Ime mi je Sarajevo (osmič)

Sarajevo, december 1992


Amro poznam od prvega dneva prvega razreda. V učilnici, ki je smrdela po vlažni kredi, ta dan in vseh naslednjih osem let nisva opazili druga druge. Kasneje, ko so nam v podaljšanem bivanju razdelili kosilo, je rekla, da ima raje riž kot bedrce. 

Krasna simbioza do konca osnovne šole: meni meso in solate, njej priloge. 

Bila je najbolj pridna učenka v celi generaciji, čeprav se ni veliko učila. To sem že v otroštvu mnogokrat na glas povedala, ker če je kdo to vedel, sem vedela jaz. Amra je enostavno pametna in ni piflarka, sem razlagala, kadarkoli jo je bilo treba zaščititi. 

Ne da ni piflarka, Amra je, čeprav malo sramežljiva, najbolj zabavna in hkrati najbolj umirjena oseba, kar sem jih kdaj spoznala. 

Posebej kadar sva bili sami in je bila sproščena. 

Od tistega prvega dne prvega razreda sva se milijonkrat skregali in milijonkrat pobotali. 

Tudi to, da sva morali v različni gimnaziji, kajti s svojimi ocenami sem se okrog Prve gimnazije lahko le sprehajala, ni nič spremenilo. Še kar sva ostali v vsakdanjem stiku. Novi ljudje so bili tu, zanimivi in očarljivi, ampak nekako nama niso toliko segli v dušo, da bi se odpovedali druga drugi.

Mislila sem, da jo poznam bolj, kot poznam samo sebe. 

Dan je bil siv, čeprav ni bilo tako strašno mrzlo. Ob pol štirih popoldne je pred vhod v blok padla granata – tako blizu, da je nisem slišala. 

Samo svetloba, čudna svetloba. In ta že znani in strašni občutek nemoči.

Aida je sedela za mano, in vse, česar se spomnim, so kriki in to, da ne morem vstati, ker Aidino neživo telo leži čez moje. Topla kri mi je tekla po obrazu, v oči, po ustih, in nisem vedela, ali je moja ali njena. Nisem mogla spustiti glasu, toda tudi ko je padla druga granata, me ni pograbila panika. Ponavadi sta dve granati. Prva, potem čez kakšnih deset minut pa še druga, ko zločinci s hribov vedo, da je ljudi več, da so pritekli pomagat poškodovanim … 

Ljudje so tu. 

Prišli bodo tudi do naju. 

Amra je prišla do naju. 

Kričala je in vlekla Aido, klicala me je na ves glas, poskušala doklicati gospoda iz civilne zaščite … 

Na mojih nogah je bilo nekaj trdega. Kasneje bom ugotovila, da vrata, vhodna vrata v blok. 

Na mojem telesu Aida, tako neznansko težka. 

»Ne vleci je za roke! A te niso nič naučili na tečaju?« jo je nekdo oštel. 

Vedela sem, da misli tečaj Rdečega križa. Obiskovali smo ga vsakič, ko so ga organizirali. Da si bomo znali pomagati. Sebi in drugim, so govorili. 

»A si fukjen ali kaj?!« Komaj sem prepoznala njen glas. »A misliš, da lahko preživi brez glave? A misliš?« 

Njen je glas bil vse, kar glas sedemnajstletnice ne sme biti. 

Njen je glas bil strah. 

Smrt. 

Kri. 

Vojna. 

Vsa njena absurdnost. 

Zgrozila sem se ob misli na Aidino telo brez glave … 

Pred to granato, nekaj minut pred to granato mi je razlagala, da je dobila vijoličasto barvo za lase. Od mamine prijateljice, ki je frizerka. Da si bo zvečer pobarvala lase. 

Všeč ji je bil Mario. Mario in njegova družina so pobegnili pred sovražnikom iz svoje hiše iz Otesa.1 V blok zraven našega. Prazno stanovanje. Mario je malo pred granato prišel iz svoje izmene s fronte. Star je okrog dvajset let. Ne vem. Nisem se veliko pogovarjala z njim.

Okrog vratu je nosil verižico z dvema obeskoma – križ in koran. Zakaj, sem vprašala. 

»Zato, da me Bog čuva. Vseeno, kateri. Itak je le eden,« je rekel. 

Ta dan mu je granata ubila punco, ki to uradno še sploh ni bila. 

In očeta. 

In mu odtrgala obe nogi, tik pod zadnjico. 

Ta granata je ubila in ranila ogromno ljudi.

Pogosto sem razmišljala o njem, o Mariu, čeprav ga nisem nikoli več videla. 

