Deklica z belo ruto na glavi

I. 


Deklica z belo ruto na glavi, 

vlaki drvijo čez nočno postajo

ob Odri in Vrbasu, Donavi, Dravi, 

reka je pot in poti jo poznajo …


Vlaki drvijo čez nočno postajo, 

deklica z belo ruto še sanja, 

reka je pot in poti jo poznajo, 

bliski s peronov so vonj potovanja …


Deklica z belo ruto še sanja, 

vagoni se tresejo, mrak se ohlaja, 

bliski s perona so vonj potovanja, 

v molk se zavija nočna postaja … 


Vagoni se tresejo, mrak se ohlaja, 

sedeži tleskajo v gibanju senc, 

v molk se zavija nočna postaja, 

trhlo drobi se v odsotnost kadenc …


Sedeži tleskajo v gibanju senc, 

deklica z belo ruto na glavi

trhlo drobi se v odsotnost kadenc

ob Odri in Vrbasu, Donavi, Dravi … 


II. 


Kje je peron, kje je motnost utripa, 

vagoni za sajami dimnih zaves, 

mastno vrtenje, ki tiho zaškripa, 

zategne in nemo spusti tok koles … 


Vagoni za sajami divjih zaves, 

vlak z ivjem na oknih, soj zlatih ikon, 

zategne, ko nemo spusti tok koles

in z vzdihom premakne stoječi vagon …


Vlak z ivjem na oknih, soj zlatih ikon, 

ko jutro se zbuja in gledajo dol

in z vzdihom premakne stoječi vagon, 

ko reka je pot in ne zna več domov …


Ko jutro se zbuja in gledajo dol,

je jutro in dan in večer in je noč, 

ko reka je pot in ne zna več domov, 

mogoče še sanja razbeljenost koč … 


Je jutro in dan in večer in je noč, 

in deklica z ruto, ki zre na peron, 

mogoče še sanja razbeljenost koč

in vonj karamela in star ksilofon … 


In deklica z ruto, ki zre na peron, 

kje je peron, kje je motnost utripa

in vonj karamela in star ksilofon, 

mastno vrtenje, ki tiho zaškripa …


III. 


Je speča postaja in ivje na tleh,

ob Odri in Vrbasu, Donavi, Dravi

spet dim se vali, ko raztegne se meh

harmonike v tihem trstičju v daljavi … 


Ob Odri in Vrbasu, Donavi, Dravi, 

nekdo si želi v motno dimnem slovesu

harmonike v tihem trstičju v daljavi

in tih pritrkava v zadihanem plesu …


Nekdo si želi v motno dimnem slovesu, 

da ruta ji pada na bele oči,

in tih pritrkava v zadihanem plesu 

s koščenimi prsti ob okno, kjer spi. 


In ruta ji pada na bele oči, 

je speča postaja in ivje na tleh, 

s koščenimi prsti ob okno, kjer spi,  

spet dim se vali, ko raztegne se meh …

Lucija Mirkac, rojena leta 1997, pol Korošica, pol Poljakinja, študentka primerjalne književnosti in slovenistike. Piše prozo, poezijo in dramatiko, slednjo za potrebe svoje gledališke skupine Kavčuk, ki deluje v okviru KD Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem. Poezija je zanjo molitev, proza raziskovanje "kaj če", dramatika vedno skok v neznano. Pisanje ji je že več kot deset let način življenja in kot katalizator učinkuje, da se v horizontali odpira sama sebi in svetu, v vertikali pa Bogu. Živi in ustvarja na Lešah.
Deli