Izrazitost sredi najbolj divjih ritmov

0

Ana Pepelnik, tehno

LUD Šerpa, 2017

Ana Pepelnik je pesnica, ki nas v prejšnjih zbirkah lahko intenzivno zadržuje v majhni celici in je pogled na številne bloke in njihova okna asociacija na stisnjenost, utesnjenost, nas spretno zadrži pod določenim vtisom raznih avtorjev ali nas kot v zadnji pesniški zbirki tehno več kot prepričljivo razprši po najglobljih čustvih, tistih, o katerih govori iskreno in pretočno, da se tudi najdaljše pesmi nikoli ne zataknjeno.

Jasnost, neposrednost in globina verzov slednje pesniške zbirke dokazujejo, da je avtorica dosegla svoj zrel, izrazit in jasen glas, ki je brez kakršne koli patetike in samopomilovanja lirskega pesniškega subjekta navkljub sami tematiki poezije. To uspe redkim. Govoriti o depresiji, tesnobi, samoti sredi vseh tistih, ki imajo radi tebe in jih imaš rada tudi ti, ni povsem lahka naloga, čeprav pravijo, da je poezija po navadi rezultat izpovedi samega sebe. Prav tako je tudi v medbesedilnosti, ki se navezuje na Sylvio Plath in film Louder than bombs (Glasnejša od bomb), s katerima se lirski subjekt zlahka navezuje na težo čustev in bremen, ki v takšnih situacijah pridejo.

Kar prav tako odlikuje tehno je tudi prečiščenost verzov in poseben ritem, ki sledi prav temu ritmu – intenziteta čustev, ples, gibi, ki v vsej ipiki, tesnobi lahko postanejo lepi in zažarijo kot meteorski dež (apokalipsa. slovenska). Poseben motiv, ki bi ga izpostavila, je kroženje, ki se neprestano ponavlja; tako v podobah narave – sneg postane voda – kot izrisovanju in nizanju čustev. In vso to kroženje predstavlja gibanje, iskanje, vmes tudi širjenje družine, ko iz treh pridejo na štiri, pa spet trganje in paranje, tako lirskega subjekta, besed, ki se delijo in razpadajo na zloge, črke: »mehek / z vok // dveh / kap e lj // ki pad e ta / ob en em«. Pri tem gre za zelo dobro dodelano zvočno kuliso, ki ima poseben občutek razblinjanja, padanja.

Skupni imenovalec pesniški zbirki je istoimenska pesem tehno, ki zaobjame celotno kompleksnost same zbirke, s katero se avtorica ukvarja in kar jo navdihuje. Pesem ne prikriva in tabuizira ničesar, iz povsem konkretnega problema, govora o samomoru, bolečini, ki je življenje, in vmes o vsej lepoti, ki jo kljub težavam ponuja bivanje, še posebej pa bližina ljudi, glasbe in seveda selektiven spomin: »In eden najlepših trikov / ki ga sprocesirajo moji možgani je da si telo / in um zapomnita samo lepe stvari.« Tako je vmes marsikaj. In to je poezija tehna. Zbirke, ki je neskončna, ki noče biti zaokrožena, je razpršena in noče omejevati. Ne punčk, da bi bile roza, ne bolečine, da je ne bi smelo biti.

Deli

PUSTITE KOMENTAR