O političnosti neke literarne pisave

0

Davorin Lenko: Postopoma zapuščati Misantropolis
Center za slovensko književnost, 2016
Cena 20,00

Kako naj se začne recenzija, obenem, se pravi, že tudi recepcija Lenkovih kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis? Vsi dosedanji poskusi so izhajali iz fascinacije z dejstvom, da je bil njegov knjižni prvenec, roman Telesa v temi, nagrajen tako s kresnikom kot kritiškim sitom, se pravi, da so se najprej ukvarjali predvsem z avtorjevo empirično osebo. Na tem mestu želi začeti tudi pričujoča kritika, natančneje rečeno: začeti želi pri institucionalnem okolju torej tam, kjer dobi ideologija svojo materialnost. Institucionalno okolje fikcijskih pisalnih praks je na Slovenskem precej segmentirano. Osrednja lega je rezervirana za pisavo, ki bi ji lahko pripisali atribute kot so moška, patriarhalna, ortodoksna, konservativna in teži k esteticizmu. Obratno najdemo na polperiferiji in periferiji domače književne krajine pisavo, ki je raznovrstna, praviloma mlajša, in teži v politizaciji. To drugo je tudi okolje ženske pisave. Prva se od druge loči tudi po generacijski pripradnosti, česar ne gre razumeti (izključno) empirično, temveč kulturno, ideološko. Pripadniki prve pozicije so si svoje institucionalne privilegije, ki jih ščitijo na vse kriplje, izborili z uničenjem socialistične države, pripadnice in pripadniki druge, (pol)periferne pozicije pa so prepuščeni tržnim silam neoliberalne države, ki se je vzpostavila s kapitalistično restavracijo. A morda najbolj povedna razlika med obema je ta, da prva skupina govori o lepem v literaturi, druga pa o materialnih pogojih, v katerih se besedila proizvajajo. Medtem ko je v središču književne krajine prisotna fašisoidna ideologija, ki pisalne prakse izključno estetizira in njihove proizvode razglaša za objekte estetskega ugodja, je na njenem obrobju situacija povsem drugačna; prisotna je samorefleksija pisk in piscev o lastnem delu, o tem, da so, z Benjaminom rečeno, kot avtorice in avtorji predvsem producentke in producenti.

Ta uvod je bil nujen zato, da bi lahko na njegovem ozadju razgrnili Lenkovo pisavo, kot je pred nami v zbirki kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis. Pisatelj sam spada v drugo od zgoraj opisanih skupin oziroma leg v domačem literarnem okolju. Empirično potrditev navedenega najdemo v zadnjem intervjuju z Davorinom Lenkom v Bukli (številka 131, april 2017), kjer označi sebe (predvsem pa svoje pisanje) za »outsiderja«. Sledeč zgoraj navedeni segmentaciji literarnega polja, je Lenko res »outsider«. Tako kot v romani tudi zbirka kratkih zgodb še vedno tematizira telesnost, seksualnost in spolne identitete. Za razliko od Teles v temi pa protagonistke in protagonisti v Misantropolisu niso zmožni premisleka o teh temah, k seksualnosti ne pristopajo od zunaj, s premislekom, temveč se, obratno, vedno znajdejo v njenem središču. Ne obvladujejo oni seksualnosti, tako kot jo je lahko kastriran moški pisatelj v romanu, temveč seksualnost obvladuje njih. Prav ta premestitev izjavljalnega položaja z obrobja, s katerega se je videlo dlje in bilo zato moč vršiti refleksijo, v središče, stane pisatelja nekaj izvirnega jezika. Telesa v temi so napisana v različnih registrih, v njih je prisotna metafikcija, samonanašalnost, in so sploh spomenik postmodernizmu v domači literaturi. Postopoma zapuščati Misantropolis pa se oddaljuje od postmodernistične tradicije, zaradi česar se spreminja tudi pisava, ki je tokrat dosti manj raznovrstna.

Reprezentacija seksualnosti v večini primerov odstopa od normativov, zapovedanih v sodobni kapitalistični družbeni formaciji. Protagonistke in protagonisti zgodb obveljajo za seksualne marginalce, obstrance, celo predstavljajo pripadnice in pripadnike manjšinskih seksualnosti. Morda najbolj nenavadna je zgodba z naslovom Zbiratelj. Govori o starejšem moškem, devičniku Eriku, ki je ljubiteljski zbiratelj. Ta ne zbira le kovancev in znamk, njegova resnična zbirateljska strast pripada iskanju in zbiranju uporabljenih kondomov. Njegov sveti gral, za katerega upa, da ga bo en dan vendarle našel, je kondom s sledovi krvi, kar bi mu potrdilo, da je šlo za izgubo nedolžnosti. Na prvi pogled se zdi, da se on najbolj približa pripovedovalcu iz Teles v temi. Navidezno pristopa k seksualnosti od zunaj, tako kot kastrirani pisatelj. A Erik ni sposoben refleksije lastnega početja, drugače povedano, je popolni produkt vladajoče ideologije, ki seksualnost zamejuje v določene normativne obrazce (takšna je, denimo heteronormativnost), ki najbolje služijo reprodukciji kapitalistične družbe. Nasploh je seksualnost s stališča pripovedovalcev in pripovedovalk v Misantropolisu obdana s temo, tabujem. Ni prostora za osmislitev tistega, kar počnejo. Zato tudi za jezik velja, da je veliko bolj ujet v normativnost vladajoče ideologije kot je bil v romanu.

Navkljub tej regresiji, ki je doletela Lenkovo posanje, pa še vedno ostaja veljavna trditev, da predstavlja njegova pisava poskus pilitizacije pisalnih praks, s čimer se tudi Postopoma zapuščati Misantropolis umešča v napredni del domače literarne produkcije, ki ga sestavlja pretežno mlada in najmlajša pisava.

Opozoriti želimo na še eno stvar: če rečemo, da je Lenkov dolgoprozni prvenec boljši (in naprednejši, ko govorimo v političnem smislu) od kratkoproznega, tega ne trdimo zato, ker bi mislili, da je prvič tematizacija seksualnost še lahko šokirala bralstvo, drugič pa zaradi repeticije tega učinka ne dosega več. Pojavile so se tudi takšne ocene. A ne gre za nič takega. O prisotnem ali odsotnem šoku lahko govori samo kritika, ki izjavlja z liberalnega ideološkega položaja, politizacije teksta pa ne jemlje zares. Šok ji predstavlja estetski učinek, ki ga besedilo zbuja v bralki in blalcu. Takšno branje literaturi jemlje politični naboj in ga nadomešča z estetskim.

Vsakršna nova pisava je tako običajno bodisi zvedena na znane pojme in kategorije bodisi je, če povzroča preveliko nelagodje pri recepciji, enostavno spregledana. Največkrat pa je njena usoda zmes obojega. To pa pomeni, če se vrnemo na začetek tega zapisa, utrjevanje segmentacije literarnega prostora. Njegovi periferiji ostajajo nekatere institucije nedostopne ali pa vanje lahko vstopijo le izjeme, ki potrjujejo pravilo. Med slednje spadajo tudi  s kresnikom nagrajena Telesa v temi. Preboj večih pisav s periferije v središče, seveda ne bi pomenila rešitve problema. Celotno literarno polje s svojimi institucijami bi se moralo reorganizirati. Dotlej pa bodo naradikalnejše pisalne prakse bržčas obsojene na sistematično izganjanje na obrobje. Tako se pač reproducira institucija.

Deli

PUSTITE KOMENTAR