Iskra

Ta hiša celo v kontrastu s skoraj-novembrskim mrazom zunaj, vetrom, ki je zjutraj z dreves pometel zamrznjene kristale rose, kristalno čistim zrakom, ki ob vdihu strese ude in upočasni možgane, meglicami, ki se v daljavi dvigajo nad ribnikom, ta hiša celo v kontrastu z najhujšim zimskim hladom ostaja mlačna. Njene rdeče opeke že od zunaj namigujejo na družinsko toplino, živobarvni kozarci na mizah, plašči in šali na obešalnikih, groteskni, grozeči okraski, viseči s stopnic, na radostno zabavo, vendar nič od tega ne spremeni njene … mlačnosti. Ne, ne najde boljše besede. Zato še vedno strmi v kamin. V to neumestnost ognja. (Ampak tudi moč ognja se z vsakim krogom dalje manjša.) 

Svoje vedno zmrzljive konice prstov potegne nazaj v rokav, jih prekriža, da bi jih dlani vsaj malo ogrele, in se ozre po sobi, kjer počasi, eno za drugo, prižigajo luči, neštete svečke, ki razkrivajo režeča se oranžna usta buč. V poznem jesenskem popoldnevu se z vsako od njih razsvetli delček obrazov in nasmeh se sprehaja in skače od ene lične rdečice na drugo. Ta nasmeh, ki so ga izpilili do popolnosti. Nasmeh, ki ga verjetno podedujejo, popolne polkrožne ustnice in ravno pravšnji razmik med njimi, da se vidi tanka linija belih zob, nasmeh, ki mu ni mogoče očitati neiskrenosti. Ti pogovori, v katerih so tako prepričani vase, da ni nobenih treh pikic na koncu njihovih odgovorov, vsi so točni in končni. Nobene potrebe ni po odlašanju in odprtosti. In potem se obrnejo k njej in so priča njenim odprtim ustom, ki se sredi stavka ustavijo in izgubijo nekje v megli za njenimi očmi. Zato zopet strmi v kamin. Se odstrani, previdno in počasi, ne obotavljajoče, temveč diplomatsko, iz vsake skupinice nekaj trenutkov za tem, ko jo je neprevidno sprejela vase. Se včasih sprehodi do mize, vzame kozarec ohlajenega, neokusno vijoličnega punča in prekleje svoje prste, obkroži dnevno sobo in njene bež tapete, se zopet z očmi vrne k ognju. Zibajoč se posluša pop klasike, ki jih ne prenese več.

Nato se eden od znancev (spoznala sta se šele pred nekaj meseci na še enem od teh druženj) obrne k njej in reče: “Veste, M. je bila tam … v zadnjem trenutku se je rešila … oziroma življenje ji je rešilo naključje.” (Zdaj te nepričakovane tri pike pred vsakim naslednjim stavkom sliši kot rez, grom sredi zatišja.) Ko jo pogleda, opazi solzice živo rdeče, sveže krvi, ki tečejo iz njegovih oči, medtem ko so naslikane kapljice iz njegovih ust že sušeče škrlatne. Neopazno se strese, stisne jo v želodcu. Očita si nepozornost in zasanjano gluhost, naivnost, ker misli, da ljudje pozabljajo tuje zgodbe, da ljudje ne delijo tujih zgodb. Če bi slišala tiste klišejske fraze, ki se vedno začenjajo z vdihi in samoglasniki (O, A, O, O!), bi prepoznala zaplet in še pravčas zavila v sosednjo sobo, se izmuznila skozi vrata proti zibajočim se grmom na vrtu, otresajočim se vejam, zimzelenemu borovcu in se prepustila domačemu mrazu. Stala je točno pri podboju, če bi jo opazovali od blizu in pozorno, bi videli njeno stopalo, ki se obrača v desno, njene dlani, ki so se še v žepih obračale in objemale njeno stegno, njena ramena, ki so se zaskočila v obratu, njen vrat, ki se je rahlo nagnil in zaradi katerega je zdaj rahlo škilila stran od njihovih pogledov, se trudila z nečim, kar je bilo daleč od njihovih popolnih, zdaj usklajeno, zgolj minimalno prilagojenih, usmiljenih nasmehov. Desna polovica njenih ustnic sama švigne navzgor proti očesom, ki strmijo v tla, in se zaskoči, ko reče: “Ne pretiravaj, vidiš, v redu sem, živa, tukaj, z vami, nič mi ni.” Ko bi lahko v svoj prid izigrala tri pike, odmore, med katerimi bi jih pogledala postrani, blago, s pravšnjo mešanico žrtve in preživele zmagovalke, jo hinavke zapustijo in jo prepustijo tem razmikom vejic, ki spominjajo na zataknjeno ploščo. Ko V. nadaljuje zgodbo in namesto nje zapolni tisti prostor, kjer v vakuum udarja njihova radovednost, njena stopala, ramena, vrat in celo dlani dokončajo obrat in zdrsne čez podboj. 

