

Kot sem predvideval, se je tudi zgodilo. MKC je bil prazen, pa smo ga mahnili proti Ptuju. No, do Miklavža vsaj. Vozil sem jaz, zadaj Perica, Majk, zraven Vesna, za nami pa avto z ljubljanskimi navdušenci v stoenki. Tam zunaj se je trlo folka, še fiča nisem imel kam zatlačit. Plac je bil en sam kičeraj, preko dneva namenjen skakalcem čez plot, zvečer pa so kao furali neko sceno. Takoj je bilo jasno, kdo smo mi in kdo so oni. Ker lokalni pubeci so kar nabreknili, ko so nas zaznali. Časovno gledano so še vztrajali v osemdesetih, vsi v drobnih kodrih in vokuhilah (vo-rne ku-rz hi-nten la-ng, iz nemškega fuzbala, za nepoznavalce), direkt izpod haube, pa s puhom pod mozoljastimi nosovi. Pupike so seveda pričele proti nam zavijati z očmi in hitro je ratalo napeto. Ni mi bilo do merjenja moči, kot vedno sem tudi tokrat bil naravnan za verbalno pozicioniranje, a sem ostal v manjšini. Ker ne samo, da je Perica kot en Brdavs stopil tja do ene od domačih frajlic, pa jo začel sukati kar po luftu, še eden od ‘Ljubljančanov’, Joco, sicer bolj gracilen mulo s premajhnim puloverjem in prevelikim nasmehom, še ves v pubertetniških brazdah, je kar na šank skočil, pa se začel peklensko dreti. Pudlji so seveda takoj popizdili, pa se postavili pod šank, Joco pa naravnost vanje. Direkt. Mogoče je koga na gobec, ne vem, nisem dobro videl, je pa seveda samomorilsko misijo suhega študenta na srečo izkoristil Perica, ki kar ni mogel skriti navdušenja, da ima povod za friziranje teh lokalnih sfrizirancev, in je tudi reveža rešil hudih poškodb, ki bi jih gotovo fasal. Zalomastil je med njih, videl si en gromozanski hrbet na predolgih nogah pa dvignjeni roki, ki sta pričeli padati navzdol na, če bi mene kdo vprašal, vse, ki so se tam znašli, povsem neselektivno. Skočil sem v to zmedo, pa potegnil Jocota, ki je ležal na tleh, za noge ven. Majk in ostali so neprizadeto sloneli na šanku, Vesna pa hengala zunaj na čiku. 

– Si vidla, kak smo jih? sem ji čez nekaj minut v fiču, divje nažigajoč proti Teznu, navdušeno govoril, potem ko smo se v hudem begu uspeli stlačiti v avte, preden nas bi vojska trajnarjev dohitela, pa je samo odkimala.

– Nisem, pikec. Ampak gotovo ste jih ful. Ful ponosna!!

– Samo res!!

– Toti Joco je fukjen, stari!!! je Perica zadaj blejal, pa si nastavljal členke. Majk je samo kimal in se smejal zraven. Verjetno je v stoenki za nami potekal enak pogovor. Ali pa ne. Mogoče so samo frapirano molčali. Intelektualci, kao. Kaj pa hodijo z nami naokoli. Se bodo že naučili. Joco je bil pa takoj naš.

 

Končali smo v neki beznici na Teznu, kjer so celo imeli burek. Ljubljančani so spet bili polnih ust, kako je treba na štacjon na burek po vsaki čagi, pardon, po vsakem žuru, ki se pripeti tam dol onkraj Trojan in še sreča, da smo našli ta pajzl, da jih vsaj malo spomni na to lepo Ljubljano, vsaj v tem času, ko morajo tu čepeti in čakati, da se začne faks. 

V Mariboru se pa na Kolodvor gre, sem jim vrnil. Na jajčka in kavo. Na najboljši zajtrk po prekrokani noči. S pijano kelnarco in s cirotičnimi klošarji, izgubljenimi proletarci, iskalci moške in ženske ljubezni, ubežniki pred polomljenimi zakoni in ostalo sodrgo mestnega debrisa za družbo, na rjavih pošvedranih stolih, ob mizah z rdečimi zamaščenimi prti, pod veliko uro s težkimi kazalci, ki korakata v krogu in pišeta čas. 

Rad te imam, Maribor…

Franjo H. Naji je zdravnik in pisatelj. Na literarno področje je vstopil leta 2019 z izdajo zbirke kratkih zgodb Križišče, za katero je bil nominiran za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta. Leta 2020 je pri založbi Litera izšel njegov prvi roman Zadnji gozd. V zgodbah Naji raziskuje posledice migracij v evropskem prostoru ter problematiko neuspelih integracij ter sočasnih nacionalizmov v tem okolju. Za njegova dela je značilno temačno atmosfersko vzdušje, za njegove protagoniste pa prevlada usode ter nemoči nad poskusi lastnega ukrepanja in spreminjanja neizogibnega toka dogodkov.
Deli