Ringlšpil (prvič)

0

 

Intro

 

– Daj, natoči še enega, sem rekel natakarici, brhkemu dekletu s tetoviranimi rokavi in preluknjanim nosom. Gledala me je z ogromnimi zenicami, bile so razprte, polne hormonov, da si kar videl do maternice, zakamuflirane v lepo skladnost skeleta, mesa in kože. Bil sem enak, en sam organ, privit na telo, vozilo, pa slabo voden, ker sem blebetal same neumnosti, oznanjal svojo kapitulacijo. Potetoviranka je potisnila kozarec med naju.

-Za punco nič? je vprašala.

 

Moja sogovornica je odkimala, glava je zanihala levo in desno, le oči so ostale na miru, fiksirane na nek center v mojem zatilju.

– Kaj pa, če greva, dani se že?

– No, pa dajva.

 

Zdrvela sva navzgor po stopnicah tja v mestno jedro, ona spredaj, jaz pijano zadaj za njo. Hitro je stopala mala vrtavka, še zdaj se mi v glavi vrti, tako se je sukala. Pa je že vsaj par let od tega. Imela je kratko krilo, nekakšne nogavice z vzorcem – je sicer možno, da so tudi bile natrgane, ob 6h zjutraj so odslužile namenu – sivo moder plašček in svetle kratke lase, vrezane na paž, ki so se vrteli na dolgem vratu. Izzivalno je kukala nazaj, medtem ko je dirjala proti domu, jaz pa za njo, plenilec, čeprav prej žrtev tega pregona, kot se je kasneje izkazalo, a seveda tega takrat nisem vedel. Morda tudi ona ni, mogoče pa celo je. Pri ženskah nikoli ne veš. So kot agentke kakšne tajne službe, še ko so najbolj na dnu, te v bistvu novačijo za svojo stvar.

Pa to niti ni bila poanta tega jutranjega jogginga, najino pred-razmerje v nastajanju, temveč nekaj, kaj je rekla, tako mimogrede. Pa me je zbodlo. Nisem tega pokazal, prehitro je mimo šlo, še reagiral nisem, le nesel s sabo, ves ta čas grel, da se je na te besede še vse kaj drugega prijelo. So bile kot nekakšen magnetek, ki ga je v tisti trenutek odvrgla, da je zalebdel, pa se potem veselo futral z mislimi, vsa ta leta. Jebeš poetiko, verjetno je le nek nevron v glavi kar zacvrčal ob njenih besedah, pa še malo veziva nastlal naokoli, da mu je bilo udobno; en tak miselni tumor je vzniknil, verjetno mikroskopski, pa vendar dovolj velik in blizu glavnih relejev tipa ‘serji’, ‘jej’, ‘delaj’, ‘služi’, ‘plačaj’, ‘spi’, ‘seksaj tu in tam’, ‘drkaj’ in podobno, da je vsake toliko veselo posvetil. Ne moreš verjeti, kaj lahko besede naredijo, celó anatomijo spreminjajo. Vsaj na nanoskopskem, če ne mikroskopskem nivoju. Kaj šele dejanja, ampak posledice teh se običajno merijo v drugih enotah.

– Kaj si pa poslušo v devetdesetih?

– Kako misliš, kaj? Takrat se je ja ful dogajalo, v glasbenem smislu …

– Kaj se je te dogajalo, lepo te prosim? Jaz se samo tistega spomnim, no, kak že gre: ”La da da diii da daa da da …”

– Eh, daj no, ogromno je bilo takrat nove glasbe, pa verjemi, sem se spoznal na muziko takrat; no, se tudi zdaj, manj seveda, kaj froci poslušajo, ne vem več, malo pa še spremljam … Ampak to danes sploh ni muzika, sama kompjuterska produkcija, elektronski glasovi …

– Ja, seveda, tisto takrat pa je bilo nekaj povsem drugačnega, se je režala in mi mežikala. Nisem se dal.

– Ja, seveda je bilo, čisto drugo. Kaj si bla kdaj na MKC partiju? Tam lahko še danes to slišiš. Vsakič je ful gužva.

– Bla, bla, bla, me je zatolkla in se še naprej izzivalno hihitala. Sonce je vzhajalo in se svetilo na njeni koži. Bil sem omamljen, zadrogiran, bi včasih rekli. V časih …

– Kaj je to MKC?

