Mrlič

0

»S palico? Hočeš reči, da si ga pretepla?«

Agata je zavila z očmi, se sklonila čez mizo in se od blizu zazrla v Klaro:

»Včasih govoriš takšne neumnosti, da ni za nikamor. Kako misliš pretepla? Najprej sploh nisem vedela, da je tista reč človek, zato sem ga dregnila s palico. Kaj bi pa ti naredila na mojem mestu?«

»Dobro, dobro, moraš me razumet. To ni ravno nekaj, kar bi človek doživel vsak dan, zato sem razburjena. Presenečena pa nisem. Že stokrat sem ti rekla, da si neumna, ker hodiš tako zgodaj zjutraj na sprehode. To ni normalno, lahko bi se tebi kaj zgodilo.«

»Saj je Sultan vedno z mano, nisem sama.«

»Ta bi te pa res branil, če bi se kaj zgodilo, ja. Včeraj sem ga gledala skozi okno, ko se je podil okoli hiše in se je prestrašil vrabčka!«

»Krivična si, čisto v redu kuža je! Res je že malo star, a čuva najini hiši, to moraš priznat. Včeraj je bil zelo glasen. Najprej že popoldne, ko sem malo zadremala. Mislila sem, da je kdo prišel k tebi, ampak se mi ni ljubilo vstat in pogledat.«

»Eh, nikogar ni bilo,« je nestrpno rekla Klara.

»Potem pa je spet lajal tam nekje okoli desetih zvečer, si slišala? Tulil je kot zmešan, bila sem prepričana, da nekdo hodi okoli hiše.«

»Ničesar nisem slišala, vedno zelo trdno spim. Najbrž je bila kakšna žival. Morala je biti zelo glasna, saj je napol gluh.«

»Že trideset let hodim s psi na sprehode, vedno ob isti uri, ti mi pa že trideset let težiš zaradi tega.«

»Res je. Ampak nehajva s tem, povej raje naprej. Kako si pa ugotovila, da je človek? Celo noč je snežilo, ga ni zamedlo? Si očistila sneg z njega?«

»Res je snežilo, je pa tudi zelo pihalo.«

»Še en razlog več, da ti ne bi bilo treba tako zgodaj silit ven.«

»Spet začenjaš? Nič več ti ne bom povedala, če boš takšna.«

Klara je pomirjujoče pomignila z roko. Ni bil čas za prepire. Agata je malo pomolčala, potem pa se spet sklonila naprej in nadaljevala. Govorila je tišje, čeprav ni bilo nobene možnosti, da bi ju kdo slišal. Njuni hiši sta bili precej daleč zunaj vasi, razen poštarja in kakšnega občasnega obiska ni tja zašel nihče. Poleg tega je zunaj zavijal zimski veter in ni si bilo mogoče niti zamisliti, da bi v takšnem vremenu kdo kolovratil naokoli, če ne bi bilo res zelo nujno.

»Bil je nekaj metrov proč od poti. Že od daleč sem videla tam ležati nekaj temnega. Zjutraj je seveda še tema, a danes je vse naokoli belo. Videla so se le temna debla dreves in on.«

Obema so se razširile oči.

»Vsak dan hodim tam mimo, zato sem bila presenečena, ko sem videla tisti temni madež. Bil je obrnjen tako, da mu je veter spihal sneg s hrbta.«

»Pes ga ni zavohal?«

»Očitno ne. Morda mu je veter nosil sneg v nos. Mrlič je bil zmrznjen, nobenega vonja nisem zaznala.«

»Ti nisi, pes bi pa moral. Beštija nekoristna!«

Agata se ni dala motiti.

»Stopila sem bliže in takoj videla, da je človek. Kot rečeno, najprej sem ga podrezala s palico.«

»Zakaj pa?«

»Pomislila sem, da je mora živ. Se spomniš starega Majdiča? Pijan je obležal v snegu, dokler ga ni našla žena. Razen ozeblin mu ni bilo hudega, čeprav je bilo podobno mrzlo kot je danes. Še zdaj bi bil živ, če ne bi naslednje leto padel v vodnjak.«

Klara je nestrpno prikimala.

