Kivader

0

Prevedla Diana Pungeršič

1.

Jaz povsod hodim z bobnom, ker sem bobnar. Žena mi je umrla v hudi prometni nesreči. Žigmund Čonka je imel potetovirane roke, dolge brke in rdečo Lado, kupljeno na bazarju za osem tisoč. On jo je enkrat pregovoril, naj z njim ponoči pobegne, ampak ni imel dobrih bremz, v ovinku je zletel s ceste, zabil se je v drevo, na licu mesta sta bila mrtva. Samo punca mi je ostala. Skotalila se je po hribu. Našli so jo v dekici, čisto spodaj pri potoku. Sreča, da ni zmrznila. Že petnajst let zdaj živim sam, samo z Ivetko. Ko sem žalosten, bobnam, in ko sem vesel, tudi bobnam. Imamo tudi skupino. Kaleja kitara. Tarzan saksofon. Hodimo po sejmih in špilamo. Enkrat so nas prišli snemat. Celo romsko naselje je potem ves mesec gledalo televizijo, ampak o nas ni bilo nič. Mislili so, da se samo važimo.

Eden od naših je kot moj brat. Ime mu je Kivader. Še lastno ženo bi mi dal, če bi jo jaz hotel, ampak to govori samo, kadar je pijan. Drugače je na njo strašno ljubosumen. Nikamor je ne pusti. V trgovino gre zmeraj z njo, še v cerkev. Kivader ima lepo ženo, ampak je imel v življenju nesrečo, ker je dobil same hčerke. Od nekdaj je hotel imeti sina, pa mu ga Bog ni privoščil. Ko mu ga pa je privoščil, se mu je pa rodil bebček.

Najprej tega ni vedel. Pijan je letal po romskem naselju, fanta je razkazoval naokoli, čeprav je padal dež, vsem se je pohvalil. Romom je bilo všeč, da ima fantek večjo glavo. Da bo študiran, so napovedovali. Kivader mu je od same sreče v mestu kupil torbo, nekaj zvezkov in tudi dva svinčnika.

No pozneje se je pa razjasnilo! Lepega dne je Kivader prišel domov ves vesel, ker si je prikartal pištolo. Helenko je bilo strah, hotela mu jo je vzeti, in ko sta se tako kregala in cukala, je pištola ustrelila. Celo naselje je bilo takoj na nogah, z otroki so prišli, v naročju so jim jokali. Tako so se ustrašili! Takrat je Kivader opazil, da Rudko sedi na tleh, obrnjen s hrbtom, da se igra in ne joka. Punce jokajo, on pa ne. Brez haska so vsi bentili nad Kivaderjem, zamišljen je stopil k fantu, spet so se ustrašili, kaj zdaj namerava, stekli ven in gledali skozi okno. Kivader je dvignil pištolo. In ustrelil! Potem se je sesedel na stol, kot bi ga kdo po glavi, vseeno mu je bilo, ko so ga razorožili.

»Fant ne sliši,« je rekel zamišljeno.

Z njim so šli k zdravniku in on jim je povedal, da malenkost sliši, ampak ne prav dosti.

»Najbrž bo tudi nem,« je izjavil zdravnik, ker mu je bilo sumljivo, da fant še ne govori. Bili so tudi pri drugih zdravnikih, da bi se prepričali, če je to res. In je bilo! Rudko ni govoril, pa je imel že štiri leta. Poleg tega pa so rekli, da bo najbrž tudi moten, ker če je nekdo gluhonem, je pogosto tudi moten!

Vrnili so se domov, Kivader je jokal, hotel si je vzeti življenje, ampak sem ga prepričal, da ni vredno, tako da se je samo do mrtvega napil. Sčasoma je postal čisto zagrenjen. Niti karte ga niso več veselile. Fant je imel glavo vedno večjo, kar redil se je, ko je imel devet let, je Kivader vedel, da ga v šolo ne bodo vzeli. Bil je močan, rad je jedel, ampak so morali paziti na njega, da ne bi kaj ušpičil.

