Ringlšpil (drugič)

0

 

1 (1/3)

Señores y señoras … Here we go! (Jane’s Addiction)

 

Sonce je tolklo skozi okna, takšen len poletni dopoldan je bil. Nič vetra, postan sončni smog se je lepil na fasade, lebdel med stavbami kot pajčevina, ni dal dihati, a še bolj kot z vročino moril z dolgčasom in nesmiselnostjo. Ležal sem na kavču in buljil skozi okno, v obledelo steno sosednjega bloka. MTV je kurblal po TV-ju, na tleh je ležal razgrnjen časopis, ki ga je foter pred tem bral za mizo ob zajtrku. Poskusil sem prebrati naslove, pa je bilo vse megleno. Česa takega še nisem doživel. Slep sem bil kot kura, a ne brez razloga. Strah me bilo je in to za popizdit, a sem vseeno doživljal nek nov, po svoje prijeten občutek; pa še usta sem imel suha, kot da bi mi nekdo noter nasul žlico popra.

Je pa za pojasnilo te odsotnosti vida in sline treba za kakšno uro nazaj. Okoli devete zjutraj smo se namreč dobili na placu.

Ekipa je bila stara in preverjena, poletje pa nas je, kot bi rekli, še dodatno vrglo na kup. Nekaj luzerjev, ki pač nismo bili na morju, nas je tako plajtralo sem ter tja, dokler se nismo kot delci prahu, ki se pod posteljo združijo v prašnate kosme, nekako našli. Vsi okoli dvajset let, plus minus, a tam nekje. V mestu je vrvelo, pravkar ustanovljeni Festival Lent je ravno šibal h koncu. Tistih nekaj dni v poletju, ko si tudi v Mariboru imel občutek, da so ljudje dejansko živi, sicer po zombijada, stari, vsaj kar se je odrasle populacije tikalo. Kurc jih gleda, mladi smo po svoje krotili dolgčas. Vesna je bila eno leto mlajša od mene, edinka, lepa, polikana družina je bila to navzven. Se mi je kar malo usralo, da sem je zahakljal, tako pičkico. Bila je seveda z razlogom nedovzetna; imela je vse nastavke, da ti skuri možgane in pamet. Kratka krilca so bila zakon, frfotala so tako naivno, tako nedolžno, in Vesna jih je imela rada. Pa še hitro so se dvignila, recimo na klopci zvečer v parku.

– Jej, Dejan.

Posebna je bila narezana na krožniku, zraven pašteta v konzervi, že malo porjavela na robu, kečap, kumarice. Klasika.

– Ja, saj bom, no, ne teži.

Povsem brez sline sem bil. Nisem si mislil, da bo tako zajebano.

Mama je vstala od mize in stopila do okna.

– Kaj delaš, zakaj odgrinjaš zavese?! sem zatulil. Zdelo se mi, da me svetloba kolje skozi oči, tako močna je bila.

– Kaj si v redu, sinko? Da nisi zbolel. Sem ti rekla zvečer, da si še jakno obleči.

– Ja, ja, vse ok, nea se sekiraj.

… proklete volčje jagode … prokleti Majk … pizdek … z vsemi žavbami namazan … Vesna pa tudi … po žensko sicer, pa še naivna zraven … karkoli bo lepi Majk reko, vse bo nardila … samo je ne jebe, bog sicer ve, zakaj ne … mogoče pa je malo pedrčka v njem … se bo pač morala z mano zadovoljit …

 

Je pa imel Majk žilico za zadevanje. In kaj je lepšega, kot na toplo sončno jutro v brezdelnem poletju pogoltniti peščico volčjih jagod. Menda poka, je Majk, pravzaprav Mihael po rojstnem listu rekel in da menda poka, je seveda Vesna ponovila in me fukotožno pogledala. Normalno, da sem takoj požrl. Sedeli smo potem na kupu, tam na robu betonskih stopnic ob izhodu iz garaže. Grmi so rasli blizu, v manjšem parku, pred zaužitvijo smo kar tam strup narabutali. Minilo je tako pol ure, nič se ni poznalo, pa smo počasi domov odkapljali, vsak po svoje. Je pa doma udarilo seveda. Sprva vid. Zenici sta kot dva mlinska kamna zijali vame iz ogledala, kolikor sem v megli in moteni akomodaciji sploh lahko videl, usta pa suha, kot da bi se futral s premogom. Atropin baje. Pojma nisem imel, kaj je to. Kar koli, samo da zadane. Da le nisem rabil starega poslušat, ko mi najeda … kako si oblečen, ležiš cele dneve, izpiti te očitno ne zanimajo, jaz sem v tvojih letih to in ono … isti si, kot brat …