»Pusti zdaj tisto pijanduro.«

»No, torej, videlo se je, da je zmrznjen. Ko sem ga poskusila premakniti še z nogo, se je zazibal kot  kos debla, bil je čisto trd.«

»Ježešna, tud obrcala si ga?«

»Veš kaj, ti nisi normalna! Najprej govoriš o pretepanju, zdaj pa še o brcanju. Samo preverila sem, kaj je z njim. Z roko se ga nisem želela dotaknit. Ti bi ga gotovo pošlatala, a ne? Kura stara, sploh ne veš kaj govoriš.«

»Tako ne bova prišli nikamor … Prav, ugotovila si, da je trd. Pa potem?«

»Obrnila sem ga na hrbet. Zdaj ga je opazil tudi Sultan in mu polizal sneg z obraza.«

»Fuj, glej, da mi te mrhe nikoli več ne pripelješ v hišo.«

»Pa česa je zdaj pes kriv? Ima pač tak nagon. Še dobro, da ga je polizal, da mi ni bilo treba z roko odstranit snega.«

»Misliš, da je sam prišel tja dol? Ga je kdo prinesel ali pripeljal? So bile kakšne sledi?«

»Hej, počasi s temi vprašanji. Saj ti bom vse povedala, ne bodi nestrpna. Tudi če so bile sledi, sta jih veter in sneg zabrisala. Ko sem šla od hiše, se mi je sicer zdelo, da vidim v snegu neko ravno črto. Zdaj sem šla še enkrat pogledat, pa ni bilo več ničesar. Veter večkrat kaj nariše v sneg, potem pa tudi zbriše.« Srknila je požirek kave.

»Kakšen…. kakšen pa je bil? Je imel odprte oči? Je strmel vate?«

»Saj si menda že kdaj videla mrliča, a ne? Res me je bilo strah, roke so se mi tresle in srce mi je tolklo tako močno, da niti vetra nisem več slišala, a na srečo je imel zaprte oči. Mi je pa bil takoj, ko sem ga pogledala v obraz, nekako znan.«

»Kdo iz vasi?«

»Ne, ne tako znan. Samo spominjal me je na nekoga. Ves čas razmišljam o tem, pa se ne morem spomniti …«

»Kako si ga pa videla? Saj je bila vendar tema.«

»Vedno imam svetilko v žepu. Če je zelo temno, si posvetim, ko grem čez mostič ali pa skozi ograjo gori na slemenu. Danes mi ni veliko koristila, ker je veter preveč razpihoval sneg in se ni videlo nikamor. Tisti, ki ga je zabodel, je moral dobro poznati teren.«

»Zabodel? Kako pa veš, da ni umrl od mraza? Morda je bil pijan, kot Majdič? Ali pa ga je kap?«

»V poltemi barve izginejo, vidijo se samo temne in svetle lise. A na njegovem suknjiču sem razločno videla velik madež. Kri, lahko mi verjameš. Na levi, kjer je srce. Zagotovo ga je nekdo zabodel. Če bi uporabil sekiro, bi ga verjetno po glavi, kaj misliš?«

Klara je samo zamahnila z roko.

»Pa potem?«

»Sultan je čisto ponorel, nisem ga mogla spraviti od trupla. Zdelo se mi je, da bo najbolje, če čim prej odidem stran, da se bo pomiril. Torej sva odhitela, skoraj tekla sva. Malo je manjkalo, pa bi stopila mimo mostiča v potok.«

»Kako to misliš? Našla si mrtveca, pa nisi šla domov, ampak naprej?«

»Svojo pot prehodim vsak dan, pa če prekle padajo. Dol po hribu, mimo tistih starih jablan, kjer sem danes našla mrtveca, potem čez potok, na drugi strani navzgor po terasah, kjer je bil nekoč vinograd, potem pa po slemenu nazaj proti domu. Ura in četrt hoje. Trideset let že hodim po isti poti.«

»Ja, seveda, ampak danes je bilo menda drugače, se ti ne zdi? Vsak normalen človek bi …«

»Jaz sem čisto normalna, bodi brez skrbi. Bi morala tulit, kot to počnejo v filmih na televiziji? Saj je bil vendar mrtev. Zakaj torej ne bi odhodila svoje poti do konca?«

»Glej, ničesar ti ne očitam, samo nenavadno se mi zdi. Le kaj bo na to rekla policija?«

»Kakšna policija?«

»Pa kaj si padla z lune? Ti ni jasno, da je treba povedat policiji?«

»No, seveda. Za to je še čas. Saj sem ti rekla, da ne bo šel nikamor.«

Klara se je sklonila čez mizo in jo prijela za obe roki.

