Maribor, januar 2020
Proti koncu meseca se je govorilo samo še o koronavirusu in o gripi. Korona je bila drugje, pri nas pa je razsajala gripa. Nastja mi je pomagala, da sva pripravili vse podatke in jih vložili kot interno prošnjo. Mislila sem, da sem, s tem ko sem Robiju povedala, da gre za Emirjevo Leo, in je postal tako zelo vpet v celotno zgodbo, zagotovila tudi sredstva, a se je izkazalo, da nisem imela prav. Maltretiranje nekdanjega moža je spremenilo obliko. Robi mi je razložil, da se Marko ni strinjal, češ da je veliko organizacij, ki se specializirano ukvarjajo s transplantacijami, da je svet podprl Marka, in ne njega. Da je očitno, da gre za neko osebno zadevo, in da to ni načelo, po katerem funkcioniramo.
Pokimala sem, razmišljajoč o tem, kako pogosto načela obstajajo le zato, da se uporabijo kot ščit v položaju, kot je ta. Ko nekomu nekaj ne ustreza. Več. Doslej sem lahko brez težav uporabljala vse sisteme organizacije. Naenkrat ni bilo več primerno.
»Bom že našla način. Prodala bom diamante … Ne vem …« sem rekla. Robi je pokimal.
»Če lahko osebno kako pomagam …« Stavka ni dokončal, jaz pa sem le prikimala.
Nastja je dobila vse podatke, naredila natančen izračun, in čeprav je šlo za ogromno denarja, je profesor iz Grenobla zaradi strahu pred novim virusom vztrajal, da celoten proces čim prej realiziramo. Lea je morala že pred posegom jemati posebna zdravila, zato je bil njen imunski sistem dodatno ogrožen.
Imeli smo vse: punco, ki nujno potrebuje ledvico, osebo, ki ji bo ledvico dala, kliniko, na kateri bo poseg opravljen, profesorja, ki se je veselil, da bo lahko pomagal … Vse razen nerazumne vsote denarja, ki so ga želeli. Pro bono očitno ni prišel v poštev.
Moji diamanti, sem ugotovila, ko sem jih odnesla k edinemu draguljarju, ki sem ga v Mariboru poznala, so veliko vredni, vendar niti približno toliko, kolikor stane projekt Grenoble. Kamenčkov mu nisem pustila, saj je rekel, da jih lahko prinesem kadarkoli. Razmišljala sem, da bi zdaj, ko nisem več obremenjena s kreditom, lahko dobila novi kredit. In morda Emir ali Sanja še enega. Nenehno sem tuhtala o tem, prebirala vse možne razpise, iskala rešitev …
Emir je vedel, v kateri fazi smo.
Vedel je, da imamo kliniko in darovalca, da se trudim pridobiti denar – torej da ga nimam – in mi je po nekaj dneh povedal, koliko je zbral: toliko, kolikor bi jaz dobila za diamante.
Več, kot bi pričakovala od pisatelja v Sarajevu.
Niti približno dovolj.
Razmišljala sem celo o humanitarni akciji.
Človeka obup pripelje do marsičesa.
Nastja mi je razložila, da je odziv dober, le ko gre za otroke, kar Lea ni več.
Potem sem se spomnila.
Sredi noči me je zbudila misel, in ni mi bilo jasno, kako mi tako preprosta rešitev ni prej padla na pamet. Usedla sem se v postelji, odprla prenosnik in začela tipkati pismo Amri:
»A se spomniš Emirja? Vem, da se spomniš Emirja. Le da se jaz več ne spomnim, kaj vse veš in česa ne veš. Potrebujem pomoč, Amra, in na začetku se bom takoj opravičila, ker pišem samo, ko kaj rabim, a nekako mi ni nerodno. Razumela bom, če nam ne moreš pomagati, če pa nam boš – bom neizmerno hvaležna …«
Vse sem ji razložila, prav vse. Prosila sem jo za celotno vsoto denarja, napisala, da lahko napraviva načrt, kako ji bom ta denar vrnila, razložila vse, kar je bilo in česar ni bilo treba razložiti. Vedela sem, da ni treba, da Amri pošiljam dokaze, a sem vseeno poslala, kar sem imela, imela pa sem vse.
