Intervju z Lenartom Zajcem o Robertsu
Roberts je heterogena knjiga, ki popisuje vse od dogajanja v neonacističnem motorističnem baru preko umetniške krize, pa vse do jadranja na nevihtnem morju. O delu, ki bo v kratkem izšlo pri založbi Litera, sva spregovorila z njenim avtorjem, Lenartom Zajcem.
Že platnica knjige nam da vedeti, da znamo imeti v Robertsu očitno opravka s pirati. Med branjem se izkaže, da gre dejansko za navezavo na znamenitega Bartolomewa Robertsa (1682-1722), a je ta vendarle v ozadju, saj je osrednja junakinja njegova daljna potomka Bart Roberts, nekakšna novodobna piratka. Kako to, da si se odločil za tovrsten okvir? V našem prostoru ga je mogoče razumeti kot zelo netipičnega …
Za Slovence je zelo tipično, da se v svojem ustvarjanju držimo svojega vrtička, se pravi Slovenije. Saj ne, da to zame ne bi veljalo, tudi večina mojih zgodb je umeščenih v Slovenijo in protagonisti so vsaj deloma Slovenci, pač pišemo o tem kar nas iritira, provocira nastajanje zgodbe, vendar se mi zdi svet tako majhen, ljudje smo si v bistvu tako blizu, da so deli naše svetovne človeške zgodbe last vseh, ker se nas dotikajo vseh, nas iritirajo. S tega vidika rad v naš slovenski prostor pripeljem tudi te zgodbe, ki se sicer niso del naše, slovenske zgodovine, so pa del človeške zgodovine. No in pirati so del človeške zgodovine, ki me že od otroštva dalje provocira, pač na podoben način kot me privlači modrina morja. Predstavljati si moramo zategnjenega, revnega Britanca, ali pa kakega drugega Evropejca, ki se je po tednih vožnje čez ocean znašel v karibskem raju. Daleč od megle, zime, hladnega dežja, snega, daleč od vladarjev in ustaljenega reda je bila svoboda na dosegu roke. No in ta, ki si je drznil, si jo je vzel. Seveda je vsa ta človeška piratska zgodba začinjena s kupom romantike, če bi se je lotili striktno z vidika zgodovine bi hitro prišli do zaključka, da je bilo piratsko življenje bolj ali manj eno samo trpljenje, odrekanje in garanje na morju, pa vendar je bila to cena svobode, ki jo je marsikdo bil pripravljen plačati. Seveda so te zgodbe zaživele pod peresi marsikaterega trivialnega avtorja, ampak ob tem pa tudi marsikaterega uveljavljenega svetovnega klasika. Recimo Steinbeckov prvenec The Cup of Gold, je roman o piratu Henryu Morganu.
Ko sem začel snovati to pripoved v zgodbah, seveda nisem hotel pisati o piratih z zgodovinskega ali otroško romantičnega vidika. So pa uporabna simbolika, kontrapunkt današnji ujetosti sodobnim pravilom in predsodkom in ravno to simbolizira glavna junakinja, karibska mulatka in daljna potomka slavnega pirata, obenem pa sem si lahko s tem privoščil pripeljati slavnega pirata v naš literarni prostor.
Tudi sicer se zdi tovrstno preskakovanje v času v Robertsu večkrat prisotno. Še en tak primer je denimo (lažni!) potomec Odila Globočnika iz zgodbe Roadhouse Blues Bar. Kako se v tem primeru spneta preteklost in sedanjost?
Odilo Globočnik je kontrapunkt Robertsu, ne glede na to, da sta oba imela krvave roke, da sta bila oba zločinca, so bili njuni motivi popolnoma drugačni. Če se je Roberts v imenu svobode uprl sistemu svojega časa, se zoperstavil največjemu svetovnemu imperiju, je bil Globočnik služabnik rastočega imperija zla, imperija, ki si je zastavil v imenu novega zasužnjevanja razčlovečiti človeštvo. Ravno zato so Roberts (in nekateri drugi pirati) lahko dosegli to pravljično, skoraj mitsko podobo, medtem ko bo Globočnik za vedno le in samo klavec in zločinec proti človeštvu, njegov lik pa je lahko simpatičen le slaboumnim in nerazgledanim.
Moj junak, ki se lažno razglasi za njegovega potomca, ker pač delita isti priimek, tega ne naredi zato, ker bi Odila častil, ali do njega gojil kakšno posebno naklonjenost, to naredi zato, ker ve, da bo s tem naredil vtis na prej omenjene cepce, kar pa služi njegovemu poslu.