Enkrat je Kivader ves vesel pritekel k meni, vlekel me je za rokav in me odpeljal pred hišo. Rudko je sedel na dvorišču in držal petelina. Svojega najljubšega. Stalno se je igral z njim. Kivader je pokleknil nasproti Rudka, rekel mi je, naj gledam. Petelina mu je hotel vzeti, Rudko pa se je razjezil in zakričal: »Kiiii!«

»Vidiš? Mora tudi slišat!« mi je rekel Kivader. »Če bi bil nem, kako bi kikirikal?«

Po moje tisto sicer ni bilo kikirikanje, ampak cviljenje. Ampak Kivader se je smejal in Rudka stiskal od veselja. Rudko pa se je v tistem kar zastrmel v njega in ga na vsem lepem sunil s prstom v oko. Kivader je zavpil od bolečine. Mislil je, da mu bo oko izteklo, ampak mu ni, samo dolgo je bilo rdeče in zatečeno. Na fanta se ni jezil. Vedel je, da ni sam kriv. Spet je začel verjeti v srečno prihodnost, še isti dan se je od sreče napil in se drl po naselju. Tudi novo torbo mu je kupil, saj je prvo že pred časom prodal. Zdaj mu je kupil lepšo. Z levi in tigri.

Rudko je bil star trinajst let, izgledal pa je kot pravi možakar. Veliko večji je bil od vrstnikov. Kivader se je rad pobahal, češ kako močnega sina ima. Kaj pa naj bi? Se ne bahal? Ampak so se mu vsi smejali.

Fant v šolo nikoli ni šel. Še obleči se ni znal sam. Samo s petelinom se je stalno potikal okrog hiše. Ko so mu ga hoteli vzeti, ga je tako stisnil k sebi, da je revčka zadušil. Morali so mu prinesti drugega, ker se je začel dreti. Zjutraj je vsakič najprej iskal petelina. Še spal bi z njim, če bi mu dovolili, da ga vzame v posteljo. No, v tem primeru bi lahko spal tudi s prašiči!

2.

Kakšno je to življenje, da mora človek ves ljubi dan sedeti v kuhinji, ker je tako vroče, srajca se ti lepi na telo, imaš samo še štiri cigarete, vino si popil, ko se obrneš, pa priteče Rudko in ti spije še zadnje pivo. Kaj je Kivader komu v življenju naredil? V lastni hiši ni mogel početi, kar bi hotel, še pri ženi se je moral držati nazaj, ker so bili povsod zraven otročaji. Zato se je zdaj obrnil, ker je hotela Helenka v kadi pomiti krožnike. Ko se je prepognila, ji je kikla zlezla gor. Helenka pa je imela po njegovem lepe noge! Je on kriv, da je moški? Rudka je porinil na dvorišče. Nagnal je tudi punco.

»Monika, pomerkaj ga!« je rekel in zaloputnil vrata.

Monika da bo pazila na njega? Na njo je treba paziti! Sedel sem na klopi v senčki, ampak nisem bobnal, da ne bi Kivaderja spravil v slabo voljo. Raje sem opazoval fanta, da ne bo naredil kakšne neumnosti. Lajoš je lajal na verigi, in prav je naredil, da se je skril. Rudko je že pobral kamen. V njega se je zastrmel čisto od blizu. On ima en tak pogled, tudi v človeka se zastrmi, kot da te prvič vidi. Kamen si je vtaknil v žep. In začel iskati petelina. Našel ga je zadaj na dvorišču. Skakal je po kuri, da je kar perje frčalo z nje. Rudku je bilo to všeč, tudi sam je ponavljal za petelinom.

»To seksata, Rudi!« se je zasmejala punca in poredno pomigala z ritjo. Takrat pa so kot nalašč mimo pritekli fantje.

»Monika. Feri ima kaseto s Kruisom, ko mu operirajo oči!« so ji zavpili.

»Aja, Krujs! Moj ljubček!« je zavriskala Monika in stekla proč.

Sem rekel, da ona ni za varuško? Rudko je hotel kar za njo. Štorasto je capljal, ampak je bil hiter. Vzel sem boben in se tudi sam pognal. Kjer se prikaže on, se psi rajši kar umaknejo v ute. Vsi po vrsti že šepajo. Malo nižje so fantje igrali nogomet. Ko je Rudko zagledal žogo, ga je čisto prevzela. Kadar on kaj zagleda, hoče tudi takoj imeti! Pozabil je na Moniko, zapodil se je v gručo, jim žogo ukradel in brcnil. In je ni bilo več!

