Verjetno se mi zaradi tega, ker je oče dal mami v moji adolescenci pete vetru, otroštvo ni zdelo nikoli kako posebno ugodje in čeprav sta se še kasneje drug do drugega vedla precej omikano, sem bil vse do svojega dvajsetega leta, ko sem spoznal Adriano, zadrgnjen in zavrt mladenič, najbrž tudi pod vplivom ponižne in do vsakogar pobožno ustrežljive guvernante, s katero sem prebil večino časa do svojega sedemnajstega leta, saj sta se starša ukvarjala sama s seboj in s posledicami ločitve, ki ju je oba zelo prizadela: za veliko medeno kupo čudeža sta si bila oba edina v tem in verjetno zgolj v tem, da človek zaživi šele takrat, ko se zagleda v lastne napake in se jim upre.
Gimnazijo na liceju Franceta Prešerna v Trstu sem komaj končal, največ zaradi pomoči mame in bogaboječe guvernante, ki je mami na uho nosila, da vse noči berem, vendar ne čtiva za šolske obveznosti. Slovenščino in italijanščino sem imel odlično, drugo pa je bilo dva proti ena, če bi poznali ničlo, kakor pri športni napovedi, bi zagotovo žegnal tudi to. Mama se je na šoli izborila za moje maturitetno spričevalo, ki mi danes prav malo ali nič ne koristi in mi tudi v službi prevajalca pri Il Picolu ne: kruh si služim s tem, kar sem sam našel v knjigah, stanovanje pa sta mi starša zapustila, ko sem ju le s težavo prepričal, da se odkrižata služkinje, saj je vendar pri dvajsetih nisem potreboval več, zdaj je materi na uho nosila celo kaj počneva jaz in Adriana, ki sem jo spoznal leta 1999 v vaški konobi v Barboju, za katero sem slišal, da ti ne glede na debelino denarnice rečejo, kaj je naravnost iz morja in če ni nič, ne dobiš nič. Z Adriano sem preživel lepih in občasno tudi zelo turbulentnih sedem let, ko pa nama je umrl tako željeni Daniele, pa sta se najini poti počasi, vendar zanesljivo razklali, najbrž nas res najbolj uničijo tisti, ki jih sploh ne poznamo, ne glede na to ali so iz naših genov ali ne.
Ljudi sem se od nekdaj bal po stopnji neumnosti, ki jim frfotajo iz ust, zato sem po najini tragediji postal tak kot pred Adriano, zazankan in tih, morebiti celo mrk in odločen, da mora čas milosti čimprej in za vedno miniti, kaj naj drugega: se gledam kako jočem, gledam, kako cel svet joče od pamtiveka, kdo se bo smejal in kdo štel solze, ko bo kajman jokal, krokodil? Jasno je, da kakor se kotalikajo in vrtijo planeti v vesolju, zaenkrat name in na vse človeštvo nima nobenega otipljivega vpliva, vsaj v tistem najbolj pomembnem oziru, da bi kdo kdaj kaj tehtnega in pomembnega skoviknil z neba, vendar je jasno tudi, da je ljubezen med različnimi in neenakimi edini možen življenjski red. Preroki in mistiki, ne samo da so sebični blodneži, zapredeni v zgodovinsko zmoto, so tudi egocentriki, ki malikujejo popolno podrejenost in s tem propad življu, ki nima jajc in zaradi tega ne razvija jasne vizije. Čeprav se mi zdi življenjepis gnusno samoljubna in bahata zvrst, sem zdaj, pri tridesetih, s ponosom – sam zase – pritaknil, da sem se za svojo vizijo življenja izvojeval: brskati po knjigah, iskati tisto, kar me bo spet odprlo in pomagati si sam, nočem da mi pomaga katerikoli fizično živi predstavnik človeške rase: hočem in želim si pomagati s knjigami, si z njimi odpirati včasih otečene in lepljive veke, vendar ne s priročniki in šundom, temveč z leposlovjem: pisal ne bom, dovolj je, če že v službi prevajam in s tem tešim željo možganskega debla, da se vsak dan znebi določene kvote besed. Bal sem se, da ne bi zaradi nesrečne zavrtosti, ki je, vsaj zdi se mi, navzven nisem kazal, zbežal v narcizem, saj je ta sprt s široko razumevajočo artikulacijo in ne zmore prenesti drugačnega mnenja, kakor zgolj tistega, ki si ga je človek ustvaril sam o sebi. To bi me zapeljalo v zgodnji propad, jaz pa sem si navkljub vsemu želel živeti. Nikakor in nikoli si ne smem dovoliti, da bi se priklonil resignaciji, potem bi šel še živ rakom žvižgat. Učitelj bom sam sebi, dovolj sem star in doživel sem svojo veliko bolečino, izgubil sem dva, ki sem ju najbolj ljubil, vendar pa se na rovaš rešitve ne mislim ukvarjati z ideologijami, vsak mesijanski akt je diktatorski, svetu in drugim ljudem pa se nikoli ne moreš maščevati, tako kot bi si v največji užaljenosti in bedi in besu nad čudežno krivico želel. Jaz bom trdovratno ubral tako pot, da bo čim manj ljudem okrog mene tekel dež iz oči, ne glede na resnico sodobnega časa, da je pri izobražencih na prvem mestu profiliran sistem laži in ne mislim se ukloniti nobenemu nagonu po moči in oblasti, ki brli in kakor sestradana divjad čumi v vsakem človeku kakor potreba po hrani in vodi. Jaz bom samo jaz, Josip Degrassi, rojen leta 1969 v Kopru, očetu Italijanu in mami Slovenki, gimnazijski maturant, zaposlen kot prevajalec pri Il Picolu, ločen (čeprav še ne na papirju), stanujoč na Via Roma v Trstu, ljubitelj vsakršne literature in zanimivega čtiva, pravzaprav nekakšen zasebni raziskovalec, prepričan v to, da ni res, da je v teku evolucije vsak sedanji človek boljši od prejšnjega, čeprav tudi mislim, da se ne sme nobene, ampak prav nobene preteklosti zadegati v postrgani menažki v ocean in potem začudeno mežikati z očmi.
