Podlistek

Ime mi je Sarajevo (devetnajstič)

Prvi dnevi novega leta so bili nepodobni zimi. Govorilo se je o disciplini Kitajcev, ki so gradili bolnišnico za obolele za covidom-19, novo obliko koronavirusa, ki naj bi ljudi množično ubijal, tako da so mrtvi padali po cesti.

Ime mi je Sarajevo (osemnajstič)

Ime ji je Ajna. In rodila se je pred sedemindvajsetimi leti nekje v Bosni, v provinci, v eni izmed varnih hiš. Kot posledica posilstva, ki ga je njena mati doživela in noseča preživela. Ajna leta in leta ni vedela nič, razen da ne ve, kdo je njen oče.

Ime mi je Sarajevo (sedemnajstič)

Razumem, da me vse, kar je Gibonni dotlej objavil, intenzivno spominja nanj. Ne razumem pa, kako je mogoče, da me prav vsaka Gibonnijeva pesem – tudi vse tiste, ki so prišle mnogo kasneje, mnogo za nama – še vedno spominja nanj ...

Ime mi je Sarajevo (šestnajstič)

Najina dežnika sta se srečala prej kot midva. Dan je bil bolj podoben oktobru kot začetku maja. Vračala sem se iz službe, precej pozno, in čakala sem na avtobus v bližini Gledališča, saj sem bila na poti v gostilno na Breki, na pico štirje siri v Mama Mii, in ne domov, ko je njegov dežnik zaskočil mojega.

Ime mi je Sarajevo (petnajstič)

Vse popoldne sem čakala U2 in na koncertu sem bila do samega konca. Spomnim se, da sem skakala tako kot vsi, ampak ker sem na poti do stranišča srečala Emirja, se ne spomnim niti ene pesmi, niti enega dogodka, o katerih se je naša družba kasneje pogovarjala.

Ime mi je Sarajevo (štirinajstič)

Nisem vedela, v čigavem stanovanju sva, še sanjalo se mi ni, ali je bila posteljnina, na kateri ležim popolnoma gola, kdaj oprana, pojma nisem imela, kaj naj rečem Alenu ... Ničesar nisem vedela. Vedela sem le, da mora občutek, ki ga imam zdaj, izzveneti. Ker se tako ne živi.

Ime mi je Sarajevo (trinajstič)

Mama mi ni – tako kot mame v filmih in romanih – stala ob strani. Slišali sva se samo na kratko, kadar sem poklicala, in tudi takrat se je zdela nezainteresirana. Včasih je povedala kaj takega, kar je izdalo, da komunicira z njim. Nisem imela ne volje ne energije povedati svoje plati zgodbe, in bila sem, priznam, užaljena.

Ime mi je Sarajevo (dvanajstič)

Prisegla sva si, da bova, če preživiva in doživiva še eno vojno, spomnila drug drugega, kjerkoli bova, na dogovor, da je treba iz vojne oditi. Ker heroji ne obstajajo. Heroji so mrtvi in jim je vseeno, če so heroji. Vojna je žalost.

Ime mi je Sarajevo (enajstič)

Potem je spet nekje blizu padla granata. Težko je opisati strah, ko si na odprtem, ko ni nobenega bloka, v katerega bi se lahko skril – za avte pa, kot smo ugotovili že kmalu po začetku vojne, se lahko skrivaš samo v filmih. Odločila sem se, da ne bom odložila vode. Nimamo je. Nimamo posod.

Ime mi je Sarajevo (desetič)

Včasih se spomnim na to, kako smo v stanovanju hranile vrečko starega, namenoma posušenega kruha. Mama ga je dajala okrog peči, tako da je postal hrustljav, čeprav ni spremenil barve, in ga hranila za dneve, ko je bil edina izbira. Nina je trdila, da je dober, ko ga namočiš v mlačni vodi in ješ z žlico. Meni se je v vsaki obliki zatikal in mi vzbujal neznansko žalost.

Ime mi je Sarajevo (devetič)

Kadar sem razmišljala o Kiseljaku, tem malem kraju nedaleč od Sarajeva, v katerem nikoli v življenju nisem bila in o katerem nikoli nisem nič slišala, razen da tam polnijo steklenice z mineralno vodo, ki so jo pred vojno promovirali v zabavnih reklamah, sem si predstavljala, da je tam zelo sončno.

Ime mi je Sarajevo (osmič)

Dan je bil siv, čeprav ni bilo tako strašno mrzlo. Ob pol štirih popoldne je pred vhod v blok padla granata – tako blizu, da je nisem slišala. Samo svetloba, čudna svetloba. In ta že znani in strašni občutek nemoči.

Ime mi je Sarajevo (sedmič)

Življenje ni film niti roman, ni treba, da bi imelo vsako, prav vsako dejanje jasen razlog, kaj šele opravičilo.

Ime mi je Sarajevo (šestič)

Pogrešala sem šolo. Prvič v življenju sem pogrešala šolo, in kmalu sem ugotovila, da jo pogreša tudi Nina, tudi Amra, tudi vsi drugi iz naše družbe. Takrat tega nisem razumela. Zdaj vem, da nisem pogrešala šole. Pogrešala sem normalnost.

Ime mi je Sarajevo (petič)

Ne vem, kaj se zadnje čase dogaja z mano in zakaj, za boga milega, toliko razmišljam o stvareh. Ali ni zanikanje, kakorkoli obrneš, najboljša možna odločitev?

Ime mi je Sarajevo (četrtič)

In če sem iskrena, kar večinoma nisem, marsikaj v življenju počnem, da se izognem sebi. To pa je dandanes tako enostavno, veliko bolj enostavno, kot je bilo kdaj prej.

Ime mi je Sarajevo (tretjič)

Verjetno se mu ni niti sanjalo, kolikokrat bodo njegovi različni politični oponenti, in v politiki so si v nekem trenutku vsi oponenti, ponovili ta njegov stavek: »Ne bojte se, vojne ne bo.« Amri sem vseeno rekla, da bo mogoče vojna in da bova mogoče umrli.

Ime mi je Sarajevo (drugič)

Globalizacija nam je prinesla tudi morje neumnosti. Na prvo mesto dam resničnostne šove. Neumna vrsta smo, ni to nobena skrivnost. Resničnostni šovi nam pomagajo, da tudi ostanemo taki.