Ringlšpil (petindvajsetič)

13 (2-2)

Where you’re going for tomorrow? Where you’re going … (Stone Temple Pilots)

Ko se je naredila tema, smo krenili na pohod. Najprej smo zavili proti Rožni dolini. Joco in Rok sta imela vsak svoj picikl, mene sta pa posadila na pectreger. Sprva smo iskali morebitno tarčo, torej neki bajk, da ga smuknemo, a nekako ni bilo prilike, pa tudi dokaj dobro smo se zložili na ti dve kolesi, tako da ni minilo veliko, pa smo prispeli na cilj. Tam v nekem študentskem bloku je menda bila čaga in tam je bil tudi rendez-vous z dekletoma.

Parkirali smo pod blokom, bila je masa koles, pa švignili gor v šesto ali sedmo nadstropje. Folka je bilo polno po hodnikih, vse brbotajoče, razposajeno, veselo, mlado, igrivo, vsa Slovenija stlačena v ozko stopnišče in dolge, temne hodnike. V sobah so po posteljah posedale družbice, slišal si prekmurščino, štajerščino, Primorce, Dolenjce, Korošce, zamejske, Notranjce, tudi Ljubljančane, pravi mali slovenski Babilon skratka. V eni od sob, kjer sem na videz poznal neke domače štajerske face, smo se ustavili in tam sta bili tudi naši dve pupiki. Monika je sedela na robu postelje in bila v živahni debati z nekim mozoljastim tipom s prevelikimi dlesnimi in premajhnimi zobmi. Imela je črne kavbojke, ki so nevarno tesno objemale dolga stegna, tako da sem se dokaj neumno in preočitno zastrmel vanje. Seveda me je le bežno ošvrknila in zgolj na hitro pokimala, ker sem se pač z naivno prevelikimi apetiti takoj izdal, in se povsem zainteresirano spet posvetila aknastemu hipiju od bog-ve-kje. Bilo mi je nekako nerodno in nisem vedel kam, a sem na srečo uzrl Janjo, ki je zamišljeno strmela skozi okno dol na temne ulice in kadila čik. Stopil sem do nje in jo pozdravil. O, ti si, so rekli, da prideš, se je razveselila in odklenila vsaj šest ključavnic naenkrat v moji od malo prej nažrti psihi. Bila je prav luštna, predhodni predsodki o preveliki glavi so kar izpuhteli. Hitro sem še jaz prižgal enega in potem sva skupaj kukala skozi okno. Tam v daljavi se je risal obris gradu, na velikih betonskih stolpnicah ob parlamentu je živo rdeča ura krvavo barvala v temi umirajoč zeleni baker. Tudi njej je bil ta razgled všeč. Ampak ni ga čez Maribor, je nato naenkrat nekam odsotno rekla. Spet ena taka, sem si rekel, rahlo otožna, zamišljena, kot da nekaj globokega skriva in jaz, poklican, bog si ga vedi, od koga ali od kod, da to najdem, obelodanim, odklenem. Počasi se mi je že pričel kazati vzorec, kakšne ženske so mi všeč. Pa sem se malo uštel, ker punca ni bila meglena, le v tem momentu je tako delovala. Hitro je namreč pričela živahno čebljati, da je morda ne bi narobe razumel, da je v Ljubljani slabo, nasprotno, daleč od tega, pa da je slišala, da prihajam tudi jaz, izpostavila je slabe povezave z Mariborom, nevarno avtocesto, ker je že marsikateri upihnil lastno svečko, obenem pa hvalila nočno življenje v Ljubljani, sploh v Rožni, kjer se skoz kaj dogaja, žurke, čage, koncerti, ni da ni. Potem pa itak gremo v Bunker, da bom videl pravo alternativo. Okej, kul, sem rekel, brez pametnih izkušenj tudi nisem kaj bolj pametnega znal odgovoriti, kot nekaj bedastih medmetov, a je ni motilo, ker se je očitno odločila, da bo ta večer moj nekakšen turistično spiritualni vodič v več kot bogato obdarjene Ljubljanske grudi. 

In res smo potem, ko je vzdušje na čagi krenilo počasi navzdol, zapustili prizorišče in odvandrali proti Gerbičevi. Spet sem se hotel nalimati na prtljažnik, pa je Janja rekla, da ima moško kolo in da se lahko skupaj peljeva, da bom jaz vozil, ona pa na štangi. Boš mela plavo rit, sem ji rekel, pa je rekla, da je že vajena. In smo šli.

