arslitera

Lisjaček nekega dne sam zapusti varno območje domačega brloga, kar se vsaj na začetku izkaže kot vznemirljiva priložnost za samostojno raziskovanje bližnjih peščenih sipin, plaže, gozda in za interakcijo z drugimi živalmi.

Nisem vedela, v čigavem stanovanju sva, še sanjalo se mi ni, ali je bila posteljnina, na kateri ležim popolnoma gola, kdaj oprana, pojma nisem imela, kaj naj rečem Alenu ... Ničesar nisem vedela. Vedela sem le, da mora občutek, ki ga imam zdaj, izzveneti. Ker se tako ne živi.

Deklica z belo ruto na glavi, / vlaki drvijo čez nočno postajo / ob Odri in Vrbasu, Donavi, Dravi, / reka je pot in poti jo poznajo …

Mama mi ni – tako kot mame v filmih in romanih – stala ob strani. Slišali sva se samo na kratko, kadar sem poklicala, in tudi takrat se je zdela nezainteresirana. Včasih je povedala kaj takega, kar je izdalo, da komunicira z njim. Nisem imela ne volje ne energije povedati svoje plati zgodbe, in bila sem, priznam, užaljena.

V polsnu bel keramični umivalnik. / Nanj pada predirna svetloba. // Nismo, kar smo. Smo, / kakršne nas vidijo drugi.

Prisegla sva si, da bova, če preživiva in doživiva še eno vojno, spomnila drug drugega, kjerkoli bova, na dogovor, da je treba iz vojne oditi. Ker heroji ne obstajajo. Heroji so mrtvi in jim je vseeno, če so heroji. Vojna je žalost.

variante so samosvoje / kot dihanje / ki rešuje

Potem je spet nekje blizu padla granata. Težko je opisati strah, ko si na odprtem, ko ni nobenega bloka, v katerega bi se lahko skril – za avte pa, kot smo ugotovili že kmalu po začetku vojne, se lahko skrivaš samo v filmih. Odločila sem se, da ne bom odložila vode. Nimamo je. Nimamo posod.

Vožnja čez jugoslovansko mejo je bila za Magdo prava mora. Vedela je, da gre v resnici za neupravičen strah: še nikoli se ni zapletla v težave, pa saj tako ali tako ni ničesar švercala. Cariniki so bili v tistih časih bolj natančni kot par let kasneje, ko se je Slovenija osamosvojila.

Včasih se spomnim na to, kako smo v stanovanju hranile vrečko starega, namenoma posušenega kruha. Mama ga je dajala okrog peči, tako da je postal hrustljav, čeprav ni spremenil barve, in ga hranila za dneve, ko je bil edina izbira. Nina je trdila, da je dober, ko ga namočiš v mlačni vodi in ješ z žlico. Meni se je v vsaki obliki zatikal in mi vzbujal neznansko žalost.

ali lahko mi drugi tudi pridemo na nastop mladinskih pesnikov?

Kadar sem razmišljala o Kiseljaku, tem malem kraju nedaleč od Sarajeva, v katerem nikoli v življenju nisem bila in o katerem nikoli nisem nič slišala, razen da tam polnijo steklenice z mineralno vodo, ki so jo pred vojno promovirali v zabavnih reklamah, sem si predstavljala, da je tam zelo sončno.

Miriam Drev v podkastu razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Iz hlepenja po njih pa se je razraščala tudi želja po lastnem ustvarjanju.

Dan je bil siv, čeprav ni bilo tako strašno mrzlo. Ob pol štirih popoldne je pred vhod v blok padla granata – tako blizu, da je nisem slišala. Samo svetloba, čudna svetloba. In ta že znani in strašni občutek nemoči.

Bela leti kot peščene ure, / kot silna razpeta ponjava / netopirja, nemo napete / posivele kože, ki / se prevrača po / hribu

Življenje ni film niti roman, ni treba, da bi imelo vsako, prav vsako dejanje jasen razlog, kaj šele opravičilo.

Odlomek iz romana Hiša brez ogledal Simone Klemenčič. Založba Litera, 2021

Vstop v romaneskni svet Amplitude Nataše Sukič je nenavadna izkušnja. Predvsem zato, ker delo ob prvem vtisu ne deluje povsem kot roman, postavlja nas pred »žanrsko dilemo«, ob kateri se sprašujemo ali gre morebiti za kratko prozo, za fragmentarne refleksije, vtise ali zapise.