Ime mi je Sarajevo (petnajstič)

Maribor, oktober 2019


Nikoli prej nisem bila na sodišču. 

Pri vhodu so nam vzeli telefone, jih zaklenili v omarice in nam dali ključe. Skorajda hkrati smo prišli, vsi štirje. Marko, njegov odvetnik in medve z odvetnico. 

Marko je kot vedno izgledal lepo. 

Bil je urejen, čist, dvorana je kmalu dišala samo po njegovem parfumu. Njegov odvetnik je bil plešast in suh, ozek v ramah, in spominjal me je na glisto. 

Moja odvetnica je bila živčna, to je njen slog, vedno deluje živčna. 

Sodnica je bila v togi, hladna, nezainteresirana, zdelo se je, kot da ji vsi skupaj gremo na kurac. Kot da komaj čaka, da spizdimo iz njene dvorane. 

Nisem bila posebej vznemirjena. 

Marko mi je samo pokimal namesto pozdrava, ko sta se najina pogleda končno srečala. 

Kar bo, pa bo, sem si rekla. Bom že preživela. 

Kaj vse sem preživela – pa bom tudi to. Ene grde besede ne bom rekla o njem. Doslej je nisem, pa je tudi zdaj ne bom. 

Če je kaj človeškega v njem, se bo zadržal. 

Če ni, je itak vseeno. 

Pomembno je le to, kar je v meni. 

In se je začelo. Imela sem občutek, kot da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu in jaz le opazujem. 

Prva sem bila zaslišana. 

»Zaradi nepremostljivih razlik?« mi je pomagala sodnica, ko sem zajecljala ob vprašanju, zakaj se želim ločiti. 

»Da,« sem ponovila. »Zaradi nepremostljivih razlik.«

Rekla je, da ni nobenega razloga, da naju ne bi ločila. Saj se oba strinjava. 

Nato smo se pogovorili o premoženju. Prebrala je moje pogoje. Prebrala je, kaj vse imava; očitno so v tem sistemu informacije dovolj dobro krožile. 

Razmišljala je, na glas je razmišljala, da preloži, da se postopek delitve izpelje ločeno; potem je on, Marko, rekel, da ni potrebe. 

Da se strinja z mojimi pogoji, da želi odplačati ne enega, ampak oba kredita. 

Bila sem tako zelo zadovoljna. 

Kakšen pozer je, sem si mislila. Vzel pa bo pralni stroj in sušilec!

Omenila sem, da je polovični lastnik organizacije, za katero delam, pa je tudi tu izpadel kot frajer brez primere – seveda nič ne bo ogrožalo moje službe. Pripravljen je podpisati. Saj ve, kako sem pridna, kako zvesto opravljam svoje delo, in to nima nič opraviti z najinimi osebnimi težavami. 

Gre za isto službo, za katero mi je tolikokrat rekel, da sem jo nesposobna opravljati in da bi me, če ne bi bila njegova žena, že zdavnaj nagnali in da je to javna skrivnost, nekaj, o čemer vsi, od čistilke do Robija, vsak dan govorijo za mojim hrbtom. 

Imel je tudi cel seznam stvari, ki jih je kupil in ki jih lahko obdržim: diamantni nakit – prstan in uhani, precenjena vrednost, avtomobil, precenjena vrednost, krzneno jakno, računalnik, vso opremo v stanovanju, vse moje osebne stvari, knjige, vso, kot je rekel, predrago posodo, ki sem jo nakupila skozi leta, čeprav ne znam niti jajčk speči. Ja, tudi to je povedal. Dodal je še, da sem preživela vojno, da je mnenja, da so vsi problemi, ki jih vidim v najinem razmerju, pravzaprav plod moje domišljije in travm zaradi nezdravljene PTSM. 

Da mi on v življenju, kot je očitno, želi samo in le dobro. 

Jaz sem bila tiho. 

Moja odvetnica tudi. 

Čutila sem, kako se sodnica, verjetno navajena drame, kreganja, umazanije vseh vrst, počasi zaljublja v mojega bivšega. 

Iz dvorane sem šla zadnja. 

Nekako sem poskrbela, da nisva odhajala skupaj. 

»A ste zadovoljni, gospa?« me je vprašala sodnica. Malo arogantno. Prikimala sem. 

»Sploh se ne zavedate, kakšno srečo ste imeli,« je rekla. Samo prijazno sem se nasmehnila. 

Ti se, stara moja, sploh ne zavedaš, kakšne neumnosti trosiš, sem pomislila. Za sodnico, ki se ukvarja z družinskim pravom, bi lahko bila pametnejša.

Seveda nisem nič rekla. 