V Bunkerju, kot se je po stenah potetovirani beznici tam nekje med bloki reklo, se je trlo ljudi. Komaj sem se zdrenjal v glavni prostor, vse je bilo prepojeno s cigaretnim dimom in vonjem po mladini, nekaj nerazločnega je hrumelo iz boksov. Bilo mi je všeč, moj tip placa je bil to. V kasnejših letih sem še velikokrat zataval tja. Je pa eno dejstvo, da se v takem rohnenju zvočno melodičnega hrupa človek težje posveča kakšnim socialno navezovalnim tendencam. Preprosto preglasno je. Tako ti ne preostane drugega, kot da se zazreš v svojo ubogo jazbino, mogoče najdeš noter kaj novega, kar še do sedaj nisi uspel razbrati, negovati ali izruvati. Edino zunaj na asfaltu ali pa v kakšnem hodniku ti še uspe prepletati svoje alternativne tentakle (pravi friki bodo vedeli, od kje mi ta besedna zveza) s kakšnim podobno zvarjenim osebkom oziroma osebkinjo, da ne bo pomote in zamere.

Tudi v Mariboru so medtem podaljški usod pletli nove tapiserije. Potem ko so Majka strpali v keho in je čakal na sojenje, smo vsi bili rahlo šokirani. Ni bilo pravega vajba, ni bilo energije. Vse je nekako capljalo na mestu, čakalo neki novi vztrajnostni moment, da porine situacijo naprej. Miha nam je očitno pokuril adrenalina in ostalih hormonov za nekaj mesecev. So pa žleze mlade, se vidi in hitro smo spet viseli po kafičih. Z Vesno sva vsake toliko šla ven, je pa kot rečeno obema bilo jasno, da je konec za vogalom. Jaz sem že bil z glavo napol v študiju in Ljubljani, ona je že našla neko veselje v ukvarjanju s komuno, kamor so jo starši imeli namen poslati. 

Nekega lepega nedeljskega popoldneva sva se ponovno sprehajala po parku. Tam ob promenadi sva se usedla na klop. Prinesel sem dve piksni piva in cigarete. Opazovala sva starše, ki so se sprehajali in otroke, ki so se igrali na zelenicah. Tu in tam je mimo prikrevsal kak starejši par in vljudno pokimal, občasno je kak cucek pritekel do najinih nog in se pustil božati in čohljati, dokler ga lastnikov žvižg ni cuknil nazaj.

– Povej mi, kaj si, v sebi, res želiš zase za naslednja leta … pa mislim globoko v sebi, ne zdaj na prvo žogo, ampak ono, resnično? sem se trudil biti za odtenek globlji kot običajno, pa se je samo zarežala nazaj.

– Kaj ti te je, da si zdaj celi poduhovljen?

– Ja, pač zanima me. Težko se o teh stvareh pogovarjava. 

– Ja, to maš prav … 

– No, ne vem, kje se vidiš čez deset let?

– Deset!?

– No, te pa pet, no …

– Nea vem, kaj naj ti rečem. Pač strinjam se, da se moram zdaj spucat, da moram za to nekam it, pa četudi je to nekje v Italiji. Kaj bo pa pol, pa bomo vidli. Verjetno bom šla kaj študirat. Ne vem še, kaj ali kam, mogoče kaki dizajn al kaj takega. Marketing mogoče. Ne vem. 

– No, saj to bi blo kul … to bo v prihodnosti gotovo ful in. 

– Ja, mogoče notranji dizajn, opremljanje, recimo, kaj takega. Včasih se celo vidim, da bom delala v … ali pa imela svojo cvetličarno, recimo, tak dizajn ali pa dekor mi je tud ful všeč. 

– Upam, da ti bo ratalo.

– Zakaj mi ne bi?

– Ne, saj nisem tak mislo, kot se je slišalo. Pač želim ti, da bo vse, kot si sama želiš … samo, da boš srečna …

– Srečna, ja … to si res želim, da bi bla enkrat srečna …

– Pa kaj si zdaj nesrečna?

– Kaj se ti zdi, da sem srečna, glede na vse skupaj? Srečna sem samo takrat, ko srečam kakšno podobno nesrečno osebo, kot sem sama … to mi je edina sreča.

– Eh, to je že malo patetično, ni?

– Ne vem, če je. Mogoče pač določeni ljudje rabijo to nesrečo v življenju, da jih polni. Sreča bi vse zajebala. Dolgočasni bi bli.

– Pol bi šele bli nesrečni, če bi bli torej srečni, he, he.

– Ja, tako nekako …

– Grega je temu rekel veltšmerc. To je bil en štikl od onih njegovih EKV.