Vem, da se je enkrat po vojni ali proti koncu vojne odselil v Ameriko. 

Velikokrat sem se spraševala, ali je kdaj razmišljal o tem, kako zelo ga je ta Bog pustil na cedilu in razočaral. 

Ali je verjel, še vedno, v njegov načrt?

Ali hodi? 

Ko so umaknili Aidino brezglavo telo in vrata z mene, se mi je uspelo obrniti in usesti. Telo me ni bolelo. Nekdo je preverjal, ali sem v redu, ali je vsa ta kri Aidina ali tudi moja. Amra se je usedla k meni in začela tuliti. Čuden, nenavaden zvok joka. Opazovala sem Aido … Kri je bila vsepovsod. Nekdo je rekel, da je neverjetno, da nikjer drugje ne najdejo rane. Samo en drobec, ki ji je odtrgal glavo. Jaz nisem mogla govoriti. Sedela je eno stopnico višje. Sedela je za mano. Moje telo je bilo pred njenim.

»Ne morem več. Ne morem veeeeeeč. Vse nas bodo pobili, kot da smo mravlje, in ne ljudje. Pa zakaj? A kdo ve, zakaj? Ne morem več. A me razumeš, Lana. Ne morem več. Dovolj imam. Naj nas že enkrat vse pobijejo. Ne morem! Naj nas nehajo mučiti. Naj nas pobijejo, vse naenkrat. Počakajo, da nam telesa razpadejo, da bodo po njih gazile mravlje. Da jih bo toliko, kolikor je na tem krasnem svetu ljudi, ki si zaslužijo živeti. Normalno. Ne morem več, ne morem,« je tulila. 

Aidino telo brez glave ni bilo videti več tako strašno, kot bi moralo biti. 

Odraščali sva tu. 

V istem delavskem naselju. 

Nekaj minut nazaj je telo imelo nasmeh in načrte.

Razlagala je, da si bo pobarvala lase.

Sedela sem in opazovala Amro.

Ljudje so pobirali ranjene.

Njo, Aido, so pustili.

Ena noga je sama od sebe še rahlo poskakovala pred stopniščem. Kot da se upira usodi.

Nekdo je rekel, naj greva v blok.

Moja mama je priletela ven, panična …

»V redu si. V redu si,« je ponavljala.

Nina je bila v kleti.

Amra je nenehno tulila.

Glasno, glasno … Kot da je skozi te krike nekaj šlo ven iz nje … Kot da je bila njena duša zagnojena, in zdaj je ta mehur počil, ampak vse, vse je gnoj … Ni konca.

V vsej vojni, v vsem življenju nisem videla ničesar bolj strašnega, kot je bil izraz na obrazu Aidine drobne, suhcene mame, ko je stopila na stopnišče in zagledala svojega otroka. 

Svojo skoraj osemnajstletno hčer. 

To, kar je ostalo od nje. 

Nikoli si ni opomogla. 

Umrla je še pred koncem vojne. 

Nihče se ni spraševal, za čim je bolehala. 

Vedeli smo. 

Amra ni nehala tuliti. 

Jaz sem bila samo zraven. 

Kot da me ne bi bilo. 

Oblečena v oblačila, prepojena s še toplo krvjo. 

Človek s hercegovskim naglasom, eden tistih, ki so čistili ostanke vsega, ostanke ljudi, me je vprašal, ali imamo doma dovolj vode, da si umijem lase. 

Nisem vedela, pa sem vseeno prikimala. 

Kasneje sem izmed las vlekla kose kosti, kože, možganov … 

Nisem jokala. 

Nisem mislila. 

Nisem smela čutiti.

Dva dni pozneje se je moj oče vrnil s fronte. 

Mama je pripovedovala, o vsem je pripovedovala. 

Jokala je. 

Oče je rekel, da je Amra najverjetneje doživela klasični živčni zlom. 

Nikoli več se nismo pogovarjali o tem. 

Na Aidin pogreb je šel samo oče. Na pogreb Aidinega telesa. Del nje, prepričana sem bila, da del Aidinih možganov, je ostal prilepljen na strop. 

Tu je bil leta in leta, tudi po vojni. 

Skrčen in posušen del človeka. 

Mnogokrat sem razmišljala, zakaj takrat nisem videla glave. Aidine glave. Ali je res vse postalo samo kaša … mleto meso. S kostmi in lasmi. 

Pač nič.

1 Otes – vas v predmestju Sarajeva.




Maribor, september 2019


Marko ima mnogo čudovitih lastnosti. 