Šla sem ven. 

Vreme je bilo lepo. 

Še vedno sem bila stara 43 let. 

Le da zdaj nisem več niti na papirju imela življenjskega partnerja. 

Niti, o, kako lep občutek je to, kreditov. 

Razmišljala sem o tem, kako Marko že kliče svojega največjega oboževalca na svetu, mojo mamo, kako ji razlaga, da je poskrbel zame, da mi je pustil stanovanje, daleč preveliko samo zame, in prevzel vse moje kredite. Razmišljala sem, kako mi je navsezadnje vseeno, če jo kliče in kaj se pogovarjata. 

Usedla sem se v avto in jo še sama poklicala. 

»Ločena sem,« sem rekla. Navdušeno, kot sem čutila. Nekaj časa je bila tiho. Pri njej res ni nobenih presenečenj. 

»No, če si tako želela …«

»Sem!« sem rekla brez sramu.

»Kaj pa boš zdaj?« je vprašala mati. Vedela sem, da govori o dolgoročnih načrtih. 

»Zdaj si bom kupila kosilo. In nekaj kozmetike,« sem rekla.

Izdajalska mama. 

Ni se mi dalo. 

Vem, vem, da ji moj dobri bivši ni povedal, kakšni so bili moji vikendi ob njegovih izbruhih besa. 

Vem, da ji ni povedal, kako mi je večkrat rekel, tudi ko ni bil besen, da se ne zavedam svojih travm in da bi si, če bi bila pametna in šla k zdravniku, lahko uredila invalidsko pokojnino, ker sem itak nezmožna za delo. 

Vem, da ji ni povedal, kolikokrat je omenil moj bosenski primitivizem, kolikokrat je grozil, da me bo ubil, kolikokrat me je udaril, kolikokrat je kričal z obrazom tik ob mojem in kako sem se ob tem počutila. 

O tem zagotovo nikoli niti razmišljal ni … 

Tudi jaz ji ne bom povedala. 

Če ji v vseh teh letih nisem, ji tudi zdaj ne bom. 

In ja, ker je brez informacij, ima morda res pravico sklepati, da sem nehvaležna do svojega dobrega moškega. 

Razumsko to sprejemam. 

Kot njen otrok ji zamerim. 

Saj me ni niti poskusila razumeti. 

Saj me nikoli ni vprašala, zakaj. 

Ker pač zaradi svojih pomanjkljivosti, žal, tega nisem vredna. 




Ime mi je Lana


Edo je bil sanjski fant. Ob njem skoraj nikoli nisem pomislila na Emirja. Taka so bila moja življenjska merila takrat. Bil je všeč mami in Nini, bil je všeč tudi Aneli. V moje življenje je prišel, takrat ko se je Anela zaročila in zame ni več imela toliko časa … V času, ko sem bila že malo naveličana petkovih in sobotnih potepanj, koncertov in opijanj po mestu. 

Edo je bil iz Tuzle, zato sva pogosto šla tja k njegovim staršem in mlajši sestri. Še nikoli prej nisem bila v Tuzli. Lepo mestece prijaznih ljudi z malo drugačnim naglasom, čeprav le dve uri stran od Sarajeva, pa še to le zato, ker je cesta obupna. 

Edo je bil neskončno smešen in zabaven. Neskončno dober. Neskončno romantičen. Šarmantno provincialen.

Zaprosil me je le pol leta po tistem, ko sva se spoznala, na pikniku, in poskrbel je za to, da ga ne bi mogla zavrniti – vpričo svojih staršev, moje mame, najinih sester, prijateljev … 

Povedala sem mu, da razmišljam o tem, da ne bi imela otrok, in rekel je, da mu je vseeno. Bilo nama je tako zelo fajn! 

Ko sva prekinila, sem že imela poročno obleko. 

Vse je izpadlo čudno, kot v slabem filmu. Poslali so me na pot v Mostar in zmenjeno je bilo, da prespimo v hotelu, v katerem nismo imeli rezervacije in zato nismo dobili sobe. Šabo, naš šofer, je rekel, da lahko pelje nazaj v Sarajevo, da je to bolj enostavno, kot da iščemo, če je še kakšen hotel odprt in ali ima kakšno prosto sobo. In je peljal. Odločila sem se presenetiti Eda. Imela sem ključ od njegovega stanovanja. 

Na kratko povedano: našla sem ga v postelji z zelo lepo blondinko. Tako lepo, da mu preprosto ne moreš zameriti, da se ni uprl. Vsaj minuto sem stala sredi sobe, preden sta me končno opazila. 