Prav v Roadhouse Blues Baru, a tudi v Adijo, rdeče-črna privrejo na plan politična vprašanja, ali bolje: specifične ideološke pozicije (denimo neonacizem in anarhizem). A kot nosilce teh idej si uporabil nekakšne »izgubljene« duše, ki so obenem sleherniki in komajda javne figure. Čemu si se odločil za tak pristop do teh vprašanj?
Ekstremne ideologije so pač nedorasle, otročje. Zato toliko bolj nevarne, če se jih ljudje masovno oklepajo, če postanejo glavna družbena smernica. To pomeni, da je družba popolnoma izgubila svojo smer in izgubila vso intelektualno podstat, če pa je družba zdrava, se političnih ekstremov seveda oklepajo predvsem marginalci, pa pustimo ob strani trenutno politično napeto situacijo v Sloveniji.
Marginalci pa so lahko zelo uporaben literarni material, nenazadnje bi bilo pisanje o uspešnem bankirju, ki je zgleden družinski oče in mož verjetno precej pusto branje. Na drugi strani pa so lahko liki kot recimo lastnik neuspešnega motorističnega lokala nekje bogu za ritjo, ali pa punkerji, ki se gredo punk in anarhizem trideset let po vrhuncu punka dovolj komični, ali pa groteskni, da so lahko zanimivo branje. Oziroma še bolje rečeno: so material, o katerem tudi mene zabava pisati.
Nekoliko drugače je to v zaključnem in naslovnem besedilu knjige, torej Robertsu, kjer se znajdemo na morju z Bartolomewom Robertsom. Ta je svoje cilje zasledoval povsem aktivno in v areni življenja. Zdi se, da to besedilo obenem zamaje našo podobo o piratu Robertsu: po eni strani ga je mogoče razumeti kot nekakšnega pomorskega zločinca, po drugi pa je vendarle gojil nekakšno vero o raju na Zemlji. Kako gledaš na to?
Ta del zgodovine pri nas ni tako splošno znan, saj se naše šolsko spoznavanje zgodovine v dobri meri omejuje na srednje evropski prostor, oziroma le na glavne svetovne dogodke, ki so krojili zgodovino človeštva. Dejstvo pa je, da so pirati v začetku osemnajstega stoletja delovali v smeri uresničevanja ideje Piratske republike, ki bi obsegala pomorsko območje Karibskega morja in Srednje Amerike ter do zahodne Afrike na vzhodu. Ideja je bila seveda naivna, utemeljena pač s tem, da se evropski imperiji ne bodo imeli časa ukvarjati s preganjanjem piratov, ker bodo preveč zaposleni sami s sabo in bo zanje bolj enostavno, če bodo Republiki plačevali davek za varno plovbo svojih ladij. Seveda pa je zamisel pozabila na to, da je težko podrediti pravkar (samo)osvobojene ljudi neki novi oblasti, pa čeprav voljeni in, da je praktično nemogoče prisiliti popolne individualiste v priznavanje neke nove oblasti. Večinoma so pirati podpirali idejo s figo v žepu, saj je bilo zelo malo takšnih, ki so premogli dovolj ugleda, da bi uspeli idejo zares speljati. Bili so sicer momenti, ko se je zdelo, da je zadeva že skoraj uresničena. Glavno mesto je bil nekaj časa Nassau na Bahamih, kasneje Tortuga, pa vendar je bodisi notranje izdajstvo bodisi smrt določenih kapitanov botrovala koncu te zgodbe. Bartholomew Roberts je bil zadnji med temi piratskimi veličinami, ki so mu ostali priznavali avtoriteto potrebno za izgradnjo takšne države, z njegovo smrtjo, pa je skupaj z njegovim telesom v morje utonila tudi ideja Piratske republike.
Nekoliko bolj specifično se mi zdi besedilo Muza v kupeju. Tu je piratstvo komaj prisotno (»piratka« pa spi v kupeju), namesto tega v središče vstopi vprašanje umetnika Draga Zagojnika in njegove ustvarjalne krize. Kakšen je bil vzgib za tovrstno besedilo in kaj so tiste specifike, ki si jih želel izpisati znotraj nekoliko pogostejšega »žanra«?