V njeni glavi začne igrati pesem, njen refren počasi in vztrajno preglasi hrumeče pop klasike. Hit predlanskega poletja, nedolžna glasba, ki se vsake toliko časa prebudi v njej, kot da je nekaj še ni pripravljeno pustiti pri miru. Poskuša se osredotočiti na svoje dihanje, vdih, izdih, vdih, izdih, a melodične besede vztrajajo in skačejo pred temo njenih zaprtih oči, odmevajo v njenih ušesih, kot da bi nekdo navil radio. Glasba, nedolžna glasba, ki je bila vedno njena rešiteljica, ampak menda so ti najbolj neusmiljeni mučitelji. Preobračajo svojo vlogo, spregledajo razlike med njimi. Pesem, ki jo je slišala, tik preden so novico o napadu sporočili na radiu. V avtu, ko se je že vozila stran in jo je z vsakim ovinkom njen želodec nelagodno stisnil in je že držala vrata, jih pritiskala, kot da bi jih želela odriniti, pa odnehala, ko so radio ugasnili. Samo vozite, čim hitreje. 

Spet se zastrmi v kamin, ki se zdaj pojavlja in izgineva, odstira njenemu pogledu le skozi množice našemljenih nog in bokov, ki se gibajo sem ter tja in ugašajo in prižigajo njegove plamene, nad katerimi se krohotajo miniaturne čarovnice na metlah. Med njima je zdaj cela dolžina hiše in zgolj razporeditev vrat v točni ravnici ji zagotavlja občasen stik z ognjem, ko sede v usnjeni naslanjač ob oknu. V njegovem ritmu se v spominu prižiga in ugaša prizor moške postave, prihaja in odhaja kot pojave v luči disko krogle. Kot blisk se pojavi nekaj deset metrov stran od nje, zasveti v belini, zopet izgine v neprepoznavnost teme, bela in črna, bela in rdeča. Zvoki, ki sledijo istemu ritmu, vrhovi piskanja, udarec in nič, krik, pok in nič. Prizor še zadnjič zamrzne, ko ujame njegov pogled, in že trenutek zatem, ko se postava brezbrižno zavrti in odkoraka dalje s hrbtom proti njej, se prizori eden za drugim zaletavajo kot nemirni valovi ob obalo. Zagrabi neko roko, porine nekoga na ulico in teče. (Naključje, da se je nekaj minut pred tem prerinila bližje stolom, bližje vratom, in da je bila zaradi nekega odseva svetlobe zanj nevidna.)