Tako zelo mi je odleglo, da sem zaspala v hipu, ko sem odposlala elektronsko pismo. Zjutraj sem kot ponavadi preverila telefon. Amra je na kratko odgovorila.
»Velja. Danes dobiš denar. Pokliči mojo tajnico in ji daj podatke, kam in kako naj nakaže. Ne razumem le, zakaj se nisi takoj obrnila name.«
Skočila sem na noge. Poklicala sem jo, zbudila sem jo, bila sem tako trapasto vzhičena, zahvaljevala sem se, smejala se je. Poklicala sem Robija in mu povedala, da imam vse rešeno. Bil je zmeden, a nekako zadovoljen. Seveda je bil zmeden, saj je ženska iz Markovih zgodb nezmožna narediti karkoli, kar izstopa iz okvirja. Zdaj sem vedela, da sem si pravilno razlagala, zakaj jaz nikdar nimam nobenega predavanja, čeprav pripravim marsikatero predstavitev, jezik govorim lepo, izgledam reprezentativno in sem marsikdaj rekla, da sem pripravljena za to.
Potem sem poklicala Emirja.
Moj zasanjani dečko, ki piše knjige, rad ponoči bedi in prespi dopoldneve; seveda sem pomislila na to, vendar mi ni bilo mar.
Oglasil se je, zlagal se je, da ga nisem zbudila, bilo je smešno in sladko hkrati.
»Potrebujem te čisto bistre glave,« sem rekla. »Pojdi si skuhat kavo in me pokliči nazaj.« Ničesar nisem povedala, ampak tudi vzhičenja nisem skrivala.
»V redu, čeprav ne vem, zakaj misliš, da mi kava lahko zbistri glavo.«
Zasmejala sem se.
Poklical je čez pet minut.
»Malo me je strah na glas izgovoriti,« sem začela. »Ampak imamo vse – imamo živega in ustreznega darovalca, imamo kliniko, ki želi, da to čim prej opravimo, imamo najboljšega zdravnika za poseg, ki je, zamisli si to, beograjskih korenin, imamo ves denar, ki ga potrebujemo za poseg, stroške, zdravila …«
»Živega darovalca?« je tiho ponovil. Šele takrat sem razumela, da ni dojel, o čem sem govorila v najinih prejšnjih pogovorih.
»Da! Moja ledvica je primerna. In zdrava sem, vse preglede smo opravili.«
Tišina. Zgrabila me je panika, da me bo začel prepričevati, kako tega ne more sprejeti in ne vem kaj še vse.
»Hvala, Lane,« je tiho rekel.
»A ni življenje čarobno?« sem rekla jaz.
Pa ne kar tako, ampak zato, ker sem zares mislila, ker kljub vsem svojim izkušnjam še kar mislim, da je življenje čarobno.
Kasneje tistega dne me je spet poklical, da me vpraša, ali sem prepričana in kaj, če bi enkrat ledvico potrebovali Ninini hčerki. Nasmejala sem se.
»Kako verjetno je to? Če pa bi se zgodilo, mi boš pomagal iskati rešitev, a velja?«
Nastja je pomagala meni.
Vedeli sva, obe, da v službi delava nekaj, kar uradno nima zveze s službo, ampak Robi naju je pustil čisto pri miru. Dobili sva denar na moj transakcijski račun, takoj plačali zneske, rezervirali polete, hotele, vse, kar je bilo treba, telefonirali, se dogovarjali …
Ko sem se peljala domov, sem videla klic z bosenskega mobitela. Neznan. Nisem se javila, niti ko je drugič odzvonilo do konca. Vedela sem, kdo je, in sporočilo, ki je sledilo: »Lana, neskončno in za vedno sem ti hvaležna. Sanja«, me ni presenetilo.
