Preobrazba

Vasko se je pogledal v ogledalo. Segel si je v lase, se popraskal po bradi, ni si mogel zamisliti, kakšen bo videti brez vse te grive na glavi.

Ob strani je stal snemalec s kamero, ki je spremljala dogajanje.

Mladi frizer je prijel za dolg, gost svitek las, ki je Vasku visel zadaj po vratu.

“Ljudje, temu se reče dreadlock,” je povedal v objektiv. “To je šop las, spleten trdno kot vrv. Glejte, če ga dvignem, se Vasku premakne ves skalp. Kot da držim za debel kabel. Poskusil ga bom razdreti napol z rokami … Ne gre.”

Segel je po škarjah. Vasko je zaslišal hrsk hrsk, ko so zastrigle v čop. Zaprl je oči.

“Poglejte, koliko las je tukaj. Človek, ponosen sem nate, da si se odločil za ta korak,” je nadaljeval frizer.

Pred oči mu je pomolil odrezek.

“Bil je del tebe. Koliko let si ga nosil! In danes si si rekel, naredil bom to. To je kot zmaga.”

Vasko je gledal svoj rep v tuji pesti. Začutil je nekaj takega kot sočutje. Toda kamera ga je snemala in trenutek ni bil pravi, da bi pred navdušenim moškim pokazal neodločnost. Frizer mu je predal odstriženi dreadlock, ki je bil zdaj videti kot nagačena žival.

“Ga boš obdržal? O čem razmišljaš?”

“To je… vse se dogaja tako hitro. Mislim, da se še ne zavedam spremembe,” je odgovoril Vasko. Z očmi na ogledalu je poiskal svoj veliki nahrbtnik, ki je ležal v kotu za njegovim hrbtom.

“Potipaj se, kakšen je občutek brez las?” ga je skoraj svečano vprašal frizer.

Snemalec je še vedno usmerjal v Vaska kamero, ki je beležila vsak odziv.

“Dragi ljudje, zdaj bomo našega gosta presedli pred umivalnik,” je igrivo vodil dogajanje frizer. “Nekateri ljudje si ne morejo umiti las, kadar hočejo. Na ulici sem izbral Vaska, ker se mi je zdel eden najbolj simpatičnih brezdomcev.”

“Kdo je rekel, da sem brezdomec?” se je vznemiril Vasko. Vanj je poleg frizerjevih in snemalčevih strmelo še oko kamere, ki je vse skupaj v živo posredovalo drugim gledalcem. “A ti zgledam kot brezdomec? Imam hišo, starše.”

Frizer se je za hip zmedel. “No, mislil sem zaradi las in brade. In prtljage. Kje pa spiš drugače?”

“Pri prijateljih,” se je izgovoril Vasko. Vedno si je predstavljal, da je videti kot avanturist. “Jaz sem popotnik.”

“Saj, saj,” mu je pomirljivo odvrnil frizer. “Ves svet je tvoj dom. Jaz imam dvajset tisoč sledilcev iz vsega sveta. Redno me spremljajo na YouTubeu, dajejo mi ideje, me podpirajo. Je tako, dragi prijatelji?” Pogledal je v lečo kamere, nato pa se je posvetil šamponiranju Vaskovih las.

“Zdaj pa moraš držati oči zaprte.” Frizer mu je z brisačo otiral glavo. “Šele ko končam s striženjem, jih lahko odpreš.”

Kosmi las so Vasku padali ob licih. Potem je slišal škarje v svoji bradi. In nazadnje mu je rezilo mašinice pobralo dlake pod čeljustjo in na tilniku.

“Še ogledam si te. Perfektno!” Frizer je plosknil. “Lahko odpreš oči!”

Vasko se je pogledal v ogledalo. Sam sebi se je zdel prav čeden. Tako pridejo spremembe, je pomislil. “Ni slabo,” je pripomnil med obračanjem glave. “Prvič po 20 letih se vidim brez dolgih las in brade.”

“Kaj pa ti praviš?” je frizer vprašal snemalca.