Kadar sva šla v Sarajevo, je za mojo mamo naredil kaj lepega – majhna popravila po stanovanju, v katerem že toliko let ni bilo moške roke, ali pa ji je podaril dopust na morju ali v kakšnem zdravilišču, vsakič sva jo peljala nekam na podeželje na kosilo ali večerjo …

Sprejemal je tudi moje prijatelje. In oni njega.

Mati pa ga je preprosto oboževala.

Rekla bi, da veliko bolj kot mene. Ampak potem bi lahko kdo pomislil, da sem ljubosumna.

Za trideseti rojstni dan mi je podaril kozmetično operacijo, s katero so mi skoraj v celoti odstranili ogabno brazgotino s trebuha.

Razmišljal je o mojih potrebah, ni bil ljubosumen, ni mi ugovarjal, večkrat je izpolnil tudi moje nerazumne želje …

Zabaven je bil in znal je biti tako čudovito nežen.

To, ta nežnost, to je najprej izginilo iz najinega odnosa.

To, nežnost, sem najbolj pogrešala.

Nikoli ga ni motilo, da nisem kuhala. Nikoli mi ni očital, da nama stanovanje dvakrat na teden namesto mene, nezmožne doseči njegove pedantne standarde, čisti Mejra, moja rojakinja, ki ne zna besede slovensko, čeprav živi tu že pet let. Lika pa profesionalno. Prah briše še v zraku. Sesa, kot da je diplomirala iz te gospodinjske veščine. 

Marko ima ogromno čudovitih lastnosti, razen občasno. Ni minilo dosti časa, preden sem to ugotovila. To, občasno, je v povprečju enkrat na mesec in traja teden do deset dni. 

Velik problem je, sem pogosto razmišljala, da ne morem ugotoviti, kaj to, kar imenujem »pošast«, izzove. Ni povezano z alkoholom, ni povezano z realnimi težavami, ni povezano z mojo stvarno napako … 

Kar ne pomeni, da mislim, da jih nimam.

Ko sta se s prvo ženo ločevala – to so zgodbe, ki jih poznam samo z njegove plati – je želel deljeno skrbništvo nad dvojčkoma. 

Zala in Gal. 

Tedaj sta hodila v vrtec. 

Njegova bivša, mi je razlagal, je naredila vse, kar je lahko, da se to ni zgodilo. 

Ko že omenjam otroka: sprva sem mislila in želela, da bi bila čim bolj prisotna v najinem življenju. Ampak pogosto sta se ob vikendih, ko naj bi bila pri njem, izgovorila. Zdaj ju komaj kdaj vidiva. Marko je vztrajal, da morata sama želeti, da ga vidita. Mojega mnenja, da ni tako in da mora biti del njunega življenja, saj je njun oče, ni pretirano upošteval. 

Lažje mu je bilo biti njuna denarnica: ko kaj potrebujeta, nakaže dodatni denar. 

In samega sebe prepriča, da je na ta način ata.

Čeprav ni vedno tako – zaspi normalen, zbudi se besen. 

Tarča sovraštva sem vedno jaz. 

Takrat mi govori, piše in dela grozne stvari. 

Takrat sem neumna, takrat prihajam iz primitivne družbe, ki je ubila Ferdinanda, človeka, ki ji je želel samo dobro, takrat sem razvajena, frustrirana, kurba, sponzoruša, človeško dno, lena, nesposobna, mentalno bolna … 

Žali me, ponižuje, napada na vse možne načine: verbalno, psihično, telesno … 

Ob tem pa mi razlaga, da sem kriva jaz, ker v njem sprožam bes. 

Ko mine – ne mine pa hitro, ni to bes, ki ga pozna navaden človek – se objokan vrne, in v glavnem, ne vem, kako, mine ponoči, kar mu ne prepreči, da me ne bi zbudil, opravičuje se, obljublja, da ne bo nikoli več … Do naslednjič, že dolgo vem. 

Zakaj ga ne naženem, ko pride? 

Zato ker sem izčrpana in utrujena in ne morem več. Zato. Razlog za prepir, če temu lahko rečemo prepir, itak ne obstaja več, pozabljen je in ni pomemben. 

Tudi na terapije sva hodila. 

Iskreno sva povedala, za kaj gre. 

Nekako sem vedela, da nam prijazna in pametna gospa ne bo mogla pomagati. 

Ne, da ji ne bi zaupala, za to ni bilo razloga, ampak zato ker je Marko pri njej vsakič jokal in obljubljal in se mi smilil … Na naših srečanjih sem se počutila kot terorist. 