… jebi se, ata … to, da okoli po kafičih s svojimi brezposelnimi jarani kelnarce žicaš, je pa v redu? Bom mami povedo, samo probaj kaj …

 

– Kako je, Dejan? Kaj boljše? Ti čaj skuham?

– Ne, hvala mama, vrei je.

– Lahko ateja pokličeva v službo, da nazaj grede kak Aspirin kupi. Ali pa Gregija.

– Ne, ne ateja klicat. Brez veze se bo sekiro. Grega pa tud ma druge zadeve, ne ga sekirat.

… Stari me bo fental, če me zadetega vidi. Imam ga na sumu, da ni tako naiven glede teh stvari kot mati. Je tam v Beli krajini, kjer je odraščo, očitno le kaj več doživel, kot pa samo ovce in koze, kot je rad razlago … Grega, bratec moj, dobro, da te ni, bi se mi režal, ne pa paničaro kot mama …

 

Grega ali Gregi, kot mu je mama pravila, je bil moj starejši brat. Na osemdeseta je tripal, ta novi val devetdesetih mu je šel na živce. Ves čas v ozkih črnih kavbojkah ali pa zlizanih žametkah, obut v semiške in pa v črnem razvlečenem puloverju. Črna mastna čupa, očala, čeprav po mojem sploh ni imel neke hude dioptrije. Joy Division, Laibach, pa Lačni Franz in EKV. Vsak dan je umiral, svetobolje pa to, če ga je kdo štekal. Pri punci je živel že par mesecev, v neki garsonjeri na Taboru. Včasih sem šel na obisk. Imela sta zakajeno kot v dimniku, pač čik na čik. Študentarija. Sem ju tudi povabil, da bi se z nami kaj družila, pa je rekel, da nima več smisla ven hodit, ker je najboljše že šlo mimo. Tudi prav. 

– Prokleti atropin, sem na tiho mrmral in zradirano buljil v strop.

… Očala! Sončne špegle rabim! …

 

Stekel sem v sobo, pobrskal po predalu in evo. Rešitev! Telefon je zazvonil.

– Dejan, Vesna je!!!

– Ja, okej, odloži, bom v sobi dvigno.

– Kaj praviš?! … Ja zakaj imaš pa sončne špegle gor? … Saj vem, da nisi v redu. Povej, sine, kaj je narobe?!

– Nič ni, mama. Pač paše mi, da jih mam gor. Svetloba me ubija. Mislim, ne zares, tako za hec. Glej, jih bom dol dal, okej?

Porinil sem jih na čelo in pomežiknil proti vratom. Slišal sem mati, ko je zavzdihnila, videl je itak nisem.

– Pa zapri vrata, sem se še zadrl in s sunkom glave naprej in navzdol postavil očala na prejšnje mesto. 

– Halo?

– Halo, Vesna … čakaj, samo malo …

Skobalil sem se do vrat sobe in tiho skozi špranjo vrat preveril, ali je mama res odložila. Predsoba je bila prazna, pri telefonu ni bilo nikogar.

– Evo me. Že nazaj, he, he …

– Kaj te je kaj prijelo?

– Ja …, misliš zadelo, ne?

– No, ja, ampak, ni ravno, kot da te zadane, bolj samo to, da ne vidiš, pa da so usta suha, nič pa ne čutim, veš, ni nekega haja ali dauna …

– Aja, tudi zadauna te lahko?

– Ja, Majk je reko, da te lahko …

– Toti Majk je en butl.

– Daj nea govori o njem tak, ker ko ga pa kaj rabiva, da zrihta, pa je okej, al kaj?

– Ja, ja, najboljši je.

– Norca se delaš, samo včeraj zvečer na Lentu pa sta bla glavna frenda.