Kaj je bilo potem, je v glavnem jasno: bila sem prizadeta, nenehno sem jokala, jokal je tudi on, prosil me je, da mu oprostim, razmišljala sem o tem, kako sem tudi sama varala Alena z Emirjem, poskušala razumeti, celo povedala sem mu to, pa ni šlo … Zelo me je bolelo, zelo. Ego me je bolel. 

Pa je minilo – prehitro in za vedno. Kot da se ni nikoli nič zgodilo. 

Preden sem ga spoznala, sem še enkrat sem videla Emirja. U2 so imeli koncert v Sarajevu. Septembra 1997. Že popoldne smo bili zaprti na stadionu Koševo. Gneča, predskupine, kaos, popoln kaos in neko čudno upanje. Ogromno varnostnikov, ogromno ljudi od vsepovsod, celo s srbske strani … Takrat ni bilo pomembno nič drugega kot koncert. Ni bilo pomembno, ali poznaš vsaj eno pesem skupine. Čeprav v Sarajevu ni bilo nikogar, ki ne bi poznal Miss Sarajevo. Bilo je pomembno priti na koncert. 

Vse popoldne sem čakala U2 in na koncertu sem bila do samega konca. Spomnim se, da sem skakala tako kot vsi, ampak ker sem na poti do stranišča srečala Emirja, se ne spomnim niti ene pesmi, niti enega dogodka, o katerih se je naša družba kasneje pogovarjala. 

»Lane, Lane!« je kričal; vedela sem, da je on. Iskala sem ga in našla v množici. Objel me je in zadržal, in nekako nisem mogla dihati. Šele ko me je spustil, sem prepoznala Sanjo. Lasje je imela rjave, zredila se je zelo, kot marsikdo v tem obdobju po vojni. »Sanja, se spomniš Lane?« je vprašal. Ne vem, zakaj sem ga v tem trenutku tako zelo sovražila. 

Sanja je pokimala in objeli sva se. 

Vse skupaj, preden sem šla nazaj proti stranišču in se potem skozi drugo gručo prebijala nazaj k svoji družbi, je trajalo kakšno minuto. Toda počutila sem se, kot da bi me povozil tramvaj. Do konca koncerta. Do konca življenja bo tako, je kazalo. 

Do konca sveta. 

Pa je minilo, ko sem spoznala Eda.

In potem je minil Edo. 

Ostala je, znova, kot prekletstvo, ki se ga nisem mogla rešiti, pa naj sem počela karkoli, bolečina za Emirjem. 

Nikomur več nisem govorila o tem, niti pijana. 

Kdo me bo poslušal in zakaj? 

Še samo sebe nerviram. 

Kako naj razložim svetu, da je edini človek, ki ga resnično pogrešam, fant, ki se ni boril zame? 

In nič za to, ker se ni mogel. 

Srce tega ne razume vedno. 

Nisem ga pogrešala zato, ker je bil moj prvi ljubimec; v bedarije tipa »Samo prvi je zares prvi, drugi je že stoti« nisem nikoli zares verjela. 

Pogrešala sem nekaj, česar nisem znala opisati. In zaradi tega sem bila vsak dan bolj zgrožena nad sabo. 

Zdaj se mi zdi, da vem, kaj me je tako grozno bolelo. Pogrešala sem njegovo nežnost in njegovo sprejemanje. 

Pogrešala sem njegovo ljubezen, ki sem jo čutila, tudi ko sva se kregala. 

Pogrešala sem ga, da me ljubi, ko me sovraži, da ga ljubim, ko ga sovražim. 

Pogrešala sem edinega moškega, ki mi nikoli ni izrekel teh besed. Pa sem samo ob njem vedno, vedno vedela. 

In seveda sem se, pametna in mlada, prepričevala, da ga idealiziram. 

In da samo potrebujem ljubezen. In da bi se ga naveličala, tako kot sem vsakega doslej. 

Ni mi najbolje šlo.

Adriana Kuči se je rodila v Sarajevu, 13. novembra 1975. Od otroštva se ukvarja z novinarstvom in vsemi drugimi oblikami pisanja. Njena dela so objavljena v različnih medijih in književnih časopisih v regiji. Leta 2015 je objavila Enciklopedijo slovenskih košarkaških reprezentantov, zbirko devetdesetih intervjujev v slovenskem jeziku, leta 2017 pa svoj prvi roman I prljavo i plavo, v jeziku narodov v Bosni in Hercegovini. Ime mi je Sarajevo je napisala v slovenskem jeziku. Poleg Sarajeva je živela tudi na Bližnjem vzhodu. Zadnja leta živi in dela v Sloveniji in upa na najboljše.
Deli