»Poznava se od nekdaj, rada te imam, ampak včasih je s tabo tako težko, da bi človek skočil iz kože. Ob petih zjutraj si kot vsak dan šla na sprehod. Dol do jablan ni več kot deset minut. Tam si se malo zadržala pri … e… pokojniku, potem pa šla naprej. Torej si prišla domov, recimo, ob pol sedmih.«

»Pet do pol.«

»Joj, no, pa pet do pol. Zdaj pa je ura pol enajst. Kaj se ti zdi, se bo policiji zdelo normalno, da nekdo najde truplo, potem pa gre domov in celo dopoldne ne naredi ničesar?«

»Vsak dan ob desetih pijeva kavo. Rutina je edino, kar človeku v najinih letih prepreči, da bi postal senilen. To sama dobro veš. Najprej zjutraj sprehod, potem domov, naložit drva v peč, nahranit psa, pozajtrkovat, pospravit po hiši, poslušat poročila in jutranjo oddajo na radiu, ob desetih k tebi na kavo, potem…«

Klara je zavzdihnila. Še vedno jo je držala za roke.

»Ja, seveda, tudi jaz imam svojo rutino, čeprav ne morem iz hiše. Ampak danes … danes je drugače, ne razumeš? Danes bi morala najprej dol do vasi povedat, kaj si našla.«

Agata je premišljevala. Molčali sta, slišal se je le veter in prasketanje drv v peči.

»Najbrž imaš prav. Ampak zdelo se mi je, kakor da bo njegov obraz izginil, če ga bodo odnesli. Tako pa leži blizu, tam spodaj pod hribom, in občutek imam, da se bom zato lažje spomnila, komu je podoben.«

Klara se je nasmehnila in se z licem naslonila na njen obraz.

»Te spominja na koga?«

»Morda, nisem prepričana. Saj veš, bledica, slaba svetloba, sneg … Pravzaprav je skoraj škoda, da ni imel odprtih oči. Potem bi se najbrž lažje spomnila, na koga me spominja. Za trenutek me je zamikalo, da bi mu dvignila veko in pogledala.«

Spet sta obe vzdrhteli. Klara je mukoma vstala in odštorkljala do peči. Vanjo je vrgla nekaj drv, potem pa se s kratkimi, počasnimi koraki vrnila k mizi in z vzdihom sedla.

»Res ne vem, zakaj si tako trmasta in mi ne dovoliš, da bi kurila namesto tebe, ko sem tu?«

»Nehaj, to sva že obdelali. Saj mi čistiš po hiši in mi prinašaš stvari iz trgovine. To je dovolj in preveč. Raje povej, koliko misliš da je star?«

»Koliko je star? Mlad človek, kakšnih petdeset, morda malo več.«

»Daj, opiši ga malo, da si  ga bom lažje predstavljala.«

»Težko bi rekla, kako visok je. Če človek leži, ni lahko presoditi. Pa še noge ima skrčene. Lase ima temne. Barva … barvo je tudi težko določiti. Svetilka meče tako čudno svetlobo, snežilo je, nisem dobro videla. Najbolj mi je padel v oči  precej velik nos. Vsaj zdi se mi, da je velik. Morda se tudi motim, nisem mu prav dolgo svetila v obraz. In kodri. Kot pri kakšni ženski.«

»Kako pa si vedela, da ni ženska?«

»Joj, nisem še videla ženske s tako pristriženimi brčicami! Ozke brčice ima, takšne, kot so jih moški nosili davno, ko sva bili mladi. Saj veš, kot Gable ali Flynn. Te brčice imam kar naprej pred očmi. Kdo jih je imel? Vem, da je nekdo bil.«

»Na vasi so včasih vsi imeli take brke. Moj ata, na primer,« se je smehljala Klara. »Pa stric Vili, se spomniš?«

Agata se je zasmejala in skočila pokonci.

»Sergej! Seveda, Sergej! Nanj bi morala najprej pomisliti, zaradi tistih kodrčkov.«

»Ampak saj Sergej ni imel brkov!«

»Seveda ne, jih je pa imel oni drugi Rus. Tisti, s katerim se je pripeljal, se spomniš? Tisti z motorjem. Tisti, v katerega si se najprej zatelebala. Kako mu je že bilo ime?«

»Nikolaj,« je rekla Klara. »Nič se nisem zatelebala, to si si samo zmislila v svoji neumni glavi. Po kakšni čudni poti si prišla zdaj do Sergeja … Več kot pol stoletja je že od takrat.«

»Ja, ampak jaz se še zmeraj spomnim tvojega spogledovanja z njima. Najprej z Nikolajem, ampak on je raje gledal za Ano. Nikoli ne bom pozabila, kako si razbijala po hiši, ko si izvedela za to. Precej piskrov je šlo takrat na koščke. Ata te je moral s šibo umirit. Očitno je pomagalo, saj si še isti večer na veselici kar naprej plesala s Sergejem.« Njena lica so postala rdeča, oči široko odprte. Bilo je videti, da uživa in da je zaenkrat pozabila na zmrznjenega mrliča.