»Mamaaaaa,« so se drli fantje

Preden sem se zavedel, je že zagledal bicikel. Tisto strmenje! In je že šibal k njemu! Otroke je odrinil, jim bicikel izpulil, hotel se je zapeljati, ampak je padel in zvil kolo.

»Poberi se, dilino,« so naju podile matere s cunjami.

Rudka sem prijel za roko in ga vlekel stran. Nisem hotel, da bi gledali, kako mu prekipi. Ampak se mi je spet iztrgal in stekel dol k reki.

»Hej, pridi sem!« mi je nekdo zaklical.

Obrnil sem se. Bil je Vajda. Ležal je v travi, na glavi je imel klobuk. Za njim se je pasel konj. Vajda je bil enkrat v Budimpešti, policaji tam paradirajo na konjih. Kar se mu je zelo dopadlo, tako da si je enega kupil tudi sam. Zraven je ležal Gagarin. Nogo je imel v gipsu. Kadar se ga napije, zmeraj lazi po strehah in skače dol. Zato ga kličemo Gagarin. Tudi knjigo o kozmonavtih ima. Kar naprej jo bere. Nič drugega ga ne zanima, samo kozmonavti. Vajda ima televizor znamke Filips, dvestopetdesetlitrski hladilnik in avto, ki se mu ob štirih zjutraj prižigajo žmigavci za alarm, Gagarin nima ničesar. Vajda mu je pred enim letom kupil model lovca, ampak ga Gagarin še ni sestavil. Raje pije in skače.

»Kje imaš prijatelja?« je vprašal Vajda in škilil v sonce.

»Doma. Kje pa drugje?«

»Kaj pa počne? Spi?« se je norčeval Vajda.

V tistem se je zaslišal krik.

Ena od naših, Elenka Bila, se je zmeraj hodila kopat v reko. Obvezno se je slekla, oblačila pa pustila na bregu. Ampak je bila debela in sploh ni imela jošk. Ko jo je Rudko zagledal, je šel do kolen v vodo in začel migati s tazadnjo, kot petelin. Elenka se je ustrašila, hotela je pobegniti, pa ji je spodrsnilo in se je z glavo udarila ob kamen. Preden sva pritekla tja, je bila že vsa krvava.

3.

Nekatere ženske samo čakajo, da se kaj zgodi, da lahko pritečejo in se tako derejo, da ti bobenčki počijo. Ko kdo umre in ko se rodi. Potem se zberejo možje, hočejo, da bi bile ženske tiho, začnejo se kregati in ženske se derejo še bolj. Kakšne tudi padejo na kolena, si pulijo lase, tako močno vse doživljajo. Pogosto se nazadnje stepe celo naselje.

Tudi zdaj! Nič ni pomagalo, da sem fanta vzel v bran, češ ni on kriv, da se je punca udarila v glavo in zdaj pač malo krvavi. Sploh me niso poslušali. Fanta so prijeli za roko in ga vlekli gor po naselju. Ko je Kivader zagledal punco z okrvavljeno glavo, je mislil, da ji je Rudko vrgel kamen. Elenki Bili je kri tekla po obrazu in vratu. Ampak ne, da bi ji rano takoj očistili! Najprej so morali pokazati, kako je velika! Pozneje so ugotovili, da je punca padla sama. Ampak njih to ni brigalo. Bili so jezni na Kivaderja. Po njihovem bi moral imeti fanta na očeh, pa četudi ga priveže. Otrokom je razbrcal vse žoge, igrače jim je polomil, uničil bicikle. Psi iz naselja so vsi hromi. Zdaj pa se ga morajo paziti še punce! Kaj če bi kakšni naredil otroka? Kivader je stal pred hišo v kratkih hlačah, besedice ni mogel izdaviti. V tistem se je naprej prerinil Vajda. Kivaderja je povlekel na stran in ga prijel okrog ramen.

»Stari,« mu je začel dopovedovati. »S fantom bo treba nekaj ukrenit. Zakaj provocira? Romi imajo slabe živce. Vlada po njih tolče. Socialka na minimumu. Zastonj jim pa v teh časih nobeden nič ne da.«

»Pa je on za to kriv?« se je branil Kivader.