Pogosto sem razmišljala, da je ta bes povzročila travma, ki se je mogoče niti ne spomni, in da je potreben resnega zdravljenja, psihiatričnega. 

To je zavračal. 

Češ da oba ustvarjava probleme. 

Kar je res. 

Eden jih sam ne more. 

Ampak moj bes traja dve minuti, morda včasih tudi pet, ajde, in ne narašča. 

Njegov živi svoje življenje. 

Kot zlobna sila, smiselna samo sama sebi. 

S terapijami sva prenehala, ko je enkrat datum sovpadel z besom. 

Nikoli več nisva šla nazaj. 

Nisem pogojevala. 

Saj ni bilo nobene pozitivne spremembe. S stotimi evri se da tudi kaj boljšega narediti. 

Enkrat je vame vrgel vazo. 

Uspelo se mi je umakniti, toda stala sem zelo blizu stene, in ker se je del razbitega porcelana odbil, me je pod levim očesom porezal do kosti. 

Sama sem se kasneje odpeljala na urgenco. 

On ni eden izmed tistih iz filmov, ki jih nasilno dejanje takoj strezni in sili v samoanalizo v smislu: »Kaj sem storil?!« 

Daleč od tega. 

Zdravnikom sem rekla, da sem padla.

Izvirno, mar ne? 

Kaj pa reči drugega? 

Niso bili skeptični.

Čeprav vsi poznamo teorijo, po kateri nasilje ni rezervirano le za socialno dno, jim, ko pride urejena ženska, ki lepo diši in nosi dragocen nakit, ne pade na pamet, da bi jo vprašali, ali je morda žrtev nasilja.

Ne zamerim jim, seveda.

Ker tudi če bi me vprašali, bi jim, zgrožena, da sploh pomislijo na kaj takega, rekla, da ne.

No, takrat je v čakalnici urgence zraven mene sedela gospa. Stara nekaj čez petdeset let, sem ocenila. Imela je modro oko in zlomljeno roko.

»Tudi vi ste padli?« sem bolj rekla kot vprašala. Gospa je prikimala. Izognila se je mojemu pogledu. Bila je žalostna. On, mož, se je pošalil:

»Imel sem bolj resne načrte, pa mi ni uspelo.«

Vrnila sem mu nasmeh.

Nisem najbolj razumela, verjetno je hotel reči, da jo je mislil ubiti, pa se mu je načrt ponesrečil.

In ne vem, kako, in ne vem, zakaj sem to vedela – ampak po njenem nasmehu in po njegovi prisiljeni šali sem vedela, da tako kot jaz tudi ona ni padla.

Ni bilo prvič, da sem pristala na urgenci iz podobnih razlogov in da sem lagala. 

Bilo pa je prvič, da sem pomislila, da tudi ona ve, da jaz nisem padla.

In da ne želim več biti tista ženska.

Zato sem zdaj sama.

Čisto sama.

Zavedam se svoje samotnosti.

Se pa ne počutim osamljeno.

Poklicala me je mama.

Šokirana …

Takega moža ne dobiš na vsakem koraku …

Nikoli se ni obremenjeval z mojimi … pomanjkljivostmi …

Živim kot največja gospa … Kaj mislim, kam bi prilezla sama pri teh letih v tujini …

Razvajena sem, vedno sem bila …

Še toliko spoštovanja nimam, da bi jo poklicala in ji sama povedala, od Marka je morala izvedeti …

Nina živi z veliko manj, pa še dva otroka ima, in je bolj hvaležna …

Solze, hlipanje, hlipanje …

Ne govorim. Diham dovolj glasno, da ve, da sem tu.

In še nič nimam povedati, sram naj me bo …

»Nimam,« rečem. »Nič, prav nič nimam povedati.«

Moja mati me ima rada, to vem.

Adriana Kuči se je rodila v Sarajevu, 13. novembra 1975. Od otroštva se ukvarja z novinarstvom in vsemi drugimi oblikami pisanja. Njena dela so objavljena v različnih medijih in književnih časopisih v regiji. Leta 2015 je objavila Enciklopedijo slovenskih košarkaških reprezentantov, zbirko devetdesetih intervjujev v slovenskem jeziku, leta 2017 pa svoj prvi roman I prljavo i plavo, v jeziku narodov v Bosni in Hercegovini. Ime mi je Sarajevo je napisala v slovenskem jeziku. Poleg Sarajeva je živela tudi na Bližnjem vzhodu. Zadnja leta živi in dela v Sloveniji in upa na najboljše.
Deli