– Kaj me zafrkavaš?

– Ne, res, pojma nimam. Takrat sem jaz v vrtec hodla, ko si ti v embece ali karkoli že to je, hodo.

– Ne em be ce ampak em ka ce. M K C! Mladinski kulturni center! Socialistična iznajdba. Za mlade. Da se družijo in kulturno izobražujejo.

– Ja, ja, kulturno, je rekla in si z jezikom obliznila zgornjo ustnico.

 

Pustil sem se zmesti. In sem le na tiho, sam pri sebi, dalje mlel o partijski ideji, da se mladina nekam zateče, pa v ozadju počasi spoznava temeljna znanja o komunistično socialistični konstrukciji družbe ter skoznjo raste v enakovredno enakopravnega tovariša ali tovarišico na marksistično leninistični ideologiji temelječe utopije, skratka, kot bi rekli rdeči funkcionarji nekoč in kurčevi salonski revolucionarji, ki še kar ne znajo izumreti, danes – brez ustrezne kulture ni ustreznega razvoja ljudstva.

Je bilo v bistvu bolje, da sem bil tiho. Ne bi razumela. Bila je premlada.

V razpadajoči Jugi smo si to podajanje kulture in razvoj ljudstva mladi razlagali nekoliko drugače. Niso nam dali priročnika za to, kako naj se vedemo v tem hramu kulture, absorbiramo kulturo, jo proizvajamo celo morebiti, se z njo oplajamo.

Včasih je kak policaj prišel delat red s pendrekom, tu in tam se je kdo tudi z marico zapeljal skozi ovinke, ampak kakšnega ekstra šolanja, kako kulturo kulturno konzumirati, žal nismo bili deležni. Zato pa je verjetno tudi bilo tako, kot je.

Hvala bogu!

Ni mi za nič žal. Le za tiste, ki jih več ni …

A ravno zaradi njih je ta zgodba nekaj vredna.

Kaj hitro zatem so padle socialistične vrednote, rešeta železne zavese so se razmaknila, zaplavali smo v Zahodni svet. MKC pa je preživel, vsaj za nekaj let. Dovolj, da smo preživeli tudi mi, si po svoje naredili tranzicijo; ne tiste, o kateri lahko vsak dan beremo v medijih, bil je to druge vrste prehod. Jo je pa Maribor odnesel žal precej slabše, kot mi, Titovi omladinci … 

Ko bi ta punčka to vedela …

Ona pa le: ”La da da diii da daa da da …”

– Kateri komad sploh je to, tale tvoj ‘La da da’? sem se drl zaostajajoč za njo, tako hitro je hodila.

– Wanna be my lover!

– Od kje si to sploh pobrala?

– Pa to je skoz blo na veselicah, čagah, pa po radiu.

– Okej, sem rekel, ponovno ostal brez besed, nisem znal dovolj laično predstaviti vseh ideološko nazorskih, s profiliranim glasbenim okusom cepljenih gabaritov, ki sem jih celo desetletje, pa še malo čez vestno pilil, v tej pijani jutranji uri. Da bi razumela. Le ‘okej’ sem iz sebe spravil. Tudi prav. Mi je potem pravzaprav žal bilo, ker v bistvu me je izzivala, a kdo bi to takrat, s pametjo v hlačah kapiral. Sem se tudi absolutno strinjal, da je bil ‘La da da diii da daa da da’ ultimativni komad devetdesetih – karkoli, samo, da bi mi dala.

Seveda ni tisto jutro bilo nič, v telesnem smislu mislim, kasneje pa, ampak to je že druga pesem.

 