»Veš, kaj je najhujše? Pravijo, da je tvoj sin psihiater! Jaz vem, kakšna muka je s takim. Očeta je huda kap. Dvanajst let je bil nepokreten, preden je umrl.«

»No, in kaj naj jaz zdaj?« ni dojel Kivader.

»Daj ga v zavod …«

»Ne!« se je uprl in otresel Vajdovo roko z rame.

»Stari, mirno!« je stišal glas Vajda in izmed zob izpljunil vžigalico. »V zavodu mu ne bo hudega. Za vse poskrbijo. Ti boš zadovoljen. Oni pa tudi. Pa saj ne bo za stalno! Dokler ne pozabijo. Trinajst tisoč kron si mi še dolžan. Štiri obroke zamujaš.«

»A ti je fant dolžan? Ali kaj?«

»Že zdaj imaš šestdesetprocentne obresti! Razmisli!«

Komaj sem slišal, zato sem stopil bližje.

»Skidaj se mi s tem bobnom, ajde!« me je nahrulil Vajda in me odrinil stran. Nazadnje se je obrnil k drugim Romom.

»Lahko ste zadovoljni!« je oznanil. »Vse bo pravično rešeno.«

In oni so se počasi, nejevoljno razkropili. Vajdova beseda pri naših nekaj velja.

4.

Kadar je Kivaderju hudo, težko diha, boli ga pri srcu, misli, da ga bo infarkt. On sedi v kuhinji, jaz pa zunaj na klopi, pogovarjava se skozi odprta vrata. Ampak ne kaj dosti. Samo kakšne globoke misli. Predvsem o tem, kako se je Kivaderju življenje maščevalo. Takrat ponavadi napoveduje katastrofe, vojne, potrese. Helenka ga miri, naj ne kliče hudiča, Kivader pa se kar dere: »O, pa še kako bo vojna!!!« Ko Helenka utihne, da se ne bi še bolj drl, mi Kivader zakliče:

»Pa kaj sediš zunaj? Noter pridi! Ne vem, zakaj zmeraj sediš zunaj in ne prideš noter?«

Če bi res prišel kar sam od sebe, bi me pa nazijal:

»Kaj iščeš tukaj? Kar spokaj se! Sem jaz kriv, da ti streha pušča? Poštimaj jo! V hosto se zmigaj, po les! Ampak ne! Ti se rajši na klopi valjaš, na ušesa vlečeš, da lahko potem dilinom naprej razbobnaš!«

Zato rajši sedim zunaj, da ga ne živciram. Čakam, da me sam pokliče! Vem, da me bo poklical! Midva sva si že zdavnaj prirasla k srcu. Včasih mi potihem pove, da me ima rajši kot Helenko. Ampak Kivaderja človek ne sme jemati čisto resno. Je z vsemi žavbami namazan! Hoče, da prinesem vino, potem pa ga spije sam, jaz dobim en kozarček, še pogovarja se ne z mano, samo naliva, cmoka, dokler ni liter prazen. Potem utihne, dobi kalne oči, zastrmi se v Helenko, nekaj grunta in me že meče ven.

Spravim se domov, se uležem na kavč in skozi luknjo na strehi opazujem zvezde. V daljavi slišim televizorje, pes laja, nekdo igra na kitaro … Ivetka ne živi več z mano, našla si je fanta v mestu in z njim pričakuje otroka. Meni tisti njen fant ni všeč, okrog vratu navešene verige, pa kar naprej bi roke polagal z mano. Ivetka naj kar živi z njim, če je srečna! K meni sploh ne pride več. Najbrž se me sramuje. Lepo se oblači. Pa koliko časa sva midva preživela skupaj. Kaj vse sem ji razlagal, ko je bila majhna. Raznorazne štorije. Kaj vse sem si namislil, da bi se smejala. Da ne bi bila žalostna. Po rokah sem jo nosil. In kje je zdaj vse to?

Gledam zvezde, vse se mi razmažejo skozi solzne oči. Tam v nebesih je moja žena. Nisem več jezen na njo. Velikokrat se z njo pogovarjam.

»Če bi bila pri meni, bi popravil streho …« ji pravim.

Deli

PUSTITE KOMENTAR