Ure in ure sem razmišljala, kaj naj ji odgovorim. Vedela sem, da je prav, da dobi moj odgovor. Da se kot mati počuti vključeno. Na koncu sem napisala le:
»Vesela sem, da lahko pomagam Lei. To daje na neki način smisel tudi mojemu obstoju.«
In potem sem dolgo razmišljala, kako v bistvu Lea, njen celotni položaj, pravzaprav pomaga meni.
Ime mi je Lana
In velikokrat sem se spraševala, kako sem postala »taka«, kot je govoril Marko. »Taka« pa pomeni marsikaj. Pomeni, da sem postala nesposobna za vse, razen da se uredim in v službi opravim minimalno delo, ker se od mene ne pričakuje preveč, je govoril. Ne enkrat sem razmišljala tudi o tem, ali je te stvari govoril tudi najinim skupnim prijateljem, mojemu nadrejenemu, ko me ni bilo zraven. Govoril pa je marsikaj. In vse, kar je govoril, je temeljilo na tem, da me opredeljuje zgolj moj posttravmatski sindrom.
Enkrat sem na Facebooku prebrala eno izmed modrovanj o tem, kako je oče, težek alkoholik, imel dva sinova. Eden je tudi sam postal alkoholik, drugi pa je živel to, kar družba ocenjuje kot uspešno življenje. Nauk te zgodbe je, da sami izbiramo. Markova prepričanja o meni so zvenela tako, kot da sama nikoli nisem izbrala ničesar, kot da sem se le prepustila stihiji travm iz obleganega mesta. Kot da je teh 1425 dni definiralo vse, kar je sledilo.
Zdaj, ko je Marko postajal preteklost, ko sem obsedeno brala o nasilnih odnosih, ko sem razmišljala o sebi, ko sem končno začela razmišljati o sebi, sem ugotovila, da je o marsičem imel prav. Presenetljivo, vem, a življenje pač ni črno-belo.
Imel je prav glede tega, da sem se še vedno na smrt bala ognjemetov in petard in da nisem prenesla velikonočnih praznikov zaradi pokanja karbida.
Imel je prav, da sem ogromno energije vlagala v to, da skrijem vse, kar me boli, kot da je to moje življenjsko poslanstvo.
Imel je prav, da se upiram vsem konvencijam standardnega življenja, ker nekje globoko v sebi morda vseeno ne znam sprejeti normalnosti kot življenjskega sloga.
Imel je prav, ko je govoril, da ni normalno, da me pogosto zbujajo nočne more. Ker res ni. Nikoli, prav nikoli me ni vprašal, kaj se mi je sanjalo. Nikoli me ni vprašal, ali mi lahko pomaga. Moje prve nočne more – pa niso bile pogoste – so minile tako, da me je zbudil, mi prinesel kozarec vode, me na kratko potolažil in sva spala naprej. Zadnjih nekaj let je grobo zakričal name vsakič, ko sem ga na neprijeten način zbudila, in mi dejal nekaj v slogu: »Normalni imamo jutri obveznosti in se moramo naspati.«
Oddaljena od Sarajeva, sem zahvaljujoč možu vse bolj trpela za posttravmatskim sindromom.
Razmišljala sem o svojih ljudeh v Sarajevu.
Bilo nas je izgubljenih, mnogo izgubljenih. Bilo pa je mnogo tistih, ki so si v Sarajevu – bolj poredko – ali drugje v svetu zgradili to tako zaželeno normalno življenje, uspeh, materialne dobrine, samouresničitev … Seveda sem razmišljala tudi o tem, ali nemara drugi izgubljeni in poškodovani tudi mene vidijo tako, kot jaz vidim uspešne in normalne. Ampak vsak dan najinega skupnega življenja – čeprav sem vedela, nekje v sebi sem vedela, da to, kar počne, ni prav – sem vse bolj postajala hči vojne, hči alkoholika iz Facebookove modrosti, nesposobna in ničvredna.