»Ne vem, zakaj me moraš vsake toliko moriti s tem, kar se je dogajalo tako daleč nazaj … Pozabi že na to.«

Agata se ni pustila motiti.

»Ampak tisti razbiti lonci niso še nič v primerjavi s tem, kako si norela, ko ti je Sergej povedal, da ima v Beogradu nosečo ženo. Butasto se je smejal in s svojim nenavadnim naglasom govoril, da je v njegovem srcu dovolj ljubezni za sto žensk, ne le zate in njegovo ženo. Bedak. Če bi živela še sto let, ne bi mogla tega nikoli pozabit.«

Klara je udarila po mizi. Presenetljivo močno je počilo.

»Vse se ti je pomešalo v glavi. Nič nisem norela. Sploh mi ni bilo nič ne do enega niti do drugega.«

Agata je govorila naprej, kot da ne bi opazila sestričninega razburjenja.

»Kakorkoli, Nikolaj je bil tukaj samo kak teden, če se prav spomnim. Potem je kar izginil. Še danes sem prepričana, da mu je pri tem izginjanju nekdo malo pomagal

»Bedarije. Jaz sem pa še danes prepričana, da ni bil nič drugega kot mlad fičfirič, ki se je potikal naokoli in lovil takšne lahkoverne smrklje, kot si bila ti.«

»In ti tudi,« jo je z nasmeškom prekinila Agata.

»Ko se je naveličal, je pač šel naprej, v drug revir.«

»Barabica je res bil, a ne verjamem, da bi kar poniknil. Ljudje so marsikaj govorili, še posebej takrat, ko so našli njegov motor v Dravi.«

»Ljudje vedno marsikaj govorijo.«

»Mihelička, pri kateri je stanoval, mi je velikokrat pripovedovala, da je v sobi pustil vse svoje stvari. Nihče ne bi odšel brez prtljage, se ti ne zdi?«

»Beži no, stokrat sva se že pogovarjali o tem. Zakaj pa miličniki niso odkrili ničesar sumljivega?«

»Zato, ker so bili pravzaprav veseli, da ga ni več, sploh tisti, ki so imeli mlade hčerke. Potem je nekdo sprožil govorice, da je odšel nekam na Madžarsko in milica je nehala raziskovati.«

Klara se je obrnila nekoliko bolj proti oknu in se brez besed zazrla ven. Agata je kar govorila in govorila.

»Ampak je bil res kar za pogledat, to moram priznat. S tistimi temnimi očmi, dolgimi trepalnicami in kodrčki na glavi … Pa kako žameten glas je imel!«

»Pripoveduješ, kot da bi bil svetnik. Igral se je s čustvi ljudi, bilo mu je čisto vseeno za druge. Nekoga lahkomiselno prizadeti je zelo podlo. Baraba! V resnici je bil prevarant in pijanec, nič drugega.«

»No, pil je res veliko. Ko je Nikolaj izginil, je bil pa sploh kar naprej pijan. Imel je srečo, da ga ni nihče prebutal, ko je vsakomur mahal pred nosom s tistim svojim dnevnikom in vpil, da vse ve in da bo tja zapisal vse o Nikolajevem izginotju. Bilo bi ga zanimivo prebrati, najbrž si imela pomembno vlogo v njem. Res me zanima, kaj je napisal o tebi.«

Klara se je naslonila nazaj in prekrižala roke na prsih.

»Bili smo pač mladi, onadva pa zanimiva tujca. A od tedaj je že tako dolgo, da se podrobnosti niti ne spomnim več.«

»Slaba lažnivka si, a naj ti bo. Ne bova preveč brskali po teh spominih. Vseeno pa me še vedno strašno zanima, kam sta izginila. Nikolaj je tako lepo pel, se spomniš? Priznam, zagledala sem se vanj. Če bi prišel kakšno leto prej, bi z njim celo izgubila nedolžnost.«

Na glas se je zasmejala, Klara pa se je namrdnila.

»Res se čudim, kako te prenašam že celo življenje.«

»Pa kaj je narobe? Po vseh teh letih se menda lahko pogovarjava tudi o tem. Veš že skoraj vse o meni, čisto vsega pa še ne.«

Klara je bila videti razburjena in zelo bleda, a na glasu se ji to ni poznalo.