Je po svoje težko riniti nazaj v tista zgodnja devetdeseta, vse je rahlo medlo, pomešano, zmes občutkov, misli, halucinacij tudi, he, he – jebiga; spominov, faktografskih dejstev, hreščeče glasbe, pivskih kriglov, propadajočih fasad, pobledelih mostov, zasvinjane Drave, usnjenih jaken, raztrganih kavbojk, Twin Peaksa, politih lepljivih tal rdeče in črno prebarvanih klubov s posmojenimi stropi, betonskih bunkerskih lukenj, kjer se je alternativa rojevala, slojev in slojev grafitov, ki so se prelivali v barvah in sporočilih, …, predvsem pa muzike, stari …. Alice in Chains, Nirvana, Mudhoney, Soundgarden, Screaming Trees, No Means No, Fugazi, Rage Against The Machine, Body Count, Jane’s Addiction, RHCP, REM, NWA, U2, Anthrax, Public Enemy, Beastie Boys, Dead Kennedys, Prong, Hüsker Dü, Suicidal Tendencies, Porno for Pyros, Stone Temple Pilots, Lenny Kravitz, Metallica, Living Colour, Faith No More, Cypress Hill, Sonic Youth, House of Pain, Pantera, Prodigy, Ministry, Helmet, Nick Cave and the Bad Seeds, Nine Inch Nails, Einstürzende Neubauten, Nitzer Ebb … če samo tako iz glave naštejem, brez guglanja… , pa tudi, da Jugosov ne zanemarjam, da bom glasbeno korekten, kot se reče … Laibach, Borghesia, Overflow, Dicky B. Hardy, Majke, Miladojka Youneed, Res Nullius, tudi Bajaga, Lačni Franz, pa na koncu še Balašević, jebiga, ga ne bi s prve omenjal, a ga moram, res moram …

Pa naj mi še bolj ortodoksni muzikusi in friki od mene ne zamerijo, če sem njihovega najljubšega spustil; gotovo se valja kje v spominski naslagi.

 

… La da da dii da da da da … eh, punčka, ko bi ti vedela … čeprav, … jo imam na sumu, da me je le provocirala … premlada je bila …

 

Pa morda ne bi bilo slabo, da se ozrem tja nazaj, in po dnevniku, ki ga nisem pisal, polistam. Sem pa glasbo poslušal, stari, in komadi, to so ti najboljši memoari! Samo slišiš ga, sploh takega, ki ga nisi kontaminiral kasneje v kakšnem družinskem enoprostorcu z otroci na zadnjem zicu ali pa na kakšni službeni sindikalni čagi z zašvicano sodelavko, pa ti že zagomazi v podkožju, zapreš oči, časovna mašina se zažene …

Saj vem, vas že skrbi, da se boste prepoznali, uzrli dejstva in dogodivščine, brez katerih ne bi bili to, kar ste, pa se ustrašili, da bi še kdo kakšno neslano o vas našel … Maribor je le malo mesto, majhno, premajhno, da potoneš, se izgubiš, ne gre, nikakor, plavaš kot plutovinast zamašek v tej umazani pišuriji, ki ga seka na dva brega.

Nič skrbet, vse bom pomešal, vse prikril, izmislil si bom vse in nič obenem, dovolj, da bo vsaka podobnost zgolj naključna. Tudi lagal bom, če bo treba. Med lažnivcem in pisateljem itak ni pomembne razlike – oba si izmišljujeta stvari in dogodke zato, da preživita.

Na koncu bom moral le še prepričati založnika, da je zanimivo pisati o tistem razsulem mestu komunističnih priseljencev, obtičalih posebnežev, vaških primestnjakov, novopečenih kvazi bogatašev, mladih bivših pionirčkov in ostarelih samoupravljavcev, plavajočih v juhi iz avstroogrskega cigla, marksistične zelenjave, z nekaj demokratičnimi začimbami za povrh. In to s pridihom štajerskega dialekta, v mariborščini, stari. Lektor bo še posebej vesel, a ne bom se dal, drugače nima smisla. Kaj naj po ljubljansko plozam; saj tam šele ne znajo govoriti – kot da imajo ping pong žogico, pardon, žog’co v ustih, ko žuborijo, pa pazijo ves čas, da ven ne zleti. En štajerski é, pa jo odnese. Nimajo pojma, žabarji. Nimajo Maribora.

se nadaljuje …

Franjo H. Naji je zdravnik in pisatelj. Na literarno področje je vstopil leta 2019 z izdajo zbirke kratkih zgodb Križišče, za katero je bil nominiran za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta. Leta 2020 je pri založbi Litera izšel njegov prvi roman Zadnji gozd. V zgodbah Naji raziskuje posledice migracij v evropskem prostoru ter problematiko neuspelih integracij ter sočasnih nacionalizmov v tem okolju. Za njegova dela je značilno temačno atmosfersko vzdušje, za njegove protagoniste pa prevlada usode ter nemoči nad poskusi lastnega ukrepanja in spreminjanja neizogibnega toka dogodkov.
Deli