– Ne razumeš; sploh pa ne se mešat v najine biznise …

– Biznise, ja, prava dva sta vidva za biznise.

– Glej, najbolj pametnega se dela, na vse se kao spozna. Ima pa neko možnost, do nekega dnara prit, da bi potem pač lahko v nekaj investirala. Neko sorodnico …

– Pa vama bo dala denar?

– Dala, posodla, nea vem zaj točno. Ja, nekaj ji bo naložo, da bi rada bend ustanovila, pa da on rabi kitaro, jaz pa bobne. To je plan zaenkrat.

– Ja, pa saj bi lahko res bend meli. Bi blo kul. Jaz bi pela.

– Pa znaš pet?

– Sem bla v zboru v osnovni šoli.

– Mislim, res, kaj ne poveš …

– Ti se sam norca delaj.

– Raje se o zadevanju meniva, je bolj kul.

– Nič, moram nehat, mati je prišla, pa pa; je na hitro šepetaje presekala in to ravno, ko je zanimivo postajalo.

– Čao, sem še jaz šepnil, čeprav ni bilo pravega razloga za to.

 

Očala so kar dobro delovala. Nekako je bilo treba prebroditi to zablodo v volčji grm pa sem se odločil, da bo najlažje, če malo zaspim. Imel sem še nek Apaurin pod odejo, sunil sem ga materi, ki jih je imela v torbici nametane kot PEZ bombone. Pogoltnil sem ga in se zaril v blazino. Razmišljal sem o Majku, najinem planu in o tem, kaj je Vesna rekla.

… Bend bi bil kul … Taki alter rokerski … Jaz bi razbijo po bobnih, Majk bi nažigo kitaro. Še basista bi rabli. Mogoče bi lahko tudi Vesna bas špilala, kot tista bejba pri Pixies, to bi blo carsko …

 

 Čeprav, ni ga bilo čez grunge bende, vsaj v tistem poletju zame ne. Večkrat sem moral čez mejo po albume, pri nas vse te robe nisi našel. Mogoče bi jih v Ljubljani, samo kje je to, v božji materi, z vlakom tri ure in to v eno smer. Graz je bil bližje, fičo je do tja vlekel brez problema. Komaj sem zdržal do doma. In tisti nenadjebljiv občutek, ko olupiš CD … plastični ovitek zacvrči pod prsti, škatlica diši po novem, z eno roko frcneš pokrovko, plastika nekoliko zaječi, paziš, da je ne zlomiš, potegneš ven priloženo zloženko, in tam so gor vsi bogovi, carji trenutka, glasbeniki v bistvu, kot kasneje z leti skapiraš, ampak takrat ne, to niso obrtniki, to so rojene legende, jebeni majstori, masterji, najbolj kul tipi, kolikor je sploh možno; bereš potem besedila, kaj bereš, učiš se na pamet, deklamiraš in mrmraš, kot da imaš talmud ali koran v rokah, znaš vse, razumeš pa dobro polovico … in šele potem zareže kitara, naredi prostor v miselnem vakuumu, bobni dajo ritem, da začne telo poskakovati, bas ti dvigne dušo na nek drug, poetični, renesančni nivo, zavibrirajo ti torzo, glava, udi v tej novi zvočni vakuoli, samo zate narejeni … Brez dobrih boksov si ga najebal, slušalke so pa itak samo za pičke. In vse to je samo uvertura, za vokal seveda. In Layne Staley, recimo, se je znal dreti; še zdaj me zmrazi.

… down in a hole, feelin’ so small … down in a hole, losin’ my soul …

 