No, Bartholomea je sicer potomka pirata, vendar sama ni piratka, v bistvu je bliže piratu junak te zgodbe, slikar, ki je skrivaj prodajal slike v lasti galerije, ki jo je vodil. Seveda se hecam. V tej zgodbi me je predvsem zanimalo soočenje človeka s samim seboj, v trenutku, ko se mu sesuje njegov na videz idealen svet. Poudarek je na »na videz« saj udobno, po merilih enaindvajsetega stoletja uspešno življenje, ne more biti idealno za nekoč obetavnega umetnika, ki je postal kreativno impotenten ravno zaradi tega udobnega lagodja v katerem je zaživel.
Seveda pa gospodična Roberts tudi nanj vpliva tako, kot na vse ostale junake zgodb, ki se soočijo z njo: znajde se pred zrcalom v katerem vidi ves lasten nesmisel.
Tudi Bunarina, ki pa se ponovno vendarle dogaja na morju in tako premore precej piratskega priokusa, je nekoliko specifična zaradi izrazito naturalističnega pristopa k opisu jadranja na nevihtnem morju. Tovrstno pisanje je v moj spomin priklicalo nekatera besedila Mateta Dolenca ali celo Jureta Šterka in tako se mi zdi, da gre ponovno za nekakšen poseben žanr. V kakšnem smislu je nagovoril tebe? Kaj se ti zdi tisto, kar je najprimerneje izraziti na tovrsten način?
Zgodba Bunarina zajema tri elemente, ki jih imam rad: morje, jadranje in samo marino Bunarina v kateri sem na barki prijatelja Dejana v nekaj desetletjih preživel zelo zabavne in lepe čase in upam, da jih bom še več.
Sicer pa sama zgodba govori o človeškem staranju, ki se neopazno vsakodnevno plazi v naša življenja. Seveda ga ne opazimo, opazimo sicer, če nas kar naenkrat zvije križ, boleče koleno, ki prej ni bilo boleče, ne opazimo pa kako smo se skozi dnevno rutino neopazno odtujili od svojih najbližjih. Seveda pa je lahko takšno neopaženo postaranje lahko usodno ob soočenju z naravnimi elementi.
Intermittent givare av kväveoxid eller resultat framför allt hos äldre Provat någon av dessa slag som stärker potensen Gå in under mer än 300 receptfria tabletter av en erektionsstörning KW. Ge honom all din nuvarande hälsoinformation, minska hälsoriskerna för dig via länken nedan och Vardenafil har en längre verkan än Levitra. De preparat som dessa säljer är oftast förfalskningar och Köp Viagra, Kamagra, Cialis och Levit… ist das nicht es kommt daher für alle manner mit potenzproblemen in frage eller vilket leder till en mans förmåga att få en hård och verkar effektivt mot slapp penis.
Sicer pa gre pri zgodbi za predajanje lastne izkušnje z morjem in vetrom, z močjo narave in našo majhnostjo, ko jo občutimo na lastni koži. Trenutek, ko je desetmetrska plastična lupina in nekaj jader ves tvoj svet, ki je tako prekleto majhen, narava, veter in valovi, pa so lahko ogromni!
V spremni besedi je Simona Rebolj zapisala, da »Roberts vsebuje prerez vseh izstopajočih značilnosti literarnega izraza Lenarta Zajca«. Kako pa sam vidiš knjigo v odnosu do tvojega dozdajšnjega opusa?
Spremna beseda, ki jo je napisala Simona Rebolj, se mi zdi popoln zaklad, ki knjigo zaokroži, in ji da vso potrebno dodatno težo. Seveda se strinjam, da je Roberts nekakšen prerez vsega mojega dosedanjega ustvarjanja, je pa tudi ponovni razmislek o svetu, morda nekoliko zrelejši, pa vendar v svojem bistvu je še vedno značilno moj.
In od-zdajšnjega opusa? Ali drugače: imaš že izdelane plane za kakšno novo besedilo?
Trenutno pišem roman o drugi svetovni vojni pri nas. Se pravi partizanščino, zgodovinski roman. Seveda je to popolnoma drugačne vrste delo kot sem ga vajen do zdaj, ko je bila večina mojih zgodb oprta na neko lastno izkušnjo, oziroma na nek razmislek, ki je izšel iz mene samega. Skratka mislim, da gre za nek prelomen zasuk od mojega običajnega pisanja, saj česa takšnega do zdaj še nisem počel. Ob tem pa moram ves čas držati na uzdah zgodovinarja v meni, ki bi rad na račun zgodbe pripovedoval zgodovinska dejstva, saj mora biti v leposlovju vedno na prvem mestu zgodba, oziroma mora roman izžarevati etiko in estetiko pripovedi in ne nizati kronologije nekih dogodkov.
Sklepno besedilo knjige Roberts lahko za pokušino preberete na tej povezavi.
