Maribor, september 2019
K odvetnici me je poslala Jaca. Povedala je, umirjeno in razumno, da določenih stvari ne moremo rešiti sami in da se je bolje zaščititi. Jaca ni vedela, pred čim vse sem se v teh letih morala ščititi, vedela pa je, tako je rekla, da ljudje včasih drug drugemu postanejo največji sovražniki. In da so pripravljeni narediti vse, kar lahko, da prizadenejo osebo, ki naj bi jo nekoč ljubili.
O sebi vem, da sem zelo neprilagojena in da so vsi sistemi, ki jih zagovarjam, popolnoma mimo sveta, v katerem živim, zato sem sprejela nasvet in se znašla v pisarni mlade odvetnice.
Če sem v življenju imela pravico kaj pričakovati, je bilo to, da so vsaj odvetniki podobni ljudem v ameriških nadaljevankah. To gospo, gospo Urško, je zanimalo le eno – ali imam dovolj denarja za vse njene storitve, ali bom sama plačala in naj ji pravočasno povem, če bom zaprosila za brezplačno pravno pomoč, saj se mora v tem primeru odločiti, ali bo prevzela moj primer, ker država ne plača celotnega nadomestila.
Kot da ne bi vsi vedeli, da se državi pošlje toliko večji račun, da bodo dobili plačano po svojem ceniku.
Ko sem jo končno pomirila glede plačila, sem poslušala o tem, kaj vse se mi lahko zgodi na obravnavi, česa naj se pazim in kaj lahko pridobim od njega, če imam kakršnekoli dokaze o njegovi imovini.
Imela je lepe modre oči, svetlo polt in svetle lase. Delovala je nežno, dokler ni spregovorila. Čudno, koliko pomembnejša kot vse drugo je energija.
Spraševala me je tudi o nasilju. Nisem videla razloga, da bi se pogovarjali o tem.
»A se ne moreva le ločiti? Koga zanimajo razlogi za to? Otrok nimava. Jaz bi obdržala le stanovanje s pohištvom, avto in svojo službo. On bi moral prevzeti enega mojih kreditov. Načeloma sva tudi dogovorjena. To je vse,« sem ji povedala.
Iz njenega pogleda je bilo nekako jasno, da se ji zdim slaboumna in da le malo manjka, da me ne vpraša, zakaj sem sploh prišla k njej. In če Jaca ne bi tako zelo vztrajala, da na sodišču ne smem biti prepuščena sama sebi – bi se zahvalila za pozornost in odkorakala.
Odvetnica si je nekaj zapisovala, verjetno, da bi pridobila čas. Jaz sem skozi okno opazovala otroke med igro. Trideset minut kasneje sem zapustila njeno pisarno s položnico za petinpetdeset evrov. Jutri bo vložila zahtevo za sporazumno ločitev. Vidiva se na obravnavi, slišiva se po potrebi.
V pisarno sem se vrnila peš. Počutila sem se tako zelo osamljeno.
Marka ves ta čas nisem slišala. Ni odpisal na moj esemes. Ampak o vsem sva bila dogovorjena in tako je, menda, bilo prav.
S presenetljivo lahkoto me je pustil pri miru.
Še bolj presenetljivo je bilo to, da se mi je samostojno življenje v stanovanju zdelo tako zelo naravno in normalno in da ga po vseh teh letih nisem niti malo pogrešala.
Kaj se je zgodilo z mojimi čustvi?
Ali mu, čeprav o tem nikoli ne razmišljam, vsaj zavestno ne, zamerim toliko stvari, da sem tudi najino razmerje potisnila v neke nedosegljive globine?
Ne vem …
Žal mi je, da nisva znala drugače. In končno sem dojela, da za določene stvari ne smem in ne morem kriviti same sebe …
Življenje ni film niti roman, ni treba, da bi imelo vsako, prav vsako dejanje jasen razlog, kaj šele opravičilo.
Ime mi je Lana
In sem čefurka.
To besedo, čefurji, sem slišala že zdavnaj, še preden sem se odselila iz Sarajeva v Slovenijo. Z Markom sva bila na večerji slovenskih poslovnežev v nekem slovenskem klubu v Sarajevu.
Takrat še nisem razumela jezika, načeloma ničesar razen razkošno uporabljanih kletvic, večina za mizo je bila Slovencev, pravzaprav vsi razen mene, in nisem zamerila, da vsake toliko pozabijo na prijaznost in se začnejo pogovarjati v svojem jeziku.
Opazila sem besedo in vprašala po njenem pomenu.
Po reakcijah prisotnih sem pomislila, da gre za težek vulgarizem.
Marko mi je – ko zdaj pomislim, se mi zdi, da je bilo to zadnjič, da je bil videti v zadregi – povedal, da gre za žaljivko, s katero Slovenci opisujejo nas »cvetove z juga«.
Aha, sem razumela. Tako kot so si Srbi izmislili šiptarje za Albance in podobna rasistična sranja?
Aha, se je strinjal.
Malo sem raziskovala besedo čefur. Najti jo je celo v SSKJ.