… Majk že ve, Majk že ve… pojma nima, ampak ona pa je vsa mokra, samo da se oglasi. Da jo bo le pri miru pusto. Še dobro, da ima preokupacijo z biznisi. Čeprav imam slab filing glede tega žicanja. Ne vem, ne znam ravno dobro lagat. Če bom moral zraven, bom samo tiho zadaj stal, pa kimo, on naj govori. Mogoče se malo zadaneva prej, skadiva kakšno džolo, tistega šita nam je še nekaj ostalo od zadnjič, tistega dobrega, ne tega dreka, ki smo ga včeraj kadili. Če si v tem, se počasi že pričenjaš spoznavat z robo, tako pač to je. Težko bi to sicer kje vnovčil, mogoče pri frocih na dvorišču, da bi jim kaj prodal. No, nasral bi jih seveda, tu veljajo druge zakonitosti kot v običajnem biznisu. Ni to Wall Street … Prej street wall, he, he … Sploh pa, bomo s tem nakupom ‘opreme za bend’ šli na nek drugi nivo. Pivniki so baje zunaj, od Džonija se jih baje da kupit. Džoni … Menda je že trikrat v arestu bil. Pobrit, s ketno, razbito faco, pa slabo skup zašito … 

 

Ko sem se zbudil, je dan že krepko lezel proti večeru. Vid se je vrnil, slina v usta prav tako. Oddahnil sem si, pa takoj prestrašil, da bom očitno prebival trezen v naslednjih urah.

… Ven bo treba. Nekaj rabim …

 

Majk je včeraj, ko smo kadili zadnji džoint, napletal, da bi lahko zvečer šli v MKC. Še prej pa bi se dobili v parku na klopci. Premedikacija. Sem se odločil, da grem z avtom. Mama je imela fiča, fotra si za stoenko nisem upal prosit. Fičo je bil kul. Tak sivo modre barve, kot golobji drek, če bi ga malo s prstom pomešal. Je bil še od njenih staršev. Noter je bila še kovinska armaturka, zici pa prevlečeni s črnim skajem. Čez dan si zašvical, da te mine, zvečer ali ponoči pa je že bilo precej bolje. Ne moreš verjeti, kako lahko v to malo kripo zbašeš babo, pa še sebe nanjo stlačiš. 

Ampak lepo po vrsti, noč je bila še mlada.

Spedinan sem se še zadrl ”Adijo” iz predsobe in pričel preskakovati stopnice dol proti pritličju. V drugem nadstropju me je ustavil sosed. Bil je kot povečan vrtni palček, pa zato vse kaj drugega kot benigen. Težil je vsepovprek, za prazen drek pa najraje. Kot nalašč sem preskočil kar štiri štenge, preden sem v telemarku priletel na njegov prag.

– Vaš maček ščije na moj predpražnik!

– Prosim?!

– Tukaj ščije, je govoril in mi, vsekakor najmanj kompetentnemu v naši familji, kazal neke navidezne fleke v majhnem sivem tepihu, drobni predvratni simulaciji perzijca. Od spodaj je bil iz plastike, normalno, da ni pivnal, če si se nanj olajšal. Nisem mu tega pojasnjeval, je bilo samo po sebi razumljivo.

Pokimal sem.

Ni se dal. Narahlo je počepnil, kot da ga bo še sam spustil. Skapiral sem, da mi ponazarja početje nesrečnega muca s šibkim mehurjem.

– Ščije, takole; je kazal in napol čepe čakal mojo repliko.

– Bom povedal ateju.

– Pa to skakanje po stopnicah. Kako naj živimo in spimo tukaj? Sploh če ponoči divjate.

Vedel sem, da nima smisla iskati razlogov za moje početje, pa ne zato, ker bi se skušal izmuzniti odgovornosti, ampak zato, ker je te svoje pripombe že tolikokrat ponovil, da so delovale skoraj poetično. No, tota z mačkom je bila nova. Sem si jo zapomnil.

Mati je včasih rekla, da bi za mašo plačala, samo, da se ga znebimo iz haustura. He, he, včasih je bila na hece.

se nadaljuje …

Franjo H. Naji je zdravnik in pisatelj. Na literarno področje je vstopil leta 2019 z izdajo zbirke kratkih zgodb Križišče, za katero je bil nominiran za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta. Leta 2020 je pri založbi Litera izšel njegov prvi roman Zadnji gozd. V zgodbah Naji raziskuje posledice migracij v evropskem prostoru ter problematiko neuspelih integracij ter sočasnih nacionalizmov v tem okolju. Za njegova dela je značilno temačno atmosfersko vzdušje, za njegove protagoniste pa prevlada usode ter nemoči nad poskusi lastnega ukrepanja in spreminjanja neizogibnega toka dogodkov.
Deli