Ko Furlanka odločno dvigne krilo

0

Petra Koršič; Furlanka je dvignila krilo (Mladinska knjiga, 2017)

Petra Koršič, pesnica, kulturna producentka, esejistka in literarna kritičarka, je s svojim pesniškem prvencem, Furlanka je dvignila krilo, ki se je sicer razpiral dvajset let, prikazala raznolik kontrast med realnim in imaginarnim svetom. Kot med biti na trdnih tleh in čakati na jasnino, pri tem pa pogosto zaplavati v različne sloge, pesniške oblike in odtenke doživljanja lirskega subjekta. Vmes pa, kjer koli pesmi nastajajo, nebo rdi in postaja vse lepše, kar vpliva na kristalni obod in človeško toplino, o čimer priča tudi sam naslov zbirke.

Ena izmed osnovnih ugotovitev je, da je v pesniški zbirki ubeseden diapazon binarnih nasprotij; razmerje med ruralnim in urbanim okoljem, med lirskim subjektom in pesnikom-naslovnikom, bližnjim; katerim posveča večino pesmi. Dialog med lirskim subjektom z različnimi literati je kot iskrivo doživljanje poezije lirskega subjekta, ki ga navdihuje različna paleta predvsem sodobnih slovenskih poetov; npr. David Bandelj, Alenka Jovanovski, Taja Kramberger, Ada Škerl in kakopak Tomaž Šalamun. Ter seveda iz svetovne zakladnice: Tin Ujević, Marina Cvetajeva, Adrienne Rich. Ta intertekstualni postopek in nagovor drugi osebi – kot naslovniku – se pogosto sklada tudi s postopkom in slogom pesnjenja avtorja, kateremu posveča pesem. Pesmi, ki so namenjene avtoričinim bližnjim (sestra, stric) in tistim, ki bežijo tako na zunaj kot na znotraj, kot pravi pesnica, izražajo predvsem subtilnost in razpiranje življenjske poti. Na drugi strani pa avtorica operira z biblični motivi in se sklicuje na osebe iz grške mitologije. Slednji motivi so vezani predvsem na krščanstvo; eden izmed teh je npr. praznik Marijinega vnebovzetja; nenaslovljena: »15. avgusta / zapleše veter / med prsti / na nogah, / odprti sandali / kličejo / dežne kaplje, / da se nedolžnost / vrne / na nebo.«

Za skupno temo bi lahko za celotno zbirko določili dediščino, tako se imenuje tudi ena izmed pesmi; na literarno, še posebej na pesniško, glasbeno, likovno je avtorica izredno ponosna, prav tako tudi do korenin, od koder izhaja; pogosto se pojavijo motivi kmeta, lastovke, zemlje, oljke. Avtorica na tenkočuten način razpreda o pomenu začetka, ne zgolj končnega, doseženega cilja, izdelka: »Zemlja je vse, / kar imamo, čeprav na trgu štejejo // pridelki. Kar je zares naše, je le okus / po zemlji, in ponižnost.«

Cikel Bolj belo od bele spominja na poezijo Erike Vouk, ki se pogosto sklicuje na Federica García Lorco in uporablja motiv bele barve. Koršičeva pesem Lorcova tišina je prav tako posvečena andaluzijskemu avtorju, prav tako so pogosti motivi bele barve (katera je tudi ena izmed barv, ki naslavljajo osrednje tri cikle; poleg nje nastopita še modra in rdeča), povezani z motivom tišine. V pesmi Sinaj Koršičeva uporabi motiv krsta, ki ga definira drugače kot npr. Cerkev. Motiv krsta pa v interpretaciji avtorice vseeno predstavlja svojevrstno lepoto in razsežnost. Ta pesem je po sami ideji blizu pesmi prej omenjene avtorice, Meni je na dan rojenja, ki sicer govori o lirskem subjektu, ki ne zmore več slediti zapovedim verske institucije. Sam cikel kritično prečeše vprašanja dediščine, ki jo posameznik nevede prejme in nosi s seboj, to pa se lahko razvije v različne podobe tako nesigurnega kot pozitivnega dojemanja sveta. Pesmi Erike Vouk so pogosto kot slike, pesem Koršičeve Majhen okvir za sliko, pa zelo asociira tako z Voukovo kot njenim pesniškim postopkom.

Petra Koršič je pred nas postavila prvenec, ki je dovršen ravno v podobah žive narave, v »dialogih«, metaforah in v migetajočih občutjih lirskega subjekta. Poezija Koršičeve je povsem radoživa, jasna, drzna z vprašanji, ki so pogosto površno spregledana, in prinaša paleto raznovrstnih podob, ki razpirajo samosvoj pogled na svet. Med najbolj pristno naravo in strastnim dojemanjem poezije, v katerem koli toposu in času.

 

Deli

PUSTITE KOMENTAR