Tjaša Mislej: Naše skladišče. Revija Sodobnost, 2020.
Naše skladišče, letos z Grumovo nagrado ovenčano dramsko besedilo, je avtorica Tjaša Mislej najprej predstavila na festivalu dramske pisave Vzkrik leta 2018, takrat še pod naslovom Skladišče. Od takrat do letos ga je seveda izpopolnila ter predelala, ostala pa je zvesta izhodišču – osvetljevanju pozicij delavk v skladišču hipermegamarketa.
Spremljamo štiri delavke, ki so sprejele ekskluzivno ponudbo dela v skladišču šest dni na teden (ampak samo na papirju), s plačanimi stroški bivanja in hrane, eno uro na dan pa lahko gledajo tudi televizijo. Evelin je stara 27 let in sanja o tem, da bo slavna pevka/igralka in v skladišču dela samo začasno, čeprav ji sedaj vodilni obljubljajo napredovanje kar ji daje kanček več zadovoljstva. S staršema ima slab odnos, ker ni izpolnila njunih pričakovanj. Podobno zgodbo deli Maria, 28 let, magistra primerjalne književnosti in literarne teorije, ki bi rada izdala knjigo. Tudi ona dela v skladišču samo tako dolgo, da nabere dovolj denarja za tisk knjige, ki jo piše pred spanjem in med pavzami. Staršema težko pove, kje je zaposlena, saj ima visoko izobrazbo in bi ji moralo uspeti v življenju delati kaj več. Suzana oziroma Suzi, je pri svojih 34ih letih samohranilka dveh otrok. Bivši mož, sicer alkoholik in pretepač, jo je zapustil zaradi druge, mlajše ženske. Otroka sta trenutno pri tašči, saj Suzi domov prihaja le ob nedeljah, pa še to ne vsak teden. Vera jih šteje 59 in je tik pred penzijo. Je vodja izmene. Njen mož je pred leti umrl za rakom, ampak ona o njem še vedno govori v sedanjiku.
Med delom klepetajo, da si ga napravijo vsaj nekoliko bolj znosnega, med pavzami in ob večerih pa se igrajo resničnostne šove (vedno na Evelinino željo oziroma bolje rečeno prisilo). Iz njihovih pogovorov je jasno, da čeprav so si v marsičem podobne, se v še veliko več stvareh razlikujejo. Eden od teh primerov je sam odnos do njihovega dela: tako Evelin kot Maria sta v tej službi začasno (ali vsaj tako upata), veliko govorita o svojih načrtih za prihodnost, ko bosta uspešni in prepoznavni vsaka na svojem področju. Suzi in Vera se s svojim delom soočata bolj stoično, nekje pač moraš delat, tukaj imajo redno službo, kar je boljše kot biti brez nje ali kot reče Vera: »Ta fina se spet nekaj pritožuje. Če ti kaj ni všeč, veš, kje so vrata. Koliko jih pa še čaka, da pridejo na tvoje mesto.«). Trdita tudi, da je delati v skladišču hipermegamarketa boljše, kot delati na blagajni, saj jim v skladišču delovnega procesa vsaj ne upočasnjujejo stranke. Vse štiri so sicer prikazane precej enoplastno: Evelin je brez fokusa, njena edina želja je biti slavna in v to svojo željo sili tudi ostale, čeprav jim do tega ni. Maria je nerealizirana umetnica, tako kot bi naj bila večina literarnih komparativistov. Vera je skrbna, celo življenje je skrbela za svojega moža in po njenem mnenju je tako tudi prav. Suzi pa žaluje za svojim nekdanjim možem, ker jo je imel rad, čeprav je bil alkoholik in jo je pretepal. Tovrstni reprezentaciji bi se leta 2019 že morali biti sposobni izogniti. V skladišče v sila pokroviteljski maniri pride še Novinar, ki kot da bi bil mesija raziskovalnega novinarstva sili v zaposlene, naj mu povejo kako so izkoriščane, čeprav kot sam pove, se zaveda, da nimajo časa za njegova vprašanja, ker so vezane na izpolnjevanje visoke dnevne norme. Dajo mu dovolj informacij za spodoben prispevek (povedo mu, da so bile čistilke odpuščene in zdaj čistijo še blagajničarke, ki imajo že tako ali tako najtežje delo), on pa jih kljub temu zapusti razočaran nad njihovimi skopimi odgovori.