»Prav, torej je mrtvec podoben Sergeju. S tem podatkom si ne bo nihče mogel veliko pomagati. Gotovo nima nobene zveze z dvema nepomembnima Rusoma, ki sta se pojavila in odšla pred skoraj šestdesetimi leti. Razen naju se ju najbrž nihče več niti ne spomni.«

»Kaj pa vem. Res je zelo podoben Sergeju. Kaj pa če je kak njegov sorodnik? Ali pa celo sin? Saj veš,  njegova žena je bila noseča. Leta bi bila ravno prava, nekaj čez petdeset, a ne?«

»In kaj bi zdaj ta njegov sin počel tu zgoraj v takem mrazu?«

»Mraz? V sebi ima rusko kri, zanj to ni noben mraz! Nimaš nič domišljije? Morda je čuvaj plaže, pa ima čas le pozimi. Morda ga je zanimalo, kam je takrat izginil njegov oče. Ali pa je morda iskal tisti dnevnik, v katerem piše, kdo je spravil Nikolaja na oni svet. Kar mislim si, da se je tisti, ki je pospravil Nikolaja, znebil tudi Sergeja.«

Klara je prekrižane roke še bolj tesno pritisnila na prsi.

»Da ne boš slučajno na policiji govorila takih bedarij. Imeli te bodo za čisto zmešano. Najboljše bi bilo, ko bi rekla, da si mrtveca našla enkrat dopoldne in potem takoj stekla to prijavit, vse ostalo pa raje zamolči. Policaji bodo že brez tebe ugotovili, kdo je mrlič. Če jim boš pripovedovala svoje nore teorije, te bodo zasliševali, vlačili v mesto na sodišče in kdo ve kaj še. Nič ne boš imela od tega, le kup sitnosti. Premisli in videla boš, da imam prav in da ti želim le najboljše.«

»Ni mi treba razmišljati. Naredila se bom malo butasto, pa mi bodo dali mir .«

»Veliko se ti ne bo treba delat.«

Agata se je zasmejala.

»To je pa prednost, če si tako star kot midve, a ne?«

Ni bilo videti, da bi bilo Klari karkoli smešno.

»Ne smej se tako bedasto, ni pravi čas za to. Raje se obleci in pojdi do vasi. Prej boš zadevo uredila, prej boš imela mir.«

»Ampak res se čudim, kako to, da te ni noben od teh Rusov povaljal, preden je izginil. Ali pa te morda celo je, pa mi tega nikoli nisi priznala? V tistih letih si bila zelo srčkan kebrček, to moram priznat.«

Klara je pograbila skodelico in kazalo je, da jo bo zalučala v Agato.

»Ti si najbolj nemogoča čvekava stara baba, kar sem jih kdaj srečala. Izgini iz moje hiše in se vrni šele, ko se boš malo zresnila. Ti res ni čisto nič sveto? Delaš se norca iz mene, iz spominov, iz tistega zmrznjenega reveža tam doli in sploh iz vsega. Marš ven, da te ne vidim več, koza neumna.«

Agata je vstala, si ogrnila plet in brez besed stopila proti vratom. Ko je bila v predsobi, je Klara že bolj mirno zaklicala za njo.

»Pridi mi povedat, kako si opravila na vasi. Pa takoj ko se vrneš, ne šele jutri ob desetih.«

Agata se ni upala na glas zasmejati, samo nasmehnila se je, se še bolj tesno zavila v plet in odšla ven v snežni metež.

V hiši je bilo nekaj časa tiho, potem pa so se nekoliko odprla vrata v predsobo. Klara je previdno preverila ali je sestrična odšla. Ko je videla, da je sama, je počasi, opirajoč se na palico, odšepala do vhodnih vrat in tiho obrnila ključ. Pokljukala je. Ko se je prepričala, da so vrata dobro zaklenjena, je prislonila palico k zidu, vstala in se pretegnila. Naredila je nekaj počepov, potem pa odhitela nazaj v sobo.

Okna so bila obrnjena na strm hrib, ki je padal navzdol proti gozdu. Ni bilo nevarnosti, da bi jo kdo videl, a je kljub temu zagrnila zavese in prižgala luč. Odprla je komodo in izpod perila potegnila precej debelo, v usnje vezano knjigo. Na ovitku je zgoraj pisalo »Дневник«, spodaj »Сергей«. Obrnila je nekaj listov, nato pa z odločnimi koraki stopila do peči in potisnila knjigo vanjo. Skozi steklo je nekaj časa opazovala, kako plameni požirajo papir.

Odkašljala se je, stopila v kuhinjo in iz predala potegnila veliki mesarski nož. Premaknila se je pod luč, si popravila očala in ga zelo podrobno pregledala. Videti je bila zadovoljna, kljub temu pa je stopila do pomivalnega korita in na gobico nakapljala nekaj kapljic čistila. Potem je z njo počasi in temeljito zdrgnila rezilo.

Deli

PUSTITE KOMENTAR