“Ta človek je za na rdeči tepih,” je odvrnil moški izza kamere.

“Moj bog!” je vzkliknil frizer. “Vasko, spominjaš me na Jamesa Bonda.” Zdaj se je zazrl v kamero. “Tako srečen sem v tem trenutku, dragi prijatelji. Nisem si predstavljal, da se za to brado skriva tako fotogeničen obraz.” Vzhičeno je sklenil roke pred obrazom in nadaljeval: “Vse se je izteklo, kot je prav. Veste, včasih pridem do ljudi na cesti in mi rečejo “ne, pusti me pri miru, pojdi stran.” Ampak zdaj se je pokazalo, da se splača vztrajati. Poglejte, kako dobro zgleda zdaj ta človek. Ljudje, lajkajte, komentirajte, vaše mnenje je pomembno. Donirajte in napišite svoje želje in poskusil jih bom uresničiti.”

Zdaj je Vasku postalo jasno, kdo je glavni junak.

“Zakaj to počneš?” je vprašal.

“Rad pomagam ljudem,” mu je odgovoril frizer. Nato je segel po telefonu in preletel odzive gledalcev.

“Hej! Posnemi tole!” Snemalcu je pred kamero potisnil zaslon. “Takega odziva še nisem imel. Ljudje dragi, podrli ste rekord.” Prijel je Vaska za ramo. “Moji ljudje bi te radi še videli. Darovali so denar, da ti gremo po novo obleko. Vasko, a gremo naprej s tem?”

Vasko je prikimal, saj je tako hotela kamera. Frizer je bil videti kot resnični zmagovalec.

“Že vem, kako bomo. Jutri se dobimo v centru in ti gremo po novo obleko.” Oči je zavrtel nazaj k ljudem v objektivu. “Napisali ste tudi, naj Vasku najdemo delo.” Spet se je obrnil h gostu. “Te zanima?”

“Zanima me… kaj bo.” Vaska je misel, da ju gleda nekaj tisoč ljudi, spravljala v zadrego.

“Nekdo od vas, dobri ljudje, je napisal v komentarjih, da moramo Vaska spraviti z ulice. Zdaj pa pomislite! Če bi vsak od vas, ki to gledate, doniral le en evro, bi skupaj zbrali denar za najemnino, dokler Vasko ne bi sam začel služiti denarja. Ne hecam se, prijatelji!” Frizer si je zakril obraz z dlanmi, kot da je vse skupaj preveliko zanj. Nato pa je spet povzel besedo: “In potem se bo vsa ta zgodba, ki se je zdaj začela, lahko nadaljevala. Če jo boste podprli vi. V vaših rokah je odločitev.”

Vasko se je z očmi na ogledalu privajal na svojo novo podobo, ko je na ramenu začutil čvrst stisk frizerjeve roke, ki je zahtevala pozornost.

“Še ena zabavna zadeva! Moram jo povedati. Kar nekaj vas je podprlo idejo, da bi mu morali zrihtati žensko. Vasko, kaj praviš na to?”

“Žensko,” je Vasko le ponovil besedo. Že dolgo ni srečal tako zagnanega človeka.

“Tako je, žensko, vrhunec življenja! V vsakem primeru, midva se bova še videla.”

Naslednje jutro se je Vasko naslonil na vogal zgradbe, od koder je imel dober razgled na trg. Tam sta se frizer in snemalec nestrpno prestopala na mestu in čakala nanj. Opazoval ju je. To nista bila prva dobrotnika, ki sta mu v življenju prekrižala pot. Rad jih je gledal, kako čakajo na nekega povsem nepomembnega človeka, katerega edini pomen je bil osmišljati njihovo poslanstvo. Rad je gledal zmagovalce, ki so se preobrazili v poražence. Svet je bil tako bolj vznemirljiv.

Vasko je segel v globoki žep bunde, tam ga je čakal odstriženi svitek las in čez nekaj minut je začutil, da mu ta domači klobčič greje roko.