Sicer se v besedilu pojavi tudi več referenc na druge literarne like: čakanje Direktorja, ki svoj prihod večkrat najavi, enkrat pa mu celo uspe prit, spominja na neskončno čakanje Beckettovega Godota ali pa na težko pričakovan prihod uradnika na zakotno lokacijo, kot se je pričakovalo Gogoljevega Revizorja. Tudi zgodba o alpinistki, ki se hoče dokazati moškim kolegom, ki jo piše Maria, ima več podobnosti s Pavlo Jesih, zgodba katere je bila uprizorjena v predstavi Pavla nad prepadom, za Slovensko mladinsko gledališče pa jo je napisal Andrej E. Skubic. Najbolj očiten pa je seveda motiv Sizifa, ki svojemu delu nikoli ne pride do konca, tako kot ne Evelin, Maria, Suzi in Vera. Vsak dan pride nova roba, te proste nedelje pa postajajo vedno bolj oddaljene sanje.
Tekst nam prikazuje zgodbe, kakršne že poznamo. Ne samo iz medijev, ampak tudi iz oglasov za službe in kot osnovne informacije o delovanju kapitalizma. Težko bi govorili o tekstu, ki je v kritiki kapitalizma zares luciden, saj v ničemer ne presega ali nadgrajuje geste prikazovanja ustroja. Seveda je prikaz, ki sicer bolj ali manj stremi k realizmu, mestoma podčrtan, karikiran, že skoraj farsičen. Takšen je recimo lik Kupca, ki si želi kupiti vse, tudi to, kar ni naprodaj in tudi to, česar ne potrebuje. V tem prizoru se pokaže tudi kaj vse dejansko lahko kupiš v tem hipermegamarketu, in sicer vse od noseče barbike, seta keramičnih kuhinjskih nožev in hrčka z ali brez kletke. Kupec tako tava po trgovini, večkrat se znajde tudi v skladišču, kjer kasneje tudi nepričakovano umre, kar metaforično sporoča, da nas bo potrošnja izčrpala, kapitalizem pa dokončno pokopal. Truplo umrlega kupca delavke zapakirajo v škatlo in pošljejo kot reklamacijo gnilega avokada nazaj v Izrael, saj kot reče Evelin: »Eno truplo gor ali dol. Kaj pa je to za njih.« Škoda je, da takšnih replik v tekstu ni več, ker bi z njimi avtorica ne samo izboljšala like, ampak tudi okoli samega dogajanja vzpostavila več konteksta.
Izkoriščane, ponižane in razžaljene je sistem v celoti pustil na cedilu. Ali bodo teksti, kot je Naše skladišče izboljšali delovne pogoje v skladiščih, trgovinah, ipd.? Naivno bi bilo to pričakovati. Lahko pa pomagajo ozaveščati o razsežnostih problema in posledicah na druge segmente življenja. Med letos nominiranimi teksti za Grumovo nagrado so kar trije takšni, ki neposredno prikazujejo življenja prekarnih delavcev (poleg Našega skladišča še Sedem dni in Vse OK). Če bi bili vsi trije uprizorjeni (dva sta že bila), bi zgodba tako prišla do več ljudi. Lahko se vprašamo, kakšen obseg in potencial bi imela sodobna dramatika šele, če bi bila natisnjena in dostopna v knjižnicah. Ključno vprašanje za razumevanje problema je namreč razvijanje empatije in predvsem je pomembno kako bomo te zgodbe osvetljevali in reprezentirali, saj se bomo le z njimi mogoče uspeli rešiti kapitalistične mantre »tako kot si narediš, tako pa maš«.