In verjamem, da sem se zato morala odpovedati sebi.
Ker ni varno gledati vase, ker je za gladke pete, napete mišice, lepo kožo lažje skrbeti kot za dušo, o kateri te je nekdo leta uspešno prepričeval, da je nič.
Da je prazna, uničena jama.
Marko je govoril, da sem preveč vpeta v probleme drugih ljudi. Da me osrečuje, da poslušam nesmiselne razlage svojih prijateljic o njihovih težavah, in to le zato, ker se nisem sposobna ukvarjati sama s sabo. In morda – hudo si je to priznati – je res tako. A nekoč je neka znana antropologinja, ko so jo študenti vprašali o začetku civilizacije, namesto o umetnosti, arhitekturi, književnosti – spregovorila o zlomljeni stegnenici, ki ni privedla do smrti, kot o začetku civilizacije. To, da je človek ostal in pomagal sočloveku, to je začetek civilizacije. Da ga ni pustil samega.
In, da, morda sem neskončno površinska, tako kot je po Einsteinu neskončna človeška neumnost; morda sem res. Saj premalo vem o sebi, saj toliko let nisem pogledala vase; ampak morda je moja potreba, da poslušam, potolažim, občasno tudi svetujem, bila in ostala moja najboljša lastnost, morda pa tudi moja nema prošnja, naj me kdo prisili, da tudi sama spregovorim.
Zdaj, ko vem, da bom v kratkem rešila življenje s svojo ledvico, življenje otroka nekoga, ki mi je bil od nekdaj pomemben, se ne počutim, kot da bom ob organ. Ne razmišljam o tem, kaj bo, če moja druga ledvica zboli, ker vem, da so možnosti za to majhne.
Razmišljam o tem, da bom s tem dejanjem, kakorkoli bi ga moj bivši mož definiral, dobila nazaj sebe.
In vem, vem, da mora to vsem tistim, ki jih vojna ni poškodovala tako kot mene, ki se jih družinsko nasilje ni dotaknilo tako kot mene, zveneti čudno.
Vem, da ljudje, ki jih lahko umestimo v obseg normalnega, v običajne in sprejete družbene norme, le s težavo razumejo, o čem govorim.
Ampak življenje se začne s poškodovanjem vsakega izmed nas.
In vsi ga končamo bolj ali manj poškodovani.
Moja nesreča je bila v tem, da sem pri osemnajstih ostala brez maternice.
Da sem iz materinega pogleda prebrala, da to pomeni prav to, kar sem tudi sama mislila – da mi bo vedno nekaj manjkalo.
Samo da to, kar mi je manjkalo v telesu in duši, ni pomenilo, da sem žrtev vojne; nisem izgubila otroka, nisem ostala brez vida, brez nog, brez rok kot marsikdo; to so prave izgube.
Ostala sem brez majhnega hruškastega organa, brez možnosti, da izberem, ali bom komu kdaj mati.
Ostala sem čudno osramočena.
In nekje v moji glavi je bilo zapisano, v moji epigenetiki je stalo, da se je vsakega usmiljenja treba otepati in da je vsako sramoto treba dobro skriti.
Življenja nisem posvečala ne vzgoji otrok, kot sem sanjarila vse svoje otroštvo, da bom, ne pisanju in branju, kar so bile edine stvari, ki so me resnično zanimale.
Življenje sem posvečala le skrivanju sramote.
Sramote, ker je neka pošast v nepravem trenutku – kot da za kaj takega obstaja pravi trenutek – vrgla granato na parkirišče in ubila mojega očeta in ranila mene.
Potem skrivanju sramote, da je človek, ki sem ga izbrala, s katerim živim, navaden arogantni nasilnež.
Ne razumem se.
Niti približno se ne razumem.
Razumem le to, da sem bila sužnja.
Leta.
Četrt stoletja sem bila sužnja različnim sramotam, ki jih je bilo treba skrivati in za katere v resnici nisem mogla prevzeti nobene odgovornosti.