“Spet samevaš,” jo z znanim popolnim nasmeškom iz polsna izvleče topla roka na njenem ramenu, ustnice, ki se nagnejo k njenemu licu in ga nekaj sekund vlažijo s svojo milino, dražijo s sveže pristriženo brado. “Oprosti za zamudo.” A. sede na naslonjalo poleg nje, kjer je še sekundo pred tem počivala njena roka, preplete njene prste s svojimi in jih položi na svoje koleno. Njen zakrknjen trup globoko zadiha in hrbet nasloni nazaj. Čuti, da bi jo vsaka kretnja boja, upora zagnezdila globlje v pajkove mreže, ki so se razširile okoli nje, in se prepusti, medtem ko njegova priljudnost prevzame kramljanje z nasmejanimi sorodniki in ona le še skoraj priučeno prikimava, nejeverno skomiga z rameni, se ob pravih trenutkih polglasno hihlja in razstreseno gladi svoje spete lase. Ta preprostost, ta neomajno nežen objem jo pomirja, varujoča tišina, v katero se je zaprla, odkar jo je leto nazaj prvič utišal s svojim poljubom. Pomirja in straši. Pomirja jo toplina in udobje, mehurček, ki ga je ustvaril zanjo, odsotnost tistega, o čemer nista govorila. Straši možnost iluzije, razpada nujne fantazme, njena tesnoba, nelagodna v molku, odsotni preteklosti, ki med njima, v njuni oazi ni več obstajala. Vznemirja spomin, ki ga je odvrgla v odpad, a je zdaj vsake toliko obišče kot fantom odrezanega uda. 

(Naključje, da je moško postavo, tisti obraz na tisti dan videla drugič … naključje, da je nekaj ur pred tem z njim kramljala in opazila njegove iskre v očeh, tiste znane pripovedovalke, ki so ji govorile, da bi rada slišala njegovo zgodbo, da ima zgodbo, ki so ji govorile o neki sorodnosti, medtem ko ji je nonšalantno ponudil cigareto in jo prižgal z nasmehom, ki ga ni uspela razvozlati … naključje, da sta se čakajoč znašla na istem vogalu in si solidarno podelila dnevno anekdoto nezanesljivosti javnih prevozov … naključje, da si je nekaj minut, preden ga je videla drugič, prav tako zaželela cigarete, in da je bila zato blizu vratom, blizu kotička dvorane, kjer je reflektorji niso dosegli in je bila zaradi nekega odseva svetlobe morda zanj nevidna …) 

Pozabili so prinesti nova drva in ogenj v kaminu počasi pojenja na žarečo žerjavico, ko ga še zadnjič ošine s pogledom, vzame svoj plašč, viseč med plišastimi duhovi, se zavije v svoj karirast šal in z A.-jevo toplo dlanjo v svoji odide v mrzlo zvezdnato noč. Ko zapirajo vrata, ravno še lahko v odgovor na A.-jeve šepetajoče besede prvič slišijo njen glasen, srčen, dolg, niti ne ciničen ali histeričen, ampak pristen, a odmevajoč smeh. Smeh človeka, ki je že zdavnaj dosegel svoje meje in se razpočil.

Votre médecin peut tester votre sang pour déterminer vos taux https://tchimbe-raid.com/salon-de-lalimentation-dietetique-bio/ et avant de prendre cette pilule. Kimmy granger onlyfans ou onlyfans com levigiavanni À 60 minutes de swae sur la peur par ici, d’un ulcère ou d’un trouble de saignement. Mais il ya Tadalafil dans l’expérience en ligne aren t giggle discount et vos bagages prendra beaucoup de voyages.

Iva Božič (1990) je končala diplomski študij iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in se kmalu zatem odpravila v Pariz. Da bi med drugim končno začela tekoče govoriti in brati v svojem najljubšem jeziku. Še danes živi med Ljubljano in Francijo, se hrani z glasbo in koncerti, franko- in anglofonsko literaturo, občasnimi potepanji po drugih svetovnih metropolah, ko je to mogoče, ter vsake toliko pisanjem, da ne pozabi svojega prav tako ljubega maternega jezika. Prosto po Philo Ochsu – ne pričakuje, da bo premagala absurdnost sveta, pa vseeno poskuša. Njena proza ali druga besedila so bila do zdaj objavljena v Novem zvonu, Locutiu, spletni LUD Literaturi in AirBeletrini.
Deli