– Aja? Mogoče bi res lahko temu tak rekli. Pa čeprav ni ravno ves svet v tem dreku, samo jaz sem … in še tistih nekaj, ki bodo v isti pošiljki z mano šibali dol. Saj vem, ne jemljem zdaj tega dobesedno … veltšmerc … se mi pa res zdi, da sem ujeta v nekem prostoru, od koder nimam nobene možnosti vplivati na svoje življenje … samo od zunaj lahko opazujem, kako gre svojo pot, se spotika, pada, zavija v neke napačne uličice, in ne morem nič naredit, da mu kaj pomagam. Celo življenje se že drugi zame odločajo, ata, mama, mogoče tudi ti, in tudi zdaj ni nič drugače … in sem sama kriva, ker nič ne naredim, le pasivno se prepuščam … to je pač moj šmerc … moj veltšmerc … verjetno ima vsak svojega … ker drugače res nimam kaj za jamrat … vojni smo se izognili, moja dva me mata vseeno rada, načrte tudi mam … skratka, ni vse brezupno …

 … to, da maš mene, pa očitno en kurc šteje …

– Že imaš datum odhoda? sem rahlo potrt nekoliko brezvoljno vprašal.

– Ja, čez teden dni grem …

– Kak pa je kaj Džoni? Si ga vidla kaj? Od onega z Majkom se mi je nekam potuhno. Saj ne, da ga rabim, raje se ga ognem v velikem loku, sam tak me zanima …

– Sam tak? Ne skrbi, zaj boš mel mir nekaj časa pred njim. Zlatenico je dobo.

– Kaj? Kako zlatenico?

– Ja, celi rumen je ratal. Kot kanarček. Jetra baje. Hepatitis.

– Fak! Kje je te to dobo?

– Kak kje? Doma. Od brata, onega Džanksa zmešanega. 

– Pa kaj si je tud fural?

– Valjda. Na skrivaj kao, sam se je vedlo. Zdaj pa se pa tudi vidi.

– Pa ti? Si čista? Mislim, nisi okužena?

– Sprašuješ, če sem tudi jaz kaj fasala? Te skrbi tudi zase? Če se že tako lepo izražaš …

– Pač vprašam … za oba me skrbi, valjda. Da ne bo kdo še aidsa dobo …

– Ne skrbi, sem bla na pregledu in testirana, sem okej. In sploh ne vem, kak naj bi kaj od Džonija dobila. Ne vem, od kje ti to …

– Saj nisem tega reko. Glej, hvala bogu, samo da si okej, sem poskušal polikati izbruh skrbi za lastno rit, pa se mi je zazdelo, da je vseeno rahlo užaljena. Nič ni odvrnila in sva tako obsedela v tišini. Hotel sem nekaj reči, pa sem molčal. Besede včasih res težko padajo. Boljše je, da jih ne izrečeš, ker je po njih prepozno. Mogoče pa sva le prišla na cilj in se končno pričela zavedati, da skupaj nimava več kam, le še vsaksebi se lahko umakneva.

– Konec je, ne? je nenadoma rekla.

– Vesna, grozno mi je, ampak tebi že mesece druge stvari vrtijo koleščke … jaz se tu ne vidim več …

– O, daaj okreeni … taj ringlšpil u mojoj glavi …

– Ne rabiš bit sarkastična …

– Saj nisem … pač spomnila sem se komada, ker si tak reko … glej, tudi meni je grozno … ni mi blo vseeno za tebe … nikoli … 

Bilo mi je preveč in prehudo. Le ‘Okej. Lepo bodi.’ sem nekako nehote uspel izdaviti.

– Kaj greš? me je začudeno vprašala.

– Pa ja … Moram domov, mami sem obljubo, da ji bom nekaj pomago … 

– Okej … 

– Te pokličem. 

– Se čujeva.

Vedela je, da lažem. Pa saj je bilo vseeno. Moral sem iti. Komaj sem dihal, v prsih sem imel ponorelo lokomotivo. Z dolgimi koraki sem bežal v betonski gozd. Razhodi itak nikoli niso filmsko lepi. Le nekaj bedastih, neumnih fraz in to je to. Kdo pa si bo pisal scenarij za kalvarijo? Raje sanjamo o lepih zaključkih. Ostala je sama tam na klopci, jaz pa sem hitro stopal dol proti mestu in si le obupno želel, da ne bi čutil prav ničesar. Hors ji je očitno vse pocuzal. A sem nekako upal, da bo prišlo za njo. Nisem je poklical in tudi ona se ni več javila.

Franjo H. Naji je zdravnik in pisatelj. Na literarno področje je vstopil leta 2019 z izdajo zbirke kratkih zgodb Križišče, za katero je bil nominiran za prvenec leta na Slovenskem knjižnem sejmu istega leta. Leta 2020 je pri založbi Litera izšel njegov prvi roman Zadnji gozd. V zgodbah Naji raziskuje posledice migracij v evropskem prostoru ter problematiko neuspelih integracij ter sočasnih nacionalizmov v tem okolju. Za njegova dela je značilno temačno atmosfersko vzdušje, za njegove protagoniste pa prevlada usode ter nemoči nad poskusi lastnega ukrepanja in spreminjanja neizogibnega toka dogodkov.
Deli