No, v glavnem, ko sem živela v Sarajevu, od svojega rojstva do poznih dvajsetih, sem bila ponosna Sarajevčanka. Ker taki pač smo. Ponosni, itak, da brez smisla in razloga, na to svoje čarobno mesto. Kot da lahko kdorkoli med nami izbira, kje se bo rodil.
Potem sem prišla v Slovenijo, in morala bi postati skromna čefurka, da bi šla ljudem čim manj na živce in jim čim manj padala v oči in jih nervirala, ker sem se preselila v njihovo deželo.
Včasih sem se zalotila pri razmišljanju: če bi midva z Markom imela otroke, bi tudi ti otroci bili čefurji?
Družba sama po sebi s čefurji nima težav.
Slovenci so preveč lepo vzgojeni ljudje, preveč brez kolektivne samozavesti, da bi se, vsaj na dnevni osnovi, zoperstavljali ljudem le zaradi njihovih korenin.
In za razliko od nas v Sarajevu lažje priznajo uspeh drugih.
Bolj smešna situacija se je zgodila, ko smo nekoč za potrebe NGO-ja organizirali večer bosansko-slovenskega prijateljstva.
Sama sem bila udeležena kot prevajalka za častnega bosenskega konzula, saj se po petindvajsetih letih v Sloveniji ni naučil jezika.
Do mene je priletela Ines, mlada moderatorka, zadihana in v paniki, le nekaj trenutkov pred načrtovanim začetkom programa, in me vprašala, kako se reče ljudem iz Bosne. Zbegano sem ji odgovorila:
»Bosanci?«
»A res?«
Nič mi ni bilo jasno. »Kako pa?«
»Marko je rekel, naj rečem ›ljudje iz Bosne in Hercegovine‹,« je razložila.
»Moj Marko?«
Pokimala je. Pomislila sem, da Marko zaradi politične korektnosti želi, da je omenjena tudi Hercegovina.
»Je rekel, da je beseda ›Bosanec‹ žaljivka,« je razložila.
Že nekaj let sem jaz, Bosanka, živela tu v Mariboru z Markom, Slovencem.
In prvič sem slišala, da je mnenja, da je beseda »Bosanec« žaljivka.
Sem že omenila, da je Marko zelo, zelo visoko izobražen gospod, ki prezira Janeza Janšo?
Nisem?
No, pomembno je, da omenim.
»Ines. Reci Bosanci. Lahko rečeš Bosanci in Hercegovci. Ljudje iz Bosne in Hercegovine so Bosanci in Hercegovci. Če kdo misli, da je to žaljivka, je to njegov problem,« sem ji povedala.
Zaskrbljeno se je vrnila nazaj na oder in negotovo upoštevala moj nasvet.
Razmišljala sem, kako čudno bi se vse to slišalo mojim ljudem v Sarajevu.
1425 dni smo preživeli v vojni, v obleganem mestu, ubijali so nas in na vse možne načine izčrpavali, pa si kljub temu še zdaj ne predstavljam, da bi bila za koga beseda »Srb« žaljivka …
Prireditev je bila uspešna.
Marko ni pohvalil mojega dela, tako kot ga ponavadi ni.
Šli smo na skupno večerjo, na standardnega piščanca v Q, nato domov.
Njegove šale, da me je izgubil med ljudmi iz varstveno-delovnega centra duševnih invalidov, se me niso dotaknile.
Saj sem ga bila že navajena.
Preden sem šla spat, sem mu le povedala, kar sem tudi Ines. Pogledal me je nad očali.
Ime mi je Lana.
In sem Bosanka.
In čefurka.
Prihajam iz Sarajeva. Mesta, v katerem so na vidov dan leta 1914 ubili prestolonaslednika in sprožili začetek velike vojne. V času mojega odraščanja so nas učili, da so bili Ferdinandovi morilci heroji, člani organizacije Mlada Bosna. Kakor se je politika spreminjala, tako so tudi oni, člani Mlade Bosne, postali teroristi, Ferdi pa naš – ne sovražnik, ampak prijatelj.
Nimam se za posebej pametno bitje. Ne vem, kakšne razmere so takrat vladale v mestu, v katerem sem se rodila. Vem pa, da so atentati na splošno grozna zadeva. To vem zdaj, v 21. stoletju. Predvidevam, da Čubrinović, Princip in ostali tega niso vedeli.
Ko Marko poudarja primitivnost koncev, iz katerih prihajam, me s posebno vrsto zgražanja opomni, da smo ubili človeka, ki nam je želel samo dobro. Na Ferdinanda misli. In njegovo ženo, Sofijo.
Ponavadi ničesar ne pripomnim.
Morda.
In res prihajam od tam.
In verjetno je v moji epigenetiki zapisana potreba, da se uprem tlačenju.
Pravzaprav upam, da je.
Ime mi je Lana. In sem Sarajevčanka. Bosanka. Čefurka. Nič od tega ni razlog, da se sramujem.
Moji razlogi za sram so drugje.
Večino službenih projektov pišem v angleščini.
Za tistih nekaj, ki jih sestavim v slovenščini, vedno prosim koga izmed kolegic ali kolegov, da jih pregledajo.
Da počistijo »čefurščino«, kot imenujem težave z besednim redom v povedi, ki jih imamo skoraj vsi čefurji, ne glede na to, kako dobro smo se